Od Roberta Goloba pričakujem sodobne prijeme in sodobno miselnost. Bo to vnesel v reforme?

Televizijski pogovori z R. Golobom in J. Janšo so dobra podlaga za analizo dela voditeljev in obeh politikov. Gledati je treba vsaj dve televiziji, da dobimo širšo sliko; zdi se, da več izvemo na komercialni kot na nacionalni televiziji, bistvena razlika pa je, da se na nacionalki bolj »pritlehnim« temam, kot so npr. domnevni posli R. Goloba na Kosovu in njegovo druženje z morebitno novo partnerico, bolj kot ne izognejo.

Bolj absurdnih protestov v vsej svoji dolgi kilometrini še nisem doživela, kot so bili protesti pacientov! Če jih ne bi organizirali poklicni protestniki, bi še razumela … Če ne bi kup ljudi obupano iskal zdravnika, bi bilo vse skupaj še zabavno, tudi sicer je bila prava tragikomedija: ne protestiramo proti vladi, protestiramo za javno zdravstvo.

Komaj čakam leto 2024! Takrat bo vse bolje! R. Golob bo letos marsikaj reformiral! Naj gredo reforme v pravo smer, podprli ga bomo z vsemi štirimi! Upam, da ve, da ne sme zgrešiti, saj bomo potem to vsi čutili in – kriv bo. Malo nas skrbi, da je ob napovedi sprememb Golob takoj dodal: ne more obljubiti, da bodo vse reforme uspele, zagotovo pa se jih bodo lotili.

Za odhod notranje ministrice T. Bobnar se razkriva vedno več razlogov. In očitno niso bili direktno krivi le kadri J. Janše (s šefom policije B. Lindavom sta jih menda zamenjala približno 67, je povedal R. Golob); bolj krivi so bili namigi slovenske policije, da prenos varovanja predsednika vlade in njegove družine s policije na generalni sekretariat vlade ni najboljša odločitev. In T. Bobnar je očitno stopila na njihovo stran.

Ko sem bila na predstavitvi knjige Zvezdane Mlakar in Roka Smoleja Pogovori, ki so mi spremenili življenje, sem morala znova veliko razmišljati o nacionalni televiziji. Zanimivo, da so se domala vsakokratni novi TV-oblastniki vselej najprej lotili razmeroma uspešnih programov in oddaj.

O predsedniških volitvah smo v bistvu že domala vsi vse povedali. Zanimiva je morda le še statistika: v prvem krogu so levi in sredinsko levi kandidati dobili 538 tisoč glasov, v drugem je za N. Pirc Musar glasovalo dobrih 480 tisoč volivcev. Desna kandidata sta v prvem krogu dobila 334 tisoč, za A. Logarja pa je v drugem krogu glasovalo dobrih 411 tisoč volivcev.

Ko bo izšlo to besedilo, bomo vedeli, kdo bo na vrhu slovenske države.* Po anketah sodeč, bo to N. Pirc Musar. Če bo predsednik A. Logar, bi si želela, da bi bil takšen, kot smo ga spoznali v predvolilni kampanji, spravljiv in vključujoč tudi drugače misleče. Če bo to N. Pirc Musar, pa bi si želela, da bi presegla preteklo ravnanje: četudi ni bila v nobeni stranki, nisem zaznala, da se ne bi praviloma vselej postavila na eno stran, celo bolj, kot bi bila v kateri od levih strank.

Kaže, da bo tokrat kar uspelo spremeniti ustavo. Potrebna večina se bo našla za to in ono spremembo. Volilno zakonodajo smo spreminjali leta, a le malenkosti. Volilni sistem je vsaka stranka skušala postavljati in spreminjati »po svoji meri«, da bi od njega imela čim več koristi. Čeprav manj, je še vedno tako.

Vsakokratne volitve imajo svojo vsebino, povedo marsikaj o politiki in o nas. Tokratni prvi krog predsedniških volitev je povedal, da je skorajda polovici državljanov, volivcev vseeno, da jih ne zanima, kdo bo predsednik, četudi je zdaj volilo več ljudi kot leta 2017.

