Čim prej potrebujemo vlado s polnimi pooblastili, da bo v parlamentu korektno speljala zakonodajne postopke. Trenutno to ni mogoče. Kračun poziva k čimprejšnji ustavitvi rasti javnih izdatkov. Če bo vlada dovolj hitro oblikovana in pri tem uspešna, večji rezi najbrž niti ne bodo potrebni, ocenjuje. Interventni zakon, tako kot je napisan, bi po njegovih besedah močno poslabšal javnofinančni položaj Slovenije, saj ne vsebuje kompenzacijskih ukrepov. Tako velike javnofinančne luknje si ne moremo privoščiti.

Minule dni smo slavili delo. Kaj menite, ali smo Slovenke in Slovenci res delaven narod? Nam je delo res vrednota?

Stereotipe je nehvaležno komentirati. Ljudje smo si različni tudi glede odnosa do dela. Kaj pa je merilo delavnosti? Koristno delo? Učinkovito delo? Kakorkoli, Slovenci in Slovenke s svojim gospodarskim in političnim razvojem izkazujemo, da smo uspešni in torej tudi delavni.

Ali je delavnost tudi ustrezno nagrajena in veljajo meritokratska načela, pa je že drugo vprašanje. Zelo pomembno je, da država ne zaide v javnofinančne težave. S tem se poruši red, vrednote se obrnejo na glavo, ne nazadnje tudi vrednota delavnosti. Vlada in nasploh nosilci oblasti morajo zato delovati javnofinančno odgovorno in pravočasno ukrepati.

Delo ima svoj praznik, ne pa več tudi samostojnega resorja. Kako pomemben je – predvsem z vidika javnih financ – socialni dialog?

Zelo. Čim večji je konsenz v družbi, tem bolje deluje – tako politično kot gospodarsko. V Evropi veljajo evropski standardi socialnega dialoga; tudi ko se znajdemo v težavah, ne smemo zanemariti dobrobiti, ki jih prinaša vzdrževanje družbene harmonije.

Poleg nove vlade se obetajo tudi socialni konflikti. Nekateri sindikati že napovedujejo veliko demonstracijo, stavko …

Vsaka vlada se mora zavedati, da ureja življenja vseh prebivalcev in da ne vodi politik, s katerimi bi kak segment prebivalstva potisnila na rob brezizhodnega položaja. Obdobje formiranja vlade je tudi čas oblikovanja novih odnosov. Različna stališča in tudi napovedi stavk, protestov in referendumov so izraz tega, da si želijo posamezne vplivne skupine utrditi položaj. Želim si, da nova vlada čim prej priseže in se zaveže k vodenju države – v prid blaginje vseh.

Primož Lavre

Tik pred prazniki je vlada sprejela letno poročilo o napredku 2026. Sklepa državnega zbora, naj ga dopolni v skladu s priporočili Fiskalnega sveta, ni upoštevala. Za kakšna priporočila je šlo?

Vsakoletno poročilo vlade o napredku je reden pregled izvajanja fiskalne politike v preteklem letu v okviru letnega semestra Evropske unije. Vsebovati mora tudi projekcije za tekoče leto. V svoj pravni red ga je vnesla tudi Slovenija. Po zakonu o fiskalnem pravilu je Fiskalni svet dolžan preveriti, ali je delovanje fiskalne politike v preteklem letu skladno z zavezami iz srednjeročnega načrta, ki ga je vlada v dogovoru z Evropsko komisijo sprejela jeseni 2024.

Pri oceni vladnega poročila smo opozorili na možnost nadaljnjega poglabljanja odstopanja od načrta oziroma od javnofinančne vzdržnosti. Kakšnih posebnih priporočil niti nismo dali, saj je namen ocene predvsem pogled na javne finance za nazaj. Poudarili pa smo, kako in kaj bi morala vlada početi v prihodnje, da bi zagotovila vzdržnost javnih financ. Fiskalna politika na strani izdatkov je preveč spodbujevalna in premalo učinkovita.

