Morda januarja ali pa morda marca, če ne, pa bi šlo tudi enkrat konec leta?! Seveda si ne! Toda v Srbiji se to dogaja že dolga leta. Čeprav je do nedavnega predsednik Aleksandar Vučić napovedoval razpis parlamentarnih volitev za konec letošnjega ali najkasneje začetek naslednjega leta, vse bolj kaže, da bodo te lahko že na začetku poletja, ko bo večina ljudi na dopustih. Ta termin bi njegovi Srbski napredni stranki (SNS) lahko zagotovil zmago, ki se sicer zdi vse manj zanesljiva.

VSrbiji namreč od prihoda Aleksandra Vučića na oblast nič več ni tako, kot to velja v drugih parlamentarnih demokracijah. Čeprav je srbska ustava precej podobna slovenski in ne predsedniku države ne predsedniku vlade ne daje posebnih osebnih pristojnosti, si jih je Vučić enostavno prisvojil. Kadarkoli se mu je pojavila nevarnost, da bi lahko izgubil svoj prestol, ali pa je ugotovil, da je priložnost, da ga utrdi, je razpisal predčasne volitve. Zanj izbira datuma volitev nikoli ni bila naključna.

Srbski predsednik to počne že od leta 2014, ko je postal predsednik vlade. Da bi si mandat še podaljšal, je dve leti zatem vlado razpustil in aprila 2016 odšel na predčasne parlamentarne volitve in na njih premočno zmagal. Pred tem je že začel prevzemati vrsto medijev in jih predajati v roke svojih bogatih strankarskih prijateljev, kar je do danes pripeljalo do popolne politične propagande vladajoče SNS in do načrtnega uničevanja vseh neodvisnih medijev.

Samo leto zatem, ob veliki priljubljenosti, se je odločil kandidirati za predsednika republike in bil 31. maja 2017 na to mesto tudi izvoljen. Od tedaj dalje je Srbija priča popolnoma avtokratskemu vodenju države, ki nima nikakršne osnove v njeni ustavni ureditvi.

Srbijo so prebudili študenti

Začele so se demonstracije nezadovoljnih ljudi. Sodu je 1. novembra 2024 izbil dno padec betonske nadstrešnice na novosadski železniški postaji, ki je pod sabo pokopal 16 ljudi in ki je razkril vse razsežnosti korupcije v srbski družbi. Proti korumpirani oblasti so se dvignili študenti, ki jih od tedaj do danes podpira vse več prebivalstva po vsej državi.

Čeprav so se sprva študenti izogibali političnemu opredeljevanju, so skupaj s profesorji vseh srbskih univerz prišli do spoznanja, da se lahko avtokraciji svoje države zoperstavijo samo z vstopom v politiko. Peš, s kolesi in osebnimi avtomobili so prekrižarili vso Srbijo in se po vaseh in mestih pogovarjali z ljudmi, jih ozaveščali, v kakšni državi živijo in da mladi v takšnem sistemu ne vidijo svoje prihodnosti. Odločili so se, da zahtevajo od predsednika Vučića razpis parlamentarnih volitev in da bodo na njih tudi sodelovali.

Lani, v času največjih protivladnih demonstracij, so raziskave javnega mnenja kazale, da študente podpira okoli 60 odstotkov prebivalstva. Na račun ljudske vstaje so študenti žrtvovali celo študijsko leto 2024/2025. Oblast je reagirala z odpuščanji univerzitetnih profesorjev, pretepanji in aretacijami stavkajočih študentov, starši nekaterih dijakov in študentov so začeli izgubljati službe in vse to je študentsko gibanje pripeljalo do drugačnega načina dela.

Začelo se je tudi novo študijsko leto in študenti so se vrnili na fakultete. Navzven se zdi, kot da se ne dogaja nič, a v resnici se po informacijah naših virov nadaljujejo priprave na volitve, politične aktivnosti pa potekajo skorajda v ilegali.

Sestavili so volilne liste kandidatov, kdo pa bo na njih, ne ve nihče, saj se študenti zavedajo, da bi bili tisti ljudje v trenutku razkritja takoj diskvalificirani v 90 odstotkih medijev, ki so v rokah podpornikov vladajoče Srbske napredne stranke. O tem jih uči preteklost, ko je Vučić vse svoje politične nasprotnike iz opozicije oblatil in jih s tem politično onemogočil.

