Če je bilo razpoloženje v Evropi do Nata leta 2025 še mogoče opisati kot razočaranje nad nepredvidljivim ameriškim partnerjem, leto 2026 vse bolj spominja na razmerje, ki se bliža prelomni točki – z odprtimi vprašanji glede denarja, zavez in realnih pričakovanj. Nedavni spor med nemškim kanclerjem Friedrichom Merzem in ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom glede umika ameriških sil iz Nemčije ni osamljen incident, temveč simptom širšega procesa.

Posamezni ukrepi – zmanjševanje ameriške vojaške prisotnosti v Evropi, zamiki dobav ključnih oborožitvenih sistemov zaradi drugih konfliktov ter selektivno razporejanje vojaških zmogljivosti – so sami po sebi obvladljivi. V celoti pa kažejo na nekaj bistveno pomembnejšega – ameriška moč ostaja velika, vendar postaja vse bolj pogojna, omejena in selektivno uporabljana.

Razprava o prihodnosti Nata je bila dolgo časa reducirana na vprašanje ameriške politike – konkretno na nepredvidljivost predsednika Trumpa. Tak okvir je danes zavajajoč. Glavno vprašanje ni več, kaj bo storil Washington, temveč, ali so evropske članice sposobne in pripravljene prevzeti politično, vojaško in strateško odgovornost za zavezništvo.

Trumpov drugi mandat je razgalil globino transatlantskih razpok: glasovanje ZDA z Rusijo v Generalni skupščini OZN glede Ukrajine, napetosti okoli Grenlandije, zmanjševanje ameriške vojaške prisotnosti v Evropi, selektivna uporaba sankcij ter enostranske vojaške poteze. Toda osrednji problem ni v posameznih potezah, temveč v širšem trendu. Združene države evropske varnosti ne dojemajo več kot svojega temeljnega strateškega interesa.

Kot opozarja Kristi Raik, direktorica Mednarodnega centra za obrambo in varnost v Talinu, »poti nazaj ni več« – ameriški strateški fokus se je trajno premaknil drugam. V tem kontekstu je vztrajanje pri predpostavki avtomatične ameriške varnostne garancije za Evropo vse manj realno.

Nato ne bo razpadel – izpraznil se bo

Ključni uvid ponuja Robert A. Pape, profesor političnih ved na Univerzi v Chicagu. Zavezništva ne umirajo s formalnimi odločitvami, temveč z razpadom operativnega zaupanja. Po tej logiki Nato morda ne bo razpuščen, temveč bo »izginil« kot relevantna varnostna struktura.

Podobno ugotavlja Jim Townsend, nekdanji namestnik pomočnika ameriškega obrambnega ministra, da »ni več poti nazaj v ‘business as usual’«. Kriza zaupanja je sistemska, ne začasna.

Če to prevedemo na operativno raven: člen 5 Severnoatlantske pogodbe lahko formalno ostane, vendar izgubi kredibilnost. Zavezništvo obstaja na papirju, ne pa več kot verodostojen mehanizem odvračanja.

Lažna dilema: Trump ali Nato

Velik del evropskih razprav ostaja ujet v napačno dilemo: ali bo Trump »uničil« Nato ali ne. Tak pristop prezre bistvo.
Kot poudarja Erik Jones, profesor evropskih študij in direktor Centra Roberta Schumana na Evropskem univerzitetnem inštitutu, zanašanje na ZDA ni več vzdržna dolgoročna strategija – ne glede na to, kdo sedi v Beli hiši.

Primož Lavre

Tudi Alexandra de Hoop Scheffer, predsednica Nemškega Marshallovega sklada v ZDA, opozarja, da problem ni zgolj v ravni evropskih izdatkov, temveč v odsotnosti integrirane strateške sposobnosti. Fragmentirani nacionalni pristopi ne morejo nadomestiti kolektivne moči.

Dve realni prihodnosti: evropeiziran Nato ali evropski Nato

V srednjeročni perspektivi obstajata le dve realistični možnosti:

•evropeiziran Nato, kjer Evropa prevzame glavno breme konvencionalne obrambe, ZDA pa ostanejo omejeno prisotne;

•evropska različica Nata brez ZDA, ki pa bi temeljila na obstoječih strukturah.

Kot poudarja Nina Alander, raziskovalka na Finskem inštitutu za mednarodne zadeve, lahko Nato preživi tudi ameriški umik – vendar v radikalno spremenjeni obliki.

Oba scenarija imata skupno predpostavko – odločnost in enotnost evropskih držav.

Ključna slabost Evrope: ne denar, temveč fragmentacija

Evropa danes ne zaostaja več toliko po obsegu izdatkov, temveč po sposobnosti njihove pretvorbe v dejansko moč. Odvisnost od ameriških sistemov, razdrobljena oborožitvena industrija in pomanjkanje skupnega strateškega načrtovanja omejujejo njeno avtonomijo.

Monika Sus, raziskovalka na Nemškem inštitutu za mednarodno in varnostno politiko, opozarja, da Nato ne bo preživel, če Evropa ostane razdeljena, reaktivna in strateško nema.

Tudi Michael John Williams, profesor mednarodnih odnosov na Univerzi Syracuse in nekdanji svetovalec ameriškega State Departmenta, poudarja, da bodo morale evropske prestolnice izbrati med prilagajanjem nezanesljivemu zavezniku in pospešenim razvojem lastnih obrambnih zmogljivosti.

Nemški faktor: rešitev ali nov problem?

Nemčija želi zgraditi najmočnejšo konvencionalno vojsko v Evropi. To je logičen odziv, a tudi potencialni vir napetosti.
Joschka Fischer, nekdanji nemški zunanji minister, opozarja, da bi tak razvoj lahko vzbudil nelagodje pri sosedah, hkrati pa poudarja, da je evropska integracija edini okvir za njegovo obvladovanje.

Evropska unija: nujen, a nezadosten okvir

Klavzula 42.7 EU pogodbe iz Lizbone ostaja bistveno manj kredibilna kot Natov člen 5. Evropska unija lahko podpira razvoj obrambnih zmogljivosti, ne more pa v doglednem času nadomestiti Nata.

Kaj to pomeni za Slovenijo?

Za Slovenijo so implikacije neposredne. Kot majhna država brez strateške globine in zanesljivega bilateralnega zaveznika je njena varnost eksistenčno odvisna od kolektivnih okvirov.

V fragmentirani Evropi bi bila izpostavljena marginalizaciji in pritiskom. Ideje o nevtralnosti ali »samostojnem manevriranju« niso strategija, temveč iluzija.

Zato je razprava o izstopu iz Nata, ki se občasno skuša sprožiti, ne le nerealistična, temveč strateško nevarna. Ne odgovarja na osnovno vprašanje: kdo in kako bi nadomestil obstoječi varnostni okvir?

Ključni sklep: odgovornost je evropska

Prihodnost Nata ne bo odločena v Washingtonu, temveč v evropskih prestolnicah.

Kot poudarja Jim Townsend, lahko Evropa s fokusirano dejavnostjo vzpostavi bolj enakovredno partnerstvo – vendar le, če bo pripravljena prevzeti odgovornost.

To pomeni prevzem glavnih vojaških zmogljivosti, integracijo obrambnih industrij in politično enotnost pri strateških odločitvah. Brez tega Nato ne bo razpadel zaradi Trumpa, temveč zaradi evropske neodločnosti.

Zaključek

Razpad Nata ni več hipotetičen scenarij, temveč realna možnost. Vendar njegov izid ni vnaprej določen.

Za Slovenijo – in za Evropo kot celoto – je ključno spoznanje preprosto: varnost ni več nekaj, kar zagotavlja nekdo drug.

Če Evropa ne bo sposobna delovati kot enoten strateški akter, Nato ne bo propadel – postal bo nepomemben.

In v takem svetu majhne države ne izgubljajo le varnosti, temveč tudi možnost, da o njej odločajo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.