Ko bo izšlo to besedilo, bomo vedeli, kdo bo na vrhu slovenske države.* Po anketah sodeč, bo to N. Pirc Musar. Če bo predsednik A. Logar, bi si želela, da bi bil takšen, kot smo ga spoznali v predvolilni kampanji, spravljiv in vključujoč tudi drugače misleče. Če bo to N. Pirc Musar, pa bi si želela, da bi presegla preteklo ravnanje: četudi ni bila v nobeni stranki, nisem zaznala, da se ne bi praviloma vselej postavila na eno stran, celo bolj, kot bi bila v kateri od levih strank.

Kaže, da bo tokrat kar uspelo spremeniti ustavo. Potrebna večina se bo našla za to in ono spremembo. Volilno zakonodajo smo spreminjali leta, a le malenkosti. Volilni sistem je vsaka stranka skušala postavljati in spreminjati »po svoji meri«, da bi od njega imela čim več koristi. Čeprav manj, je še vedno tako.

Vsakokratne volitve imajo svojo vsebino, povedo marsikaj o politiki in o nas. Tokratni prvi krog predsedniških volitev je povedal, da je skorajda polovici državljanov, volivcev vseeno, da jih ne zanima, kdo bo predsednik, četudi je zdaj volilo več ljudi kot leta 2017.

Odločitev Bruslja, da bo poskrbel, da cene energije ne bodo previsoke, je zapletena in tudi negotova, toda premier Golob je kar zadovoljen, četudi s svojim stališčem skupaj s 14 drugimi ni povsem uspel. Sodeč po poročanju tujih medijev, povsod niso tako zadovoljni. Dinamični cenovni koridor, solidarnost, skupne nabave …

Bolj spremljaš medije, manj veš, pri čem si. Dvomi so na vsakem koraku: ne sklepajte pogodb do konca meseca, potem bo vse bolje, pravi premier Golob in napoveduje, da ne bo tako hudo, kot je mislil. Tudi minister Han pravi, da ni skrbi …. Gospodarstvo pa že odpušča delavce, ker naj ne bi moglo plačevati predrage energije; hudo je ne glede na to, če to izkorišča za kadrovsko racionalizacijo. Poleg tega skrajšujejo delovni čas in ponekod pošiljajo delavce na t. i. čakanje.

Parlament je zadnji teden spremenil družinski zakonik in na podlagi odločitve ustavnega sodišča določil, da je družina skupnost dveh oseb in da istospolni pari lahko posvojijo otroke, torej je istospolne izenačil z raznospolnimi osebami. Pred leti bi bila takšna sprememba težko sprejeta.

Levica ima gotovo notranje probleme; vajeni so opozicijske drže, ki jo večina članstva in poslancev še vedno ohranja in jim je pisana na kožo; tisti, ki so v vladi, so v bistvu v težkem položaju. So zdaj nekako sklenili kompromis? Je to korak za dviganje priljubljenosti? Ali pa bodo predsedniške volitve merjenje moči znotraj Levice? Bo to spopad med Mescem in Kordišem?

Zasledila sem, da je bil minister za zdravje B. Loredan na digitalnem izobraževanju na Finskem in v Estoniji, da bi njihovo prakso prenesel v Slovenijo. Morda bi bilo dobro, če bi šel še na Štukljevo cesto v Ljubljani, kjer ima sedež podjetje Better, ki bo s svojo digitalno platformo poskrbelo, da bo angleški zdravstveni sistem »obvladal« deset milijonov Angležev in preprečil podvajanja in podobne zadeve, ki so se pri naših dveh milijonih Slovencev nakopičile in dodatno podaljšale čakalne vrste. Z informacijskim sistemom v zdravstvu smo kakšnih deset let zadaj …

Analize stotih dni Golobove vlade v domala vseh medijih kažejo, da svojo politiko gradi precej na populizmu, bolj na videzu kot na potrebnih vsebinskih stvareh. O tem seveda priča vrstni red njegovih poudarkov, pretirano povzdigovanje civilne družbe, zapostavljanje gospodarstva (še vedno) … Sopotniki to nadgradijo še z brezplačno prehrano za vse šolarje, božičnico za vse. Kdo pa si je ne bi želel? To so prijemi Levice, ne pa kakšne državotvorne stranke.

Energetika je nevarna stvar. Na Hrvaškem so si na zasebne račune s preprodajo plina na črno in pranjem denarja naložili pol pelješkega mostu! V Sloveniji so kriminalisti ugotovili kakšnih 250 milijonov evrov vredno oškodovanje pri gradnji Teša 6 (in tudi pranje denarja), a to vemo že več let. Sojenje po dolgih letih zdaj morda poteka. Vsa »velika« sojenja imajo pri nas podobne zaviralne elemente: enkrat zamenjajo kriminalista, kdaj še lokacijo sojenja, drugič izločijo sodnika, kdo tudi zboli, kdo se skrije … Proceduralnih zadev pa je tako toliko, da lahko vse skupaj zavlečejo za več let … In potem vse zastara.