X.com

Morda je prav v tem razlog, da se študentsko gibanje noče v predvolilni tekmi povezati z opozicijo. To je seveda zelo tvegana odločitev, saj bodo vsak zase težko zrušili avtokratski režim. Ljudje so to od politične opozicije in študentov pričakovali in ni čudno, da zadnje raziskave javnega mnenja sicer študentom naklonjenih institucij kažejo, da je podpora študentom padla na 35 do 40 odstotkov. V tem trenutku je zato njihova zmaga na volitvah pod velikim vprašajem.

Na drugi strani pa so opozicijske stranke vseh barv – od skrajne desnice do proevropskih strank (prava levica v Srbiji ne obstaja) – in se prav tako ne povezujejo v skupni blok, ki bi jim, skupaj s študenti, edini lahko prinesel zmago, tako kot je to v devetdesetih letih prejšnjega stoletja uspelo srbski opoziciji, ki je zrušila Miloševića, in kot je pred kratkim uspelo tudi Petru Magyarju na Madžarskem.

Doslej edini resni igralec je dobil konkurenco

Vsega tega se zelo dobro zaveda tudi predsednik Vučić. V tem trenutku se zdi, da je močnejši od nasprotnikov. Da bi se o tem prepričal, je marca razpisal lokalne volitve v desetih majhnih občinah. Na njih so sodelovali tudi študenti, a na lokalnem nivoju povezani z opozicijo. Dosegli so dobre rezultate, a vendar je v vseh občinah slavila zmago Vučićeva SNS. Ne zelo prepričljivo, pa vendar.

Predstavniki oblasti (SNS in koalicijske stranke) so osvojili večino glasov v vseh desetih krajih. V Lučanih in Kladovu je bila ta zmaga prepričljiva (okoli 70 odstotkov), medtem ko je v drugih krajih zmagovalna lista okoli SNS osvojila okoli 50 odstotkov (Aranđelovac) ali nekoliko manj kot 50 (Kula, Bor). Pred tem je Vučić redno obiskoval vseh deset mest, jim asfaltiral ceste, odpiral športna igrišča in jih nagrajeval na vse mogoče načine.

Če se je še pred nekaj meseci zdelo, da se njegova vladavina bliža h kraju, mu je današnji položaj znotraj Srbije bolj naklonjen. V njegovih rokah so namreč še vedno vse niti in jih vleče po lastnih potrebah. Nasilje in aretacije se vrstijo skoraj vsak dan. Pred meseci je počistil s svojimi nasprotniki v policiji in vojski in na njihova mesta postavil sebi zveste ljudi. Na protestnih shodih, ki niso ponehali nikjer v državi, se policija brez izjeme obrne proti študentom in njihovim podpornikom.

Njegova glavna tarča je zlasti akademska sfera. Sveta mu ni niti avtonomija univerze. Enote kriminalistične policije so 31. marca vdrle v rektorat beograjske univerze. S pretvezo, da je za smrt študentke, ki je padla (verjetno samomor) s sosednje stavbe Filozofske fakultete, odgovorno vodstvo fakultete in rektorata, so brez pravne utemeljenosti udrli v rektorat in zaplenili računalnike, wi-fi usmerjevalnike ter mnoge dokumente beograjske univerze.

Celoten dogodek je v živo prenašala Vučiću podrejena državna televizija. Napad na neodvisnost univerze so obsodile ne samo srbska akademska javnost in opozicija, ampak tudi vrsta tujih univerz. Slovenske so molčale.

Dogodek je čez noč ustvaril novega velikega nasprotnika Vučićevega režima. Ob tem dogodku se je namreč na študente in javnost z balkona rektorata obrnil rektor Vladan Đokić: »V četrtek je umrla mlada ženska. Tragedija, ki si zasluži dostojanstveno, neodvisno in temeljito preiskavo. Univerza v Beogradu je takoj pozvala k takšni preiskavi. Zagotovili smo polno sodelovanje. Namesto tega smo dobili policijski napad pred kamerami. Oblasti sporočam: Lahko odnesete računalnike in wi-fi usmerjevalnike, ne morete pa ukrasti resnice! Lahko preiskujete pisarne, ne morete pa brskati po vesti ljudi! Lahko pošljete policijo. Toda za vsako patruljo, ki jo pošljete, bo prišlo tisoč študentov.