Odločitev Bruslja, da bo poskrbel, da cene energije ne bodo previsoke, je zapletena in tudi negotova, toda premier Golob je kar zadovoljen, četudi s svojim stališčem skupaj s 14 drugimi ni povsem uspel. Sodeč po poročanju tujih medijev, povsod niso tako zadovoljni. Dinamični cenovni koridor, solidarnost, skupne nabave …

Bolj spremljaš medije, manj veš, pri čem si. Dvomi so na vsakem koraku: ne sklepajte pogodb do konca meseca, potem bo vse bolje, pravi premier Golob in napoveduje, da ne bo tako hudo, kot je mislil. Tudi minister Han pravi, da ni skrbi …. Gospodarstvo pa že odpušča delavce, ker naj ne bi moglo plačevati predrage energije; hudo je ne glede na to, če to izkorišča za kadrovsko racionalizacijo. Poleg tega skrajšujejo delovni čas in ponekod pošiljajo delavce na t. i. čakanje.

Parlament je zadnji teden spremenil družinski zakonik in na podlagi odločitve ustavnega sodišča določil, da je družina skupnost dveh oseb in da istospolni pari lahko posvojijo otroke, torej je istospolne izenačil z raznospolnimi osebami. Pred leti bi bila takšna sprememba težko sprejeta.

Levica ima gotovo notranje probleme; vajeni so opozicijske drže, ki jo večina članstva in poslancev še vedno ohranja in jim je pisana na kožo; tisti, ki so v vladi, so v bistvu v težkem položaju. So zdaj nekako sklenili kompromis? Je to korak za dviganje priljubljenosti? Ali pa bodo predsedniške volitve merjenje moči znotraj Levice? Bo to spopad med Mescem in Kordišem?

Zasledila sem, da je bil minister za zdravje B. Loredan na digitalnem izobraževanju na Finskem in v Estoniji, da bi njihovo prakso prenesel v Slovenijo. Morda bi bilo dobro, če bi šel še na Štukljevo cesto v Ljubljani, kjer ima sedež podjetje Better, ki bo s svojo digitalno platformo poskrbelo, da bo angleški zdravstveni sistem »obvladal« deset milijonov Angležev in preprečil podvajanja in podobne zadeve, ki so se pri naših dveh milijonih Slovencev nakopičile in dodatno podaljšale čakalne vrste. Z informacijskim sistemom v zdravstvu smo kakšnih deset let zadaj …

Analize stotih dni Golobove vlade v domala vseh medijih kažejo, da svojo politiko gradi precej na populizmu, bolj na videzu kot na potrebnih vsebinskih stvareh. O tem seveda priča vrstni red njegovih poudarkov, pretirano povzdigovanje civilne družbe, zapostavljanje gospodarstva (še vedno) … Sopotniki to nadgradijo še z brezplačno prehrano za vse šolarje, božičnico za vse. Kdo pa si je ne bi želel? To so prijemi Levice, ne pa kakšne državotvorne stranke.

Energetika je nevarna stvar. Na Hrvaškem so si na zasebne račune s preprodajo plina na črno in pranjem denarja naložili pol pelješkega mostu! V Sloveniji so kriminalisti ugotovili kakšnih 250 milijonov evrov vredno oškodovanje pri gradnji Teša 6 (in tudi pranje denarja), a to vemo že več let. Sojenje po dolgih letih zdaj morda poteka. Vsa »velika« sojenja imajo pri nas podobne zaviralne elemente: enkrat zamenjajo kriminalista, kdaj še lokacijo sojenja, drugič izločijo sodnika, kdo tudi zboli, kdo se skrije … Proceduralnih zadev pa je tako toliko, da lahko vse skupaj zavlečejo za več let … In potem vse zastara.

Smo že na sredini sicer še neformalne predvolilne kampanje za predsedniške volitve. I. Vajgl npr. nima programa, prepričan je, da ga predsednik države ne potrebuje. Ima pa držo. Aktualnega predsednika B. Pahorja je sicer treba spoštovati, pravi, a bo on povsem drugačen predsednik. Bil je diplomat, hodil je na proteste in ima očitno program »proti« (Pahorju). Glede na to, da ga podpira S. Hribar, bi lahko »natolcevali«, da tudi ni čisto brez podpore M. Kučana, ki pa se je javno že opredelil za N. Pirc Musar. Možnosti? Pustimo se presenetiti, kar bi sicer lahko rekli za domala večino kandidatov.

Skrajni čas je, da se bolj temeljito pogovorimo, kaj pomeni biti politik in se potem vrniti v svoj poklic, katerikoli, tudi novinarski. Biti npr. zdravnik in biti aktiven v stranki SDS? In se pri njem zdravi član Golobove stranke?

Slovenija je postala ena sama kolona! Avtomobili se valijo po naših cestah, napajajo hrvaške in na srečo tudi slovenske turistične zmogljivosti. Za turizem dobrodošlo, za promet pa očitno še dolgo ne bo rešitve.