Kaj ste vendarle priporočili vladi?

Nosilcem odločanja je Fiskalni svet priporočil, naj se izogibajo ukrepom, ki dodatno slabšajo stanje javnih financ. Na daljši rok je potrebna gradnja fiskalnega manevrskega prostora, ko si lahko v dobrih in stabilnih časih ustvarimo rezerve. Ob vse bolj negotovih razmerah moramo biti pripravljeni na vedno pogostejše in intenzivnejše šoke. Ukrepi z znatnim vplivom na javne finance morajo biti premišljeni in podprti z zanesljivimi ocenami. Ukrepanje ob zunanjih šokih mora biti ciljno in časovno omejeno.

Kje so razlogi za tako dinamično rast javnih izdatkov? To se zdi ključni problem fiskalne politike.

Rast sredstev za zaposlene je lani znašala skoraj 15 odstotkov. Porast odraža zlasti plačno reformo v javnem sektorju, nekaj k temu prispeva tudi po sprejetju proračuna lani potrjen zimski regres, okoli desetino pa k temu doda še rast zaposlenosti. Za skoraj deset odstotkov so lani porasla socialna nadomestila.

K temu so prispevale zlasti višje pokojnine in izdatki za nadomestila v naravi, na primer za zdravila. Za deset odstotkov so porasle tudi investicije, kar izvira zlasti iz porabe sredstev EU za popoplavne obnove. Slednje z vidika gospodarskega potenciala ni nujno slabo, seveda pa morajo biti investicije izvedene učinkovito.

Skratka, v preteklem letu smo imeli opravka zlasti z visoko rastjo stroškov dela v javnem sektorju. Ker so prihodki proračunov zaradi znižanja stopnje rasti bruto domačega proizvoda nižji od načrtovanih, je prišlo do povečanja primanjkljaja.

Zakaj so bili tako podcenjeni stroški plačne reforme? Usklajena in uzakonjena je bila leta 2024.

To je bolj vprašanje za tistega, ki jo je pripravljal. Že takoj, ko smo videli, kam pelje, smo na to opozorili. Stroški za plače so že v prvem letu izvajanja plačne reforme porasli za več, kot je bilo predvideno v celotnem obdobju, tj. do leta 2028. Skupno povečanje mase plač bo tako približno dvakrat večje od predvidenega.

Kako je mogoče tako zgrešiti? Sprašujem vas kot profesorja ekonomije.

(smeh) Fiskalni svet vladam pogosto očita ne dovolj natančno in skrbno načrtovanje. Da bi bilo natančnejše, sistemsko nimamo dovolj zagotovil. Načrtovanje je vedno zahteven projekt, prihodnost je negotova, pa vendar obstajajo nekateri elementi, na katere se lahko opremo. Snovalci reforme jih očitno niso dovolj upoštevali. S takšno rastjo stroškov plač v javnem sektorju je močno omejen tudi prostor za prihodnje delovanje fiskalne politike.

Bi bilo torej dobro v teh razmerah upočasniti izvajanje plačne reforme v javnem sektorju?

Javni sektor mora omogočiti plače, ki zagotavljajo kakovosten kader in omogočajo kakovostno izvajanje storitev, nujnih za delovanje države in družbenih podsistemov. Vlada mora oceniti, kje je meja zmožnosti financiranja teh in drugih izdatkov oziroma bonitet, ki jih zagotavlja državljanom.

Primož Lavre

Presoditi mora, ali naj v zdajšnjih okoliščinah nadaljuje plačno reformo ali pa bo morala izvesti ukrepe, s katerimi bo ta segment javne porabe postavila v sprejemljive javnofinančne okvire. Z drugimi besedami, ali dati prednost izvajanju reforme ali pa jo deloma žrtvovati zaradi drugih ciljev – tudi zaradi javnofinančne stabilnosti.