V Novem Sadu je umrlo 16 ljudi. Nihče se ni oglasil. Nihče ni bil zamenjan. Nič ni bilo zaplenjeno. Nobena pisarna ni bila preiskana. Ko pa študentom stoji ob strani rektor – takrat pride policija. To vam pove vse, kar morate vedeti o tej vladi. Ne bojijo se kriminala. Bojijo se izobraževanja. To ni njihova zmaga. To je priznanje poraza. Ko vlada pošlje policijo na univerzo, to pomeni, da je izgubila vse argumente. Ko namesto odgovorov na vprašanja ugrabi računalnike, to pomeni, da nima odgovorov … Ta vlada ne napada Univerze zato, ker smo naredili nekaj narobe. Napada nas, ker smo naredili nekaj dobrega. Študentom smo stali ob strani. Postavili smo se za resnico. Srbiji smo stali ob strani. In tako bomo tudi nadaljevali. Ne v zlobi, v znanju je moč!«

Ta govor je rektorja Đokića izstrelil v politično orbito in ga naredil za neformalnega vodjo študentskega gibanja. Trenutno se o njem govori, da bi lahko bil kandidat tako za novega premiera kot tudi za novega predsednika države.

Bruslju je dosti sprenevedanja

Ni čudno, da je Đokićev nedavni obisk pri Marti Kos, komisarki za širitev EU, zelo razjezil predsednika Vučića. Dolga leta je bil namreč navajen posebno toplih sprejemov prav on. Najprej pri Angeli Merkel, pa pri Emanuelu Macronu, predsednici Komisije Ursuli von der Leyen in številnih drugih politikih.

Univerza v Beogradu

Zdaj pa je, kot vse kaže, zahodnim državam in Uniji dovolj njegovih dolgoletnih praznih obljub o zavezanosti EU, po drugi strani pa izkoristi vsako priložnost za javne kritike Unije ter za tesno sodelovanje z Rusijo in Kitajsko. Ohladitev zato prihaja tudi z Elizejskih poljan, iz Berlina in tudi iz Bele hiše. Najhujše pa je, da je v času njegove vladavine pomembno nazadoval pridružitveni proces Srbije k Uniji.

Srbija je v pristopnem procesu k Evropski uniji, ki se je uradno začel leta 2014, odprla 22 od 35 poglavij, od katerih sta bili samo dve začasno zaprti (poglavji o znanosti in raziskavah ter izobraževanju in kulturi). Srbija se sooča z izzivi pri izpolnjevanju zahtev za reformo pravosodja, pri boju proti korupciji in zagotavljanju svobode medijev. Normalizacija odnosov s Kosovom ostaja pogoj za napredek, a je proces v preteklih letih stagniral.

EU pričakuje tudi uskladitev srbske zunanje politike, vključno s sankcijami proti Rusiji. Toda Vučić je večkrat izjavil, da teh nikoli ne bodo uvedli. Srbijo na poti v EU močno prehiteva Črna gora, ki je vse bliže članstvu v EU. Pravi vzrok za vse to je, da si Vučić v resnici ne želi članstva v EU, diši pa mu njen denar.

To vidijo tudi v Bruslju. Neizpolnjevanje srbskih zavez do pristopnega procesa je Komisijo privedlo do tega, da Srbiji grozi z začasno ustavitvijo več kot 1,5 milijarde evrov evropskih sredstev. »Vse bolj nas skrbi, kaj se dogaja v Srbiji. Še posebej nas skrbijo zakonske spremembe, ki ustvarjajo pomanjkljivo obliko avtonomije srbskega tožilstva v boju proti korupciji in slabijo neodvisnost sodstva.

Torej spremembe zakonov, ki spodkopavajo neodvisnost sodstva, pa vse do zatiranja protestnikov in ponavljajočega se vmešavanja v neodvisne medije,« je dejala poslancem Evropskega parlamenta evropska komisarka za širitev Marta Kos.

Srbska oblast se na ta opozorila odziva začudeno in prek svojih medijev sporoča, da trdo delajo in da izpolnjujejo pogoje. A poznavalci – tudi v Srbiji – dobro vedo, da to ni res. »Bruselj ne želi več ločevati finančne podpore od pravne države in demokratičnih standardov,« je za BBC povedala Dragana Đurica, generalna sekretarka Evropskega gibanja v Srbiji.

»Evropska komisija ima pravico začasno ustaviti, zmanjšati, celo preusmeriti sredstva drugim kandidatkam za članstvo, in to je jasno sporočilo, da je EU resnično pripravljena aktivirati pogojenost izplačila in da to ni le politično sporočilo,« je dodala.

