Razlog je predvsem v Golobu samem in njegovi protislovni komunikaciji: danes da, jutri ne! Ni problem to, da vlada ne komunicira, vlada komunicira zmedeno! To je glavni problem! Ljudje si želimo gotovosti, zanesljivosti, beganje sem in tja nas zmede, utruja, jemlje nam notranji mir, vzbuja celo strah.
Toda: ali Golob samo govori zmedeno ali tudi dela tako? Kaj pa, če le ni vse tako slabo, kot je videti? Kaj pa, če z napovedanimi reformami komu stopa na žulj? In ima prav tudi J. Janša, ko pravi, da bo Goloba zamenjalo zakulisje? Golob je očitno poleg vsega – tudi premalo poslušen. Tisti, ki imajo vpliv na glavne medije, z Golobom niso zadovoljni. Jim ga bo uspelo disciplinirati?
Golob je pred volitvami obljubljal drugačno politiko. Njegova zmaga je, gotovo tudi zaradi velike podpore t. i. civilne družbe, ki je po volitvah nehala protestirati in kolesariti, prinesla novo, bolj pozitivno razpoloženje. A kako dolgo? Pričakovanja ljudi so bila namreč zelo velika. In takšnih pričakovanj ne bi mogel izpolniti domala nihče.
Kritika, da vlada zaostaja z izpolnjevanjem obljub in reform, je morda tako celo neupravičena – na vrat na nos ni mogoče »popraviti« desetletnih stranpoti. In Golob je dobro analiziral svoje napake, ko je napovedal drugačno komunikacijo in prehod od obljub k dejanjem. Preveč napihnjen balon hitro poči in preveliko obljub povzroči razočaranja.
Zdaj beremo, kako je, ne vem, kako bi rekla: ne ukinitev, najbrž sprememba dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zaustavila padec popularnosti Golobove vlade. In kaj bo, ko bo večina spoznala, da gre za nič!? Da gre le za to, da ne bodo več pisali položnic (če niso že prej drugače uredili), ampak da jim bodo zavarovanje trgali od plač in pokojnin?
Razlika med J. Janšo in R. Golobom je v tem, da je Janša trmast in maščevalen, Golob pa ukazovalen, zaletav in maščevalen. Ko si Janša nekaj zapiči v glavo, se pogosto ne premakne niti za ped (tožilci, mediji). In tako celo sam sebi nasprotuje, ko javno nekako razlaga, da je politika vendarle kompromis. Golob »ukaže«, potem se pokaže, da to ne gre, in vsi morajo popravljati.
Oba pa imata isto namero: Janša bi rad vedno znova, ko dobi priložnost, naredil tisto, kar misli, da mu v tridesetih letih ni uspelo vpeljati v politiko in v družbo; Golob pa je večino »politike« v treh desetletjih zamudil in bi rad zdaj vse hitro nadomestil.
Kar smo večinoma že preživeli, doživeli, Golob zdaj »živi«, opravlja osnovno politično šolo. In poleg nenehnih protislovij v stališčih je druga Golobova velika napaka, da je leto dni porabil za to, da se je preveč ukvarjal z J. Janšo! Janša je bil vse preveč njegov glavni projekt.
Glede na to, da R. Golob ni več tako trden, vsemogočen, bi to morali, seveda v dobro vseh nas, izkoristiti obe koalicijski partnerici: SD in Levica. Njuna dokaj obstranska vloga v vladnem partnerstvu bi se tako lahko bistveno povečala.
Razlika med J. Janšo in R. Golobom je v tem, da je Janša trmast in maščevalen, Golob pa ukazovalen, zaletav in maščevalen.
Predvsem SD bi, glede na dolgo politično tradicijo, zdaj lahko opravila koristno delo. A ima za to moč, kader? Bojim se, da vedno manj. Levica seveda ima »zagon«, a njene ideje so še zmeraj tveganje za nas vse.
In opozicija? Kljub vsemu trenutno nima možnosti. Goloba ne bo pokopala, on se bo sam, če bo šlo tako naprej, kot napoveduje tudi večina komentatorjev in političnih analitikov. Naredil pa bi seveda dobesedno revolucijo, če bi NSI prepričal za sodelovanje. Tega mu že npr. M. Šarec ne bi dovolil.
Levica? Ni vse izključeno glede na to, da se drži oblasti kot »pijanec plota«. Vsaj takšen vtis daje. A. Bratušek se najbrž ne bi vmešavala, če bi ji pustili pozicijo. T. Fajon? Odvisno od prišepetovalcev in tudi od kadrovskih pozicij. M. Han bi verjetno ne bil proti.
A za velike korake Golob nima dovolj poguma in samozavesti. Težko bi prebolel vsestranske napade. Zato najbrž dela in »plete« po tiho, če je dovolj moder, in prav za to SD in Levica nimata prav veliko možnosti okrepiti svoj položaj, a NSI je Golobov adut.
In ob vsej kritiki bi bilo prav, da vidimo tudi kakšen napredek. Zdravstvo? Da se ni nič spremenilo? Se je. »Lumparije« vedno bolj prihajajo na dan, in to konkretne, z imeni in priimki, ugotavljamo, da večina, ki nima stalnega zdravnika, k zdravniku niti noče ali jim ni treba, in da smo praviloma vendarle mnogo hitreje na vrsti za razne preglede, kot smo bili doslej. Tudi podatkov na portalu Zvem o nas, našem zdravju, izvidih, napotnicah, vse to imamo zdaj pred sabo bolj kot kdaj prej.
Ne vem pa, ali bo Meščevo »štempljanje«, natančno evidentiranje delovnega časa uredilo to, da zdravniki in še kdo ne bodo med delovnim časom delali še kaj drugega oz. za koga drugega, ne le za delodajalca. Tudi to se ne bo uredilo, ali bo kdo sploh kaj naredil ali nič.
»Štempljanje« bo štelo ure, ne/opravljenega dela pa ne. To je evidentiranje časa – žal ali na srečo – predvsem za proizvodne delavce. Če jih bo to ščitilo pred izkoriščanjem delodajalcev? Potem dobro. Kaj to pomeni za »akademske mandarine«, kot je M. Kordiš nazval profesorje in raziskovalce, ki so hoteli biti izvzeti iz »štempljanja«, pa je seveda drugo vprašanje.
Marsikje pa bo »urna« anarhija, ne delo, ostala še naprej. Bodo npr. na RTV in še kje pred bife v stavbi postavili avtomat za beleženje prihodov in odhodov?
A mi »raja« se vedno znajdemo, delodajalci tudi. Ob pomanjkanju delavcev je trenutno moč na naši strani!