Smo že na sredini sicer še neformalne predvolilne kampanje za predsedniške volitve. I. Vajgl npr. nima programa, prepričan je, da ga predsednik države ne potrebuje. Ima pa držo. Aktualnega predsednika B. Pahorja je sicer treba spoštovati, pravi, a bo on povsem drugačen predsednik. Bil je diplomat, hodil je na proteste in ima očitno program »proti« (Pahorju). Glede na to, da ga podpira S. Hribar, bi lahko »natolcevali«, da tudi ni čisto brez podpore M. Kučana, ki pa se je javno že opredelil za N. Pirc Musar. Možnosti? Pustimo se presenetiti, kar bi sicer lahko rekli za domala večino kandidatov.

Skrajni čas je, da se bolj temeljito pogovorimo, kaj pomeni biti politik in se potem vrniti v svoj poklic, katerikoli, tudi novinarski. Biti npr. zdravnik in biti aktiven v stranki SDS? In se pri njem zdravi član Golobove stranke?

Slovenija je postala ena sama kolona! Avtomobili se valijo po naših cestah, napajajo hrvaške in na srečo tudi slovenske turistične zmogljivosti. Za turizem dobrodošlo, za promet pa očitno še dolgo ne bo rešitve.

Treba bo biti previden, kar premier Golob napove, ni nujno, da drži. Ali pa ne razumemo, vse pomešamo? Davkov naj bi se lotil šele leta 2024? A se jih je že zdaj: spreminja, kar je uvedla prejšnja vlada, in ponovno viša nekatere dajatve ali popravlja dohodninske lestvice. Čeprav še ni mogoče karkoli reči – ali bo to dobro ali slabo – toda za zdaj niso zadovoljni niti delodajalci, del sindikatov zmiguje z rameni, tisti, ki oddajajo stanovanja, pa so tako sami krivi, kam vlagajo. Od vsega tega, pravijo strokovnjaki, menda prav veliko ne bo imel nihče in tudi tisti peščici bogatih ne bodo nič vzeli.

Imamo krizno vlado, volivci so bili očitno jasnovidni, ko so volili R. Goloba, energetskega strokovnjaka; tudi Golob je bil jasnoviden, ko je na čelo obrambe in zaščite postavil gasilca M. Šarca, zdaj sicer tudi obrambnega ministra. Kot naročeni so mu prišli požari, da je lahko bil v ospredju, bi lahko rekli nesramno. Zdaj bodo oklepniki v drugem planu … Potrebujemo še strokovnjake za poplave, zmrzali in za vse mogoče, za zdravstvo ga morda imamo, potrebujemo pa predvsem strokovnjake za vladanje!

Ne vem, kaj težje sprejemamo: da Tadej Pogačar izgublja proti Jonasu Vingegaardu ali da mora Primož Roglič zapustiti dirko? Gotovo ni malo žensk, ki šport spremljamo morda bolj kot moški, razlika je verjetno pri izbiri športov; nad nogometom je najbrž navdušenih mnogo manj žensk kot moških. Tekanje po igrišču je zanimivo samo takrat, ko kakšen brhki mladenič zabije gol. To pa je praviloma zelo redko.

Po dokaj glasnih očitkih opozicije, da vlada ne sprejema pravih, dovolj učinkovitih ukrepov za zajezitev inflacije in da se ne zaveda razsežnosti krize, ki nam grozi, se v zadnjih dneh le premika. Sicer je takšna drža opozicije logična oz. pričakovana in od opozicije (vsakokratne) tudi ni kaj drugega pričakovati. Edini problem bi bil, če bi imela prav. A R. Golob zatrjuje, da je optimist, da so na oblasti le nekaj tednov, a vseeno skrbijo za državljane – in k podpori ukrepov poziva tudi J. Janšo in M. Tonina.

Potrpljenje, potrpljenje – si vedno dopovedujem ob začetnih korakih domala vsake vlade; in z vsako novo vlado upamo, da bo drugače, da nam bo boljše! Zdaj čakamo! Cene nas tepejo, kovid ne da miru, na srečo še v bolj blagi obliki, a vsaj za nas »odrasle« naj velja tudi brez priporočil in zahtev: maske gor v gneči! Zdaj že vemo.

Mediji so v zadnjih dneh objavili zelo veliko intervjujev z novimi oblastniki, predvsem s predsednikom vlade Robertom Golobom in predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. Tudi na ta način spoznavamo, kaj bo delala oblast, kako nam bo krojila prihodnost.

Nekateri zdaj končno lahko dihajo, drugi se dušijo, tretji čakajo – kaj sploh bo. Približno takšno je razpoloženje med ljudmi, ki ga je zdaj mogoče zaznati domala na vsakem koraku – ko gre za novo oblast, seveda. Nova vlada se nekako sidra in počasi, res le korakoma spoznavamo delčke njene drže.