Menjanje položajev po Putinovem receptu

Vučićev režim se je tako znašel v škripcih. Blokada denarja iz EU, padec dolgoletnega prijatelja in podpornika (tudi finančnega) Orbana, svetovna energetska in posledično gospodarska kriza ter lastni problemi Rusije in delno tudi Kitajske počasi zapirajo pipo, iz katere je dolgo pritekal denar za velike infrastrukturne projekte, s katerimi se je pred ljudmi hvalil Vučić. Sem ter tja malce poviša plače in pokojnine, a ta povišanja ne morejo pokriti osnovnih potreb večine prebivalstva.

Ker še vedno trdno obvladuje represivni aparat svoje države in ima v rokah večino medijev, računa, da bi še ene hitre in predčasne parlamentarne volitve morda omogočile ponovno zmago njegove stranke. Zato se ne bi čudila, če bi jih res razpisal na začetku julija, ko bo velik del (zlasti ozaveščenih) ljudi na dopustih.

Vučić ne skriva scenarija, da bi s sedanjega predsedniškega mesta lahko presedlal na mesto predsednika vlade, za naslednika pa bi izbral nekoga iz svojega najožjega kroga. To sta v Rusiji leta počela Putin in Medvedjev. Tudi če bi SNS zmagala, bi bila to verjetno tesna zmaga, pa čeprav bi spet uporabili vse dosedanje prevare (od »uvoza« volivcev iz Republike Srbske, Kosova in Črne gore, volilnih lističev z imeni pokojnih državljanov do kupovanja obubožanih volivcev).

Po drugi strani pa bi bila to tudi Pirova zmaga, saj Vučiću mednarodne okoliščine ne bodo več omogočale trosenja bombončkov in dajanja lažnih obljub. Če k temu prištejemo še pojav Vladana Đokića, novega liderja študentskega gibanja, lahko ocenimo, da se Vučićeva era igranja mačke z mišmi počasi izteka. Kdaj pa se bo zares končala, je zelo težko predvideti. Bati se je samo tega, da ne bo Srbija pred tem zabredla v še večjo represijo.

Vzpon Aleksandra Vučića

Aleksandar Vučić je rojen 5. marca 1970. Njegovi predniki po očetovi strani so iz Čipuljića blizu Bugojna v osrednji Bosni. Njegova mati Angelina se je rodila v Bečeju v Vojvodini. Oba starša sta diplomirana ekonomista. Njegov oče je delal kot ekonomist, mati pa kot novinarka. Ima mlajšega brata Andreja, ki ga povezujejo z organiziranim kriminalom. Tamara Vučić (roj. Đukanović), nekdanja novinarka in diplomatka, je njegova druga žena. Z njo ima sina Vukana. Pred tem se je ločil od Ksenije Vučić (1966–2022), s katero ima dva otroka, Milico in Danila Vučića.

Profimedia

Vučić je odraščal na Novem Beogradu, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1994 je diplomiral na beograjski Pravni fakulteti. Angleščine se je naučil v Angliji, saj je več kot eno leto delal kot trgovec v Londonu. Po vrnitvi v Jugoslavijo je delal kot novinar na Palah nad Sarajevom. Tam se je spoznal z Radovanom Karadžićem in Ratkom Mladićem.

Vučić je stopil na politično pot leta 1993, ko se je pridružil Srbski radikalni stranki (SRS), skrajno desničarski stranki, katere osrednja ideologija temelji na srbskem nacionalizmu in cilju ustvarjanja Velike Srbije. Na parlamentarnih volitvah leta 1993 je bil izvoljen v Srbsko narodno skupščino.

Dve leti pozneje je Vučić postal generalni sekretar SRS. Bil je tudi eden od prostovoljcev SRS, ki so obiskali srbske paravojaške enote, ki so oblegale Sarajevo. Italijanski novinar Ezio Gavazzeni je lani razkril ubijalski turizem tujih »vikend ostrostrelcev« na Palah med vojno v BIH. V okviru te preiskave je hrvaški novinar Domagoj Margetić za sodelovanje pri tem na milanskem tožilstvu pričal in ovadil tudi Vučića, ki pa to zanika.

