Domala vsak Dnevnik se je začel: Predsednik republike J. B. Tito … O kakšnem profesionalnem novinarstvu tam ni nihče govoril, vsak je vedel, kaj mora storiti, kaj je prav in kaj ni. Jaz sem verjela, da moramo poročati o tistem, kar se dogaja, večina dogodkov pa je tako in tako »vrela« iz aparature, ki smo ji rekli kar Tanjug (jugoslovanska tiskovna agencija), ki je iz Beograda pošiljala novice po faksu oz. teleprinterju, s prevajanjem pa sem trenirala srbohrvaščino – kot smo imenovali jezik, ki se je po letu 1990 razdelil na več jezikov.
Sicer je bilo razmeroma mirno, takrat je po hrepenenjih, upanjih in nemirih v času liberalizma in odstavitvi vseh, ki so bili poleg, tudi na RTV, vse steklo po starih tirnicah. Jaz seveda takrat o tem nisem kaj dosti vedela.
V zadnjih dneh, ob svetovnem dnevu svobode medijev, smo poslušali: zgolj profesionalni, avtonomni novinar je svobodni novinar. Slovenija se je med 180 državami po mnenju Novinarjev brez meja na indeksu medijske svobode dvignila za štiri mesta, na 50.
Na TVS slišim, da je pritisk na novinarje vedno večji, predvsem pa, da o določenih stvareh lahko poročajo le izbrani novinarji. Tudi v socializmu mi ni nihče rekel, kaj smem in česa ne – le delala nisem, na dogodke, ki sem jih sicer »pokrivala«, so poslali druge, ko so me hoteli kaznovati.
Sicer ne vem, po kakšnih merilih: TVS je bila npr. v času Janševe vlade mnogo bolj kritična do oblasti, kot je danes do Golobove, ko ima mnogo več novinarjev, ki so menda iz desnega bazena, in ima direktorja, ki je bil uslužbenec Janševe vlade. Ne/financiranje STA je očitno bolj odmevalo kot dogajanje na RTV.
Sicer pa je medijske svobode kar precej v Sloveniji, problem je, da je manj novinarske odgovornosti in profesionalnosti, predvsem pa je veliko sprenevedanja, ko se politiki borijo za »neodvisnost« medijev: ko je naš, je avtonomen, so prepričani!
Kaj je torej avtonomni novinar? Je moje osebno mnenje tudi moja avtonomija? Je moj osebni pogled na dogajanje avtonomno novinarstvo? Strokovna razlaga je: novinar mora objektivno poročati o dogajanju, torej mora javnosti prenesti stvarno sliko dogajanja in ga osvetliti z vseh zornih kotov.
Dogajanje pa lahko komentira tudi s svojega zornega kota, a mora biti poročanje in komentiranje strogo ločeno. In nekoč so lahko komentirali le novinarji z veliko znanja in izkušenj. V času, ko sem se šele učila novinarske abecede, smo bili novinarji družbenopolitični delavci, torej odgovorni – najbrž oblasti, in kot nas je opredelila takratna socialistična politika: slikarji stvarnosti, torej nismo poročali o stvarnem dogajanju, ampak naj bi poročali v luči animacije ljudi, javnosti za ohranjanje »tekovin«, dosežkov revolucije.
Komentarje pa so imeli sprva le odgovorni uredniki, direktorji, tudi pogovore z glavnimi politiki, praviloma direktorji. Po letu 1990 se je seveda marsikaj spremenilo, že po letu 1987, komentirali smo lahko kar vsevprek in vsi, na televiziji smo imeli celo posebno zvrst: komentirano poročilo.
Zdi pa se mi, da je zdaj definicija novinarjev vedno bliže socialistični: slikarji stvarnosti. Poročamo tako, kot osebno vidimo ali kot »moji« politiki vidijo. Ali sploh je nekakšna uredniška, programska politika, ki jo mora sprejeti vsak, ki za določen medij dela? Na RTV pa zakon in vodstvo!?
Na TVS slišim, da je pritisk na novinarje vedno večji, predvsem pa to, da o določenih stvareh lahko poročajo le izbrani novinarji. Tudi v socializmu mi ni nihče rekel, kaj smem in česa ne – le delala nisem, na dogodke, ki sem jih sicer »pokrivala«, so poslali druge, ko so me hoteli kaznovati.Včasih smo dobesedno hlepeli za informacijami, danes pa nas z informacijami zasipavajo z vseh strani in v bistvu verjamemo, kar hočemo ali tistemu, ki je bolj prepričljiv.
Kaj lahko naredijo lažne novice, nas je naučil že Orson Welles, ko je leta 1938 v živo prek radia predvajal radijsko igro Vojna svetov, češ da marsovci napadajo zemljo. Hotel je povečati poslušanost radia CBS, a je z igro sprožil pravo paniko: približno milijon Američanov, šestina vseh poslušalcev, je verjelo, da so marsovci res napadli Zemljo. Danes sicer ne verjamemo vse, le kar hočemo, a zavajajo nas mediji še celo bolj kot pred skoraj sto leti. Marsovci so nekako definirali tudi sodobne medije. Še slika ni nujno, da je realna.
A na začetku novinarske poti se mi je vendarle zdelo, da se moram naučiti novinarstva, in to televizijskega novinarstva, ki govori s sliko. Takrat nisem vedela, da se moram naučiti še marsičesa, poleg običajnega predajanja informacij ali pozneje tudi komentiranja se je bilo treba naučiti še, kako dogajanje predstaviti na čim bolj zanimiv način, kar smo takrat označevali s senzualizmom, danes pa je to postalo novinarska vsakdanjost. Brez tega vas premalo gledajo, poslušajo, berejo …
In treba se je bilo naučiti še več. Kako v svoje novinarsko delo vključiti oglaševalce, kako svoje novinarsko delo tudi »prodati«. Skratka, novinar mora biti danes izjemno spreten. Pred desetletji se je moral naučiti, kako preslepiti politiko in šefe in vendarle povedati, kar je hotel, danes mora znati vključiti v novinarsko delo še atraktivnost in marsikdaj tudi oglaševalce.
Tudi publika je postala ali pa smo jo, žal, vzgojili za lažne novice in sovražni govor: bolj je neverjetno, bolj nesramno, bolj je poslušano, brano in gledano. In v tem realnem oz. medijskem svetu ostati »normalen«, ni tako preprosto. Še posebno ne, če se neprimerno izražajo najvišji funkcionarji, ki bi morali biti zgled, pa naj se pišejo J. Janša, U. Klakočar Zupančič ali R. Golob. Njih ne moremo ignorirati, lahko pa npr. P. Ruparja.