Glavni cilj prenove plačnega sistema je konkurenčen in privlačen javni sektor na trgu dela. V kolikšni meri je uresničen?

Nov plačni sistem dejansko ponuja več fleksibilnosti pri nagrajevanju učinkovitejših zaposlenih. Pojavljata se vsaj dve vprašanji: ali sploh imamo na voljo zadosten bazen zaposlenih za zagotavljanje storitev in ali je plača najpomembnejši dejavnik, ki privlači k zaposlovanju. Odgovor na prvo vprašanje je verjetno ne, vsaj z vidika domače delovne sile. Odgovor na drugo vprašanje je bolj kompleksen in zadeva tudi izzive, ki jih ponuja zaposlitev v javnem sektorju, in meritokracijo (ustrezen sistem napredovanja in nagrajevanja), ki odloča, koga se zaposli in ali je za svojo učinkovitost ustrezno nagrajen.

V oceni omenjenega letnega poročila ste zapisali, da vodenje fiskalne politike z vidika spodbujanja gospodarske aktivnosti ni bilo učinkovito. Zakaj? Ali zadeva predvsem zadnji dve leti?

Ocena ni nova, nanaša pa se seveda – skladno z naravo poročila – predvsem na lansko leto. Neučinkovitost z vidika spodbujanja gospodarske aktivnosti odraža dejstvo, da se je lani najbolj povečala tekoča poraba (plače, pokojnine). Ta praviloma ni generator gospodarske rasti. To še posebej velja v negotovih razmerah, saj se je dobršen del javne porabe v obliki plač preselil v bančne vloge prebivalstva.

Večina rasti javnih izdatkov je bila povezana s končno porabo, ne pa z investicijami. Čeprav je bila fiskalna politika ekspanzivna, za rast BDP ni bila dovolj stimulativna. Posebno poglavje so investicije. Javne investicije so v zadnjem času v vzponu, a njihova učinkovitost je vedno vprašljiva.

So med mandati vlade kakšne razlike glede učinkovitosti fiskalne politike?

Te analize nismo opravili. Z vidika našega delovanja nas zanima zgolj, ali je zagotovljena javnofinančna vzdržnost. Naj rečem le, da javnofinančna in gospodarska slika nikoli ni zgolj posledica delovanja vlade v tistem letu, temveč rezultat kumulacije preteklih in tekočih ukrepov ter seveda tudi razmer v mednarodnem okolju.

Omenili ste vprašljivost javnih investicij. Ali je problem tudi pomanjkanje investicij zasebnega sektorja?

Kar velik. Veliko bi že naredili, če bi spodbudili ugodno okolje za investicije. Res je davčna obremenitev dela pri nas razmeroma velika, kar pa ni glavna ovira za investitorje. Problem so zahtevni birokratski postopki, še zlasti umeščanje v prostor in različna dovoljenja. Zato imamo manj investicij, kot je dejanskih potencialov.

Bi lahko rekli, da so predvsem volitve razlog, da se je glede na leto poprej lanski primanjkljaj tako izdatno povečal?

Naj najprej poudarim, da so volitve temelj demokracije. Lansko povečanje izdatkov je, kot rečeno, predvsem posledica plačne reforme iz leta 2024, izdatkov za pokojnine in investicije, ko je bilo treba porabljati časovno omejena sredstva EU in izpeljati popoplavno obnovo.

V določenem delu je bila poraba determinirana tudi s strani zunanjih dejavnikov, deloma je k večjemu primanjkljaju prispevala tudi umiritev gospodarske rasti, po grobi oceni slabo petino. V predvolilnem obdobju smo dobili zimski regres, povečali so se nekateri transferji, vendar se očitno ti ukrepi koaliciji niso splačali.