Marca 1998, v času vladavine Slobodana Miloševića, je bil Vučić imenovan za ministra za informiranje. Po naraščajočih kritikah Miloševića je Vučić uvedel globe za novinarje, ki so kritizirali vlado in predsednika republike, in prepovedal delovanje tujih televizijskih mrež. V tem obdobju so bili srbski režimski mediji obtoženi oddajanja srbske nacionalistične propagande, ki je demonizirala etnične manjšine in legitimizirala srbska grozodejstva nad njimi.

Neodvisni mediji so bili pod hudo državno represijo, tuji mediji pa so bili obravnavani kot »tuji elementi« in »vohuni«. Human Rights Watch je poročal, da je bilo pet neodvisnih urednikov časopisov obtoženih širjenja dezinformacij, ker so Albance, ki so umrli na Kosovu, označevali za ljudi in ne za »teroriste«.

Tomislav Nikolić, namestnik vodje Radikalne stranke in dejanski začasni vodja zaradi odsotnosti Vojislava Šešlja, je 6. septembra 2008 odstopil zaradi nestrinjanja s Šešljem glede podpore stranke članstvu Srbije v EU. Tomislav Nikolić je ustanovil svojo Srbsko napredno stranko in pozval Vučića, naj se pridruži. Postal je podpredsednik stranke.

Vučić je bil od julija 2012 do avgusta 2013 minister za obrambo in prvi podpredsednik vlade, ko je po rekonstrukciji vlade odstopil s položaja obrambnega ministra. Čeprav je imel premier Ivica Dačić formalno oblast, so mnogi analitiki menili, da je imel Vučić kot vodja največje stranke v vladajoči koaliciji in parlamentu največji vpliv v vladi.

Ko je bil Nikolić predsednik Srbije, je bil Vučić 27. aprila 2014 izvoljen za predsednika srbske vlade. Leta 2017 je Nikolića umaknil z upokojitvijo, mu podaril lepo rezidenčno vilo in sam že v prvem krogu zmagal na predsedniških volitvah. Enako je bilo tudi leta 2022 in na predčasnih predsedniških volitvah leta 2024, ko si je s tem podaljšal mandat do konca leta 2027.

Kdo je prof. dr. Vladan Đokić

Univerzitetni profesor in dekan Beograjske Univerze Vladan Đokić se je rodil 20. septembra 1963 v Beogradu, tam je tudi končal osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1982 se je vpisal na Fakulteto za arhitekturo Univerze v Beogradu in leta 1988 diplomiral. Podiplomski študij je obiskoval na Fakulteti za arhitekturo Univerze Južne Kalifornije v Los Angelesu med letoma 1989 in 1991, kjer je magistriral z nalogo Oblikovanje integralnih prostorov: Vloga posameznih projektov pri ustvarjanju urbanih prostorov.

Profimedia

Leta 1998 je na Fakulteti za arhitekturo v Beogradu zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Oblikovanje tipologije mestnega trga v funkciji operacionalizacije v načrtovanju in oblikovanju. V svoji dosedanji univerzitetni karieri je napisal tri učbenike. Doslej je sodeloval na 15 urbanističnih in arhitekturnih natečajih, od katerih je na 12 prejel nagrade in priznanja. Leta 2021 je bil imenovan za rektorja Univerze v Beogradu.

V mandatu 2017–2021 je bil član skupščine nogometnega kluba Crvena zvezda, na poklicnem področju pa član izvršnega odbora Evropskega sveta prostorskih načrtovalcev. Od leta 2017 je Đokić predsednik Srbske mreže urbane morfologije.

Zanimiv je prihod sedanjega rektorja na ta položaj. Pred rektorjem Đokićem je bila na čelu rektorata prof. dr. Ivanka Popović (2018–2021), ki jo je senat univerze predlagal za še en mandat, svet univerze, ki ima politični vpliv, pa tega predloga ni sprejel. V času rektorice Popović je namreč potekala čistka lažnih doktoratov, saj so ugotovili, da se je v desetih letih pred njenim mandatom število doktoratov povečalo za 880 odstotkov!!!

V afero se je ujel tudi tedanji in sedanji finančni minister Siniša Mali. Doktorat so mu začasno odvzeli, potem pa po pritožbi na sodišču spet vrnili. To je bil dovolj velik razlog, da Popovićevi niso namenili rektorata. So ga pa Đokiću, o katerem so mnogi mislili, da je Vučićev človek, a je to s svojim vodenjem rektorata večkrat jasno demantiral.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.