Revija Reporter
Kolumnisti

Janša in Tonin, ne streljajta se v kolena!

Ljerka Bizilj
1 2.463

16. apr. 2023 6:00 Osveženo: 16:11 / 19. 4. 2023

Deli na:

Ljerka Bizilj

Primož Lavre

V času, ko smo se in se še kar prevladujoče ukvarjamo z novo slovensko ljubezensko zgodbo premierja Goloba, fiskalni svet skrb vzbujajoče ugotavlja, da proračunski primanjkljaj marca znaša več kot štiristo milijonov evrov in je višji kot lani. Ekonomisti in Bruselj opozarjajo, da zaradi zdravstvenih in vojnih kriz ne bo več mogoče razmetavati denarja, da se pipce zapirajo. Za triletni proračun vlada sicer načrtuje znižanje proračunskega primanjkljaja, a ob vseh apetiti« se zdi to dokaj nerealno.

Nova Slovenija, ki ji nekateri očitajo, da se je zlizala s Svobodo, vsaj pri napovedanih spremembah ustave in še čem, je v parlamentu zahtevala nekaj več informacij o davčni reformi, ki bo ali pa je ne bo, če bi sodili po izjavah R. Goloba. V razpravi o napovedani davčni reformi v odboru DZ za nadzor javnih financ, ki je bila ali pa je ni bilo, so na koncu ugotavljali, da se pogovarjajo in glasujejo o nevidnem – ta ugotovitev je bila koalicijsko opozicijsko dokaj enotna.

Nikolina Prah, državna sekretarka na ministrstvu za finance, je sicer, in to kljub premierjevim dvomljivim izjavam, zatrdila, da davčna reforma (enkrat) bo, a zdi se, da ji opozicijski poslanci niso čisto verjeli. Koalicijski poslanci so trdili, da okvirov in izhodišč reforme še ni, da je zdaj šele razprava. Poslanec NSI Janez Žakelj pa je prebral odstopno izjavo državnega sekretarja Tilna Božiča, ki je odstopil zaradi izhodišč davčne reforme, torej tistih, ki jih ni.

Odgovora na vprašanje, kaj bo januarja leta 2024, nismo dobili ne poslanci ne državljani, bilo pa je mogoče razumeti, da bo letošnje leto namenjeno iskanju družbenega konsenza. Vse lepo in prav, a če bo oblast stremela k temu, da bi se vsi strinjali, in šele na podlagi tega uvedla takšno ali drugačno reformo, iz tega ne bo nič. Pri zdravstveni reformi bo kakšen korak najbrž narejen, šolarji bodo morda imeli kakšen predmet več ali manj,  kozmetični popravki bodo verjetno še na drugih področjih, tudi ustavne spremembe sodijo sem, upokojenci in zdajšnje srednje generacije bodo lahko postopoma ob dostojne pokojnine, če se ne bo nič zgodilo.

Pri podaljševanju upokojitvene dobe za pokojninsko reformo  bi morali dvigniti roko tudi v opoziciji, tako M. Tonin kot J. Janša. Na tem naj ne nabirata političnih točk, saj lahko s tem streljata tudi v svoja kolena.

Bodimo še optimistični! Morda pa se v ozadju vse te ljubezensko politične kolobocije le kaj premika? Se nekateri na vrhu vendarle trudijo – kaj narediti? Da se ne bom že jutri ugriznila v jezik, vedno bolj namreč stopam nazaj v kritiki Luke Mesca: dela, se trudi, ne stresa več vse vprek ekstremnih predlogov in komentarjev, pušča odprta vrata. Da ne bo na koncu eden redkih v koaliciji, ki mu bo vendarle uspelo izpeljati kakšno reformo? Če seveda premier ne bo odpovedal pokojninske reforme.

Minister Mesec zatrjuje, da sistema ne nameravajo postaviti na glavo, ampak da bodo do konca leta pripravili spremembe, ki bodo zagotovile vzdržen pokojninski sistem in dostojne pokojnine. Kaj lahko stori? Polovica pokojnin je nižjih od 820 evrov!? Povprečna pokojnina z izpolnjenimi delovnimi in starostnimi pogoji je nekaj manj kot tisoč evrov. Povprečje socialnih prispevkov v državah OECD je devet odstotkov BDP, v Sloveniji 15,8 odstotka!? Višjega obveznega prispevka za pokojnine zagotovo ne bo mogoče uvesti! Blizu evropskega vrha smo že zdaj pri obremenitvi plač!

Marsikje, z večjimi ali manjšimi bolečinami, dvigujejo starostno dobo za upokojevanje, OECD to predlaga tudi Sloveniji. Levica je bila še pred nedavnim proti temu. Zdaj se zdi, da Mesec tudi za to pušča odprta vrata. Gotovo ve, da je v Sloveniji upokojitvena starost dve leti nižja od povprečja članic OECD in jo marsikje še dvigajo. Če se življenjska doba povečuje, če sedanji delavci hočejo dobiti dostojne pokojnine, je starostno mejo za upokojitev treba zvišati! In še kaj. 

Koristno bi bilo še, da bi država bolje ločila pokojnine in socialo, a vendarle zadržala solidarnost. Hkrati bi kazalo ob obveznem zavarovanju odpreti še »donosne« stebre: kdor ima več, naj vlaga v dodatno pokojnino, a z višjimi obrestmi in višjo donosnostjo, kot jo za varčevanje zdaj ponujajo banke. Za takšne spremembe bi L. Mesec moral dobiti podporo.

Janez Janša in Matej Tonin

Bobo

Glede na to, da R. Golob pravi, da vlada ne zna delati reform oz. jih ne zna razložiti, pa za pokojninsko reformo Mescu predlagam, da za animacijo, podporo reformi (če bodo predlogi res dobri), angažira Niko Kovač in svoje podpornike v civilni družbi. Tam so predvsem mladi. In če ne bo sprememb in če ne bomo dlje delali že zdaj, bodo ostali brez pokojnin. Tega tudi Francozi ne razumejo, najbrž jim premier M. Macron ne zna dobro razložiti. Za takšne stvari potrebuje vlada (vsakršna) motivatorje. Toda če bodo člani slovenske vlade vsako reformo razlagali vsak po svoje, kot so davčno, jim še Nika Kovač ne more pomagati.

Spremembe, predvsem pa prepotrebno podaljševanje upokojitvene starosti, bodo zagotovo povzročale probleme, proteste, negodovanja. Zdaj nimamo več le J. Jenulla, N. Kovač, ampak tudi P. Ruparja. Če nikjer drugje, bodo prav pri pokojninski reformi lahko pokazali, koliko jim ne gre  le za politiko in populizem. Biti samo PROTI, kar znajo vsi trije, bi bilo skrajno neodgovorno. Naj ne škodijo upokojencem, ki bodo brez sprememb težko ohranili zdajšnje pokojnine, in zaposlenim generacijam, ki brez sprememb ne bodo prišli do spodobnih pokojnin. In tu so po navadi še sindikati, ki največkrat ne vidijo dlje kot meter naprej.

Pri podaljševanju upokojitvene dobe za pokojninsko reformo  bi morali dvigniti roko tudi v opoziciji, tako M. Tonin kot J. Janša. Na tem naj ne nabirata političnih točk, saj lahko s tem streljata tudi v svoja kolena. Pri reformah pa bi morali svojo pozitivno vlogo odigrati še mediji. Vsaj pri pokojninah, upajmo, ni toliko različnih interesov in korupcije kot npr. v zdravstvu.