Dejanska poraba je bila v letu 2025 celo večja, kot jo je oktobra 2024 ob pripravi proračunskih dokumentov ocenila vlada. V Fiskalnem svetu smo takrat menili, da je visoka načrtovana poraba posledica pomanjkljivega načrtovanja. Izkazalo pa se je, da ustvarja iluzijo, kot da je denarja dovolj, zato pred koncem leta lahko pride do neracionalnih porabniških odločitev.

Leta 2023 in 2024 je nekaj razlike med načrtovano in dejansko porabo še bilo, lani pa se je vlada očitno odločila, da bo pri porabi šla do konca. Tako je prišlo do uzakonitve zimskega regresa. Poraba v lanskem letu je bila tako večja od načrtovane, težava pa je v tem, da je bila že načrtovana poraba večja od zmožnosti, saj se na prihodkovni strani rast prilivov upočasnila. Tako se je primanjkljaj povečal z 0,9 odstotka v letu 2024 na 2,5 odstotka bruto domačega proizvoda v letu 2025.

Po volitvah je čas za streznitev. Pa je res?

Upam. Predvsem čim prej potrebujemo vlado s polnimi pooblastili, da bo v parlamentu korektno speljala zakonodajne postopke. Trenutno to ni mogoče. Državni zbor dela po svoje, vlada pa nanj nima vpliva.

Primož Lavre

Je to prav? Državni zbor ni zadosti opremljen, nima in niti ne more imeti potrebnih izračunov …

Državni zbor je demokratično izvoljen. Kdo sem jaz, da bi državnemu zboru kaj očital in mu postavljal meje? Lahko pa rečem, da nekoordinirane odločitve predstavljajo tveganje za javne finance. Treba je čim prej ustaviti rast javnih izdatkov. Če bo vlada dovolj hitro oblikovana in pri tem uspešna, večji rezi najbrž niti ne bodo potrebni.

Vsekakor pa se bo treba lotiti temeljitega pregleda izdatkov, kar pa ni mogoče narediti kar ad hoc. Ta in prihodnje vlade bodo morale preglede izdatkov izvajati kontinuirano in se politično zavezati k izvedbi njihovih ugotovitev; le tako se izkaže, katera poraba je učinkovita oziroma smiselna in katera ni. Temu ustrezno se prilagodi strukturiranje porabe.

Gotovo je tudi vas presenetil t. i. interventni zakon za razvoj Slovenije, pred dnevi je bil potrjen v prvem branju. Vztrajate pri svoji oceni, da bo zakon za več kot eno odstotno točko povečal primanjkljaj?

Tako, kot je napisan, veljati naj bi začel 1. julija, bo povzročil za okoli 900 milijonov evrov oziroma za dober odstotek BDP večji primanjkljaj. Močno bi poslabšal javnofinančni položaj Slovenije, saj ne vsebuje kompenzacijskih ukrepov. Tako velike javnofinančne luknje si ne moremo privoščiti.

Predlagatelji navajajo precej nižjo številko primanjkljaja – 571 milijonov.

V oceno zlasti niso vključili posledic polne pokojnine ob ohranitvi zaposlenosti, ki znašajo prek 200 milijonov evrov. Naj ob tem poudarim, da dobre bonitetne ocene Slovenije temelje med drugim tudi na lani sprejeti pokojninski reformi. Če bi vanjo posegali, nam to lahko poslabša bonitetne ocene in poleg tega ogrozi že prejeta sredstva iz sklada EU za obnovo in razvoj.

Bi bilo zakon najbolje umakniti, če ne predvidi tudi kompenzacijskih ukrepov?

Z uveljavitvijo takšnega zakona bo glede na trenutno stanje javnih financ primanjkljaj zagotovo presegel tri odstotke BDP. S tem se sproži poseben postopek presežnega primanjkljaja in pomeni večji nadzor s strani Evropske komisije. Naj omenim, da se po pravilih EU takšen postopek lahko sproži tudi, če kumulativno presegamo dovoljena odstopanja glede na srednjeročni načrt in je primanjkljaj nižji od treh odstotkov BDP. To naj bi se po oceni Fiskalnega sveta in tudi ministrstva za finance zgodilo že v letu 2026.

