Pisati o nacionalni televiziji pogosto pomeni ponavljati se, domala vse teme in problemi so že leta dokaj enaki. No, zdaj je na programu nekaj, kar naj bi bilo novo: Panorama; vanjo pa so »vtaknili« še kakšno oddajo, ki je bila prej na prvem programu, npr. Kodo.

Veš, Matjaž, boš, Matjaž, si si zagotovil dobro pozicijo, Matjaž (Han – SD), samo da ti bo Golob dovolil … Hvala, Franc, veliko veš, Franc (Breznik – SDS), več od mene … Tako nekako je potekal dialog med Matjažem in Francem na zaslišanju kandidata za gospodarskega ministra M. Hana. Kar šok, kajne!?

Me je že kar skrbelo, da prihaja medijski dolgčas, da se ne bomo imeli nad čim razburjati, ko na vrhu vlade ni več J. Janše. Koga pa bomo kritizirali? Kdo nam bo paral živce?

Kakšnim političnim in medijskim slavospevom smo bili priče, da imamo končno predsednico državnega zbora! Pa kaj! Odlično. Kje pa vendarle živimo, da bi to moralo biti nekaj posebnega? Prav bedno sem se počutila ob tem poudarjanju izvolitve prve ženske predsednice DZ!

Vedno me kar strese, ko slišim politika, da bodo na ključna mesta v državi nastavili same strokovne kadre in ne političnih. In glede na svojo dolgoletno kilometrino ob vsaki novi vladi ponavljam iste stvari: postavite lahko tudi politične, samo da bodo strokovni!

Zadnje volitve so bile očitno ena sama matematika, eno samo preračunavanje, če poslušate nekatere volivce: Bratuškove nisem volil, ker bi bil to izgubljen glas, Šarca sem volil, da bo imel Golob s kom sestaviti koalicijo, Povežimo Slovenijo nisem volil, da Tonin ne bi izpadel …. In tako naprej.

Oblast smo tokrat dobili na rednih volitvah. Zadnja leta smo bili bolj vajeni protestov, vodnih topov, predčasnih volitev … In nič posebnega se ni zgodilo v primerjavi s prejšnjimi volitvami, mnogi namreč v svojih analizah vidijo premik volilnega telesa na levo: slovenski volivci so bili in so večinoma na levi, približno tretjina je na desni in tudi tokrat je bilo tako. In desnica ni dobila nič manj kot v preteklosti, prej kakšen mandat več.

Nedvoumno je Rado Pezdir opravil veliko delo z raziskovanjem vzporednih ekonomskih mehanizmov v Sloveniji in Jugoslaviji. Prvi je to javno razkril kar sam Niko Kavčič, ki je to vzporedno ekonomijo v okviru Udbe, državne varnosti, po letu 1950 tudi vodil.

Vsako leto mi predvolilni čas, pogosto že prej, vzame voljo, da bi sploh šla na volitve. Prepiri, blatenja, očitanja, obljube, ki jih potem večinoma ne uresničijo. Kaj smo hudega storili, da moramo vse to prenašati! A prav zato, je treba iz tega praviloma populističnega bazena izbrati najboljše in oditi obkrožiti ime, priimek, politično stranko ...

Kako pretresljivi so posnetki opustošenih ukrajinskih mest in obupanih ljudi! Pretresljive so tudi prošnje V. Zelenskega – za še večjo pomoč Zahoda. Če je verjel, da bo pol sveta tudi fizično branilo Ukrajino, je bil, na žalost, naiven.

Pred nekaj časa sem na nacionalnem radiu poslušala pogovor z novinarjem enega od slovenskih zasebnih časnikov; govoril je o tem, da je v novinarstvu potrebna distanca do oblasti. Škoda, da ta ugledni novinar, ki sicer dobro piše o zunanji politiki, ni pomislil, da je potrebna distanca do vsakokratne oblasti.

Pogum, s katerim so se na RTV lotili sprememb, je vsekakor vreden občudovanja. Domala česarkoli s(m)o se v preteklosti lotili, so porušili – ali vrh RTV ali kolegi prek programskega sveta (PS) in medijev ali sindikati, tudi pozicije mnogih posameznikov so bile praviloma nedotakljive. Zato seveda ne bi bilo pošteno kar obsoditi vsega, česar so se zdaj lotili. Na srečo kaže, da denar ni več problem; spremembe, ki jih vidimo, zahtevajo veliko denarja in kažejo, da RTV računa na dodaten denar.

Pred nekaj dnevi še kovid, zdaj vojna! Rusi napadli Ukrajino! Pa sta se sprovocirala – Putin in Biden. Velesili preverjata, ne, izsiljujeta svojo pre/moč, ljudje pa nastradajo. Pa Putin in Biden dosegata svoje? Putin hoče dokazati, da se ne da, da so Rusi še vedno veselila, Biden je tudi dosegel, da je Severni tok 2 vsaj začasno zaustavljen, da se je Evropa spet bolj naslonila na Ameriko …

Za zdaj kaže, da je glavni program letošnjih volitev PROTI, utemeljen na »sovraštvu« Milana Kučana in Janeza Janše, kar povzroča močan razkol v slovenski politiki. In če smo že iskali razloge za njun odnos, velja temu še kaj dodati, predvsem zato, da bi se kdo od politikov zamislil in se raje ukvarjal z državno problematiko kot pa z medsebojnimi odnosi.

Lojze Peterle se je v zadnjih letih precej omehčal; po osamosvojitvi leta 1991 je bil predsednik vlade in takrat je marsikdo v njem videl transmisijo slovenske politične emigracije, ki naj bi, poleg Cerkve, začela pridobivati preveliko vlogo v slovenski družbi; bil je tudi pobudnik in zagovornik lustracije. Igor Bavčar in Janez Janša, ministra v njegovi vladi, sta se poleg drugih kar precej trudila, da bi ga spravila z mesta predsednika vlade.

Robert Golob postaja glavna zvezda! Zdaj je predsednik Gibanja Svoboda, stranke, ki bo očitno kopija katere od strank KUL, le predsednik bo dobro obvladal teater – pri tem je še Marjan Šarec vajenec!

Slovenska politika levega in desnega spektra se norčuje iz preteklosti in jo izrablja za svoje politične boje. Narobe je, da se spomin na drugo vojno in pogosto tudi osamosvojitev uporabljata za politične bitke. Narodnoosvobodilni boj ni in ne more biti domena nekaterih političnih posameznikov, zato bi ga morali zaznamovati, se ga spominjati vzvišeno, nad dnevno politiko – z vso bolečo resnico.

Predsedovanje Svetu EU smo preživeli, nahrbtnike iz preteklosti pa še kar prenašamo v sedanjost. Še v Jugoslaviji so slovenski politiki med sabo pogosto obračunavali prek in s pomočjo Beograda, zdaj za to uporabljajo Bruselj.

Kakšno neverjetno leto 2021! Ob vseh akcijah proti cepljenju in strahovih je preživel celo nekdo, ki se je sedemkrat cepil proti kovidu 19! In ob tem smo mi, večinoma cepljeni, gotovo zaslepljeni ali pa, kot je rekel Z. Janković – smo ujetniki, žrtve – kakšnih dvesto tisoč nevernikov, ki se nočejo cepiti.

Nas Slovence mora nekaj res močno udariti po glavi, da se streznimo in verbalno ne pobijemo med sabo. Tudi leta 1990, po prvih demokratičnih volitvah, je bila huda besedna vojna med na novo nastalimi političnimi strankami, a kljub razlikam smo imeli srečo, da je bilo v politiki takrat vsaj nekaj resnih in odgovornih ljudi.