Postopek se uvede sicer šele na podlagi realizacije podatkov – podlago za uvedbo postopka bi lahko Evropska komisija torej imela šele v letu 2027. Uvedba takšnega postopka poveča možnost zahtev po višjih donosnostih državnih vrednostnih papirjev, posledica pa so višji izdatki za obresti.

Bolj odgovorno bi bilo pričeti z uveljavljanjem ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče privarčevati, in se šele nato lotiti nižanja davkov. Znižanje davčnih obremenitev mora vlada obravnavati celovito, pripraviti ustrezne kompenzacijske ukrepe in si predvsem vzeti dovolj časa.

Eden od novih poslancev prihodnje koalicije, dvakrat je bil že minister, je v razpravi dejal, da lahko takoj v šestih alinejah našteje 500 milijonov evrov proračunskega denarja, ki bi se ga dalo privarčevati, zato se ni treba bati, da bo z interventnim zakonom manj proračunskih prihodkov …

Če je to res, bi moral predlog zakona predvideti proračunske postavke, na katerih so možni prihranki, in predstaviti možno kompenzacijo. V rednih zakonodajnih postopkih namreč velja, da mora predlagatelj predstaviti, ali in kako bodo za izvajanje predlaganih ukrepov zagotovljena proračunska sredstva. Tega v tem predlogu ni.

Se interventni zakon kakorkoli loteva problema nižanja konkurenčnosti gospodarstva oziroma povečanja produktivnosti?

Ključni dejavnik razvoja je produktivnost. Manjše obremenitve gospodarstva lahko na daljši rok pripomorejo tudi k večji produktivnosti. Kot sem že omenil, ovira razvoju in investicijam niso le davčne obremenitve, ampak tudi ozka grla na področju delovne sile, birokratski postopki za investitorje. Koncept razvoja bo moral upoštevati vse elemente, ne le davčnega.

Primož Lavre

Če se takoj znižajo davki in poveča primanjkljaj, se lahko zgodi, da država nemudoma zapade v javnofinančne težave, še preden sploh začno delovati ukrepi na strani spodbud. Ukrepi za povečanje produktivnost lahko dajejo rezultate šele čez nekaj časa, medtem ko znižanje davkov poveča primanjkljaj takoj.

Kot običajno boste po oblikovanju vlade predlagali spoznavno srečanje s predsednikom vlade in ministrom za finance. Kot kaže sprejem interventnega zakona, bi se morali usesti že prej z zakonodajno oblastjo oziroma parlamentarno večino, saj državni zbor sprejema ukrepe, še preden je formirana vlada.

Na javnofinančna tveganja, ki jih prinaša intervencijski zakon, smo opozorili v že omenjeni oceni poročila o napredku in na seji skupnega odbora, ki je to poročilo obravnaval. Pooblastila Fiskalnega sveta so sicer omejena na ocenjevanje javnofinančnih politik.

Opozarjanje na tveganja praviloma naleti na odobravanje v javnosti in v strokovnih krogih, medtem ko ga vlade tako ali drugače upoštevajo z malce kislimi nasmeški. Zakon zahteva, da mora vlada na njegove predloge in ocene odgovoriti, s tem se njegova pooblastila končajo. Vlada Fiskalnemu svetu odgovori, a ni nujno, da ga upošteva. Odgovornost za sprejemanje zakonodaje pa na koncu prevzema zakonodajna oblast.

Čez kak mesec bi lahko dobili v presojo novo koalicijsko pogodbo. Zadnja je bila z vidika vašega preizkusa precej neotipljiva ...

Da, do koalicijske pogodbe smo bili precej kritični zaradi velike nedorečenosti, tako z vidika obsega kot glede časovne umeščenosti opredeljenih ukrepov, ki so v veliki meri presegali štiriletni mandat. Koalicijska pogodba ni nudila zadostne podlage za načrtovanje ekonomskih subjektov.

Nova vlada si te ohlapnosti niti ne more več privoščiti. Ali pač?

Koalicijsko pogodbo bomo vzeli pod drobnogled, ko bo objavljena. Delujemo javno in z javno objavljenimi dokumenti. Vlada sicer odgovarja državnemu zboru, ta pa volivcem, ne pa Fiskalnemu svetu. Smo le organ, ki naj pripomore k zavedanju o javnofinančni odgovornosti.

Vladam pogostoma polagate na srce: ukrepi naj bodo ciljno usmerjeni in časovni omejeni. Zakaj se tega tako težko drže?

Sprejemanje splošno zasnovanih ukrepov je lažje in z všečnostjo prepričajo večji del volilnega telesa. Javnofinančno so dragi in zato neučinkoviti. Vzbujajo pričakovanja, da bo vlada posegla vedno in za vse, kar javnofinančno seveda ni vzdržno.

Lahko omenite ukrep, ki ni dovolj ciljno usmerjen?

Je kdo, denimo, proti znižanju davka na dodano vrednost? Vsak v tem prepozna svojo korist. DDV je zelo pomemben vir javnofinančnih prihodkov, zato je z njim treba ravnati pazljivo. Ko nastopi kriza, je treba pomoč usmeriti k najbolj ranljivim gospodinjstvom, ki jo res potrebujejo – ne kar k vsem povprek z znižanjem DDV.

Predlagatelji interventnega zakona zagotavljajo, da bo znižanje DDV za hrano časovno omejeno.

Če se cena mleka zniža za deset centov (ob predpostavki, da bo znižanje DDV res vplivalo na znižanje cen), ne bo od tega odvisno niti moje in niti vaše preživetje. Če komu, je treba pomagati najbolj ranljivim in ciljno na tistih točkah, kjer je intervencija potrebna. Z vidika javnih financ je to najučinkovitejše.

Trošarine za energente so na najnižji dopustni ravni. Vi temu nasprotujete?

Trošarine so prav tako pomemben javnofinančni vir. No, izraz »nasprotujemo« morda ni ravno pravi. Tudi omejevanje cen energentov prek nižjega DDV ali trošarin je ukrep, ki ni ciljan. Z njim med drugim financiramo tujce, ki v Sloveniji kupujejo gorivo, ne nazadnje pa slabimo še censke signale, ki bi opozarjali, da moramo biti pri njihovi porabi bolj racionalni.

Ni dobro s preveč intervencijami izkrivljati trga. Kadar je nujno, je seveda nujno, a s ciljno usmerjeno in časovno omejeno intervencijo. Treba je upoštevati alokacijsko funkcijo cen. Potrošnike k racionalni porabi še najbolj pripravijo cene.

Zakaj nižji davki ne prinašajo dodatne potrošnje?

Nižji davki vedno pomenijo višji neto dohodek, naj bo to neto plača ali neto dobiček. Dejstvo je, da vsega dodatnega dohodka ne porabimo, še posebej ne v zdajšnjih negotovih razmerah. Poraba tega dohodka in njen prispevek h gospodarski rasti se poleg tega razlikuje glede na to, ali je realizirana doma in za domače proizvode ali v tujini ali pa morda celo za investicije v vrednostne papirje, ki ne štejejo med porabo. Od višjih dohodkov do večjega učinka na gospodarstvo je kar nekaj stopnic, na katerih se višji dohodki preusmerijo stran od porabe, ki bi spodbujala rast domačega gospodarstva.

Smo Slovenci še posebej občutljivi za negotove razmere in še bolj varčujemo v bankah?

Gre za splošno človeško lastnost. Dejal bi, da smo Slovenci kar precej tradicionalni in konservativni, verjetno tudi zaradi preteklih izkušenj. Finančni trg pri nas je razmeroma slabo razvit, ob večjih dohodkih se kopičijo depoziti, ki pa so vir velikih dobičkov bank.

Primož Lavre

Depoziti niso obrestovani stimulativno, medtem ko se na aktivni strani banke bolj prilagajajo tržnim razmeram. Iz obdobja praktično ničelnih obrestnih mer smo prišli v obdobje, ko banke spremljajo inflacijo – ampak le na aktivni strani, zelo malo je bančnih ponudb na pasivni strani. Ker ljudje nagonsko varčujejo ne glede na obrestno mero, se v bankah depoziti kopičijo.

Je lahko to kopičenje za njih past?

Je, če večina depozitov ni vezanih, se njihovi lastniki lahko kadarkoli in tudi množično odločijo za dvig. Za banke bi bilo zanesljiveje, da za vezane depozite ponudijo višje obrestne mere.

Nekateri menijo, da davčna razbremenitev dela ne zvišuje plač, ampak predvsem dobičke. Drži?

Porazdelitev tako pridobljenih koristi med plače in dobičke je odvisna od številnih dejavnikov. Naj omenim razpoložljivost delovne sile, gospodarske razmere, pogajalsko moč sindikatov ...

Bi morala nova vlada takoj zastaviti celovito davčno reformo? Opredeliti njene temeljne konture in cilje v koalicijski pogodbi?

Interes strank, ki bodo očitno sestavljale oziroma podpirale novo vlado, je razbremeniti gospodarstvo določenega dela davkov in prispevkov. To jim lahko uspe le v okviru celovite davčne reforme in z upoštevanjem tako prihodkovne kot izdatkovne strani proračuna.

V ozir morajo vzeti tudi časovni razkorak med takojšnjim zmanjšanjem prilivov v proračun in njihovo odloženo potencialno kompenzacijo. Na vsak način se davčne reforme pripravlja s tresočo se roko, premišljeno, podprto z zanesljivimi finančnimi ocenami njihovih finančnih učinkov.

Ali potrebujemo davčno sidro, ki bi ga zapisali v ustavo?

V ustavi imamo zapisano fiskalno pravilo, tj. zahtevo po srednjeročni uravnoteženosti javnih financ. Ustavna določila se praviloma ne uporabljajo neposredno, so bolj izraz načel in tudi operacionalizacija ustave glede fiskalnega pravila je prepuščena zakonu. Fiskalno pravilo je že neke vrste davčno sidro in menim, da eksperimentiranje glede tega ni potrebno. Lahko bi bilo celo tvegano, če bi davčno sidro prišlo v nasprotje s fiskalnim pravilom.

Prihodnje leto vam poteče drugi in obenem zadnji mandat. Zanimive spomine bi lahko napisali …

V Fiskalnem svetu sem lahko realiziral mnoge življenjske izkušnje, tako akademske (kot profesor in raziskovalec) kot tudi praktične glede funkcioniranja države doma (kot gospodarski minister in podpredsednik vlade) in v mednarodnih odnosih (kot zunanji minister in veleposlanik). Moje obdobje na Fiskalnem svetu se končuje, še en mandat mi zakon prepoveduje. Kar je tudi prav, to zahteva že demokratična higiena. Imam ekipo, ki dela odlično; ob njej mojemu nasledniku ali naslednici ne bo težko nadaljevati kvalitetnega dela.

Bo v tej polarizirani parlamentarni sestavi mogoče zbrati potrebno dvotretjinsko večino za imenovanje vašega naslednika?

Dobro vprašanje. Fiskalni svet predlaga vlada. Če bo imela kandidate, ki jih bo lahko državnemu zboru predstavila kot dobre in nepolitične, sem prepričan, da bodo interes za njegovo dobro delo prepoznali vsi. Vlada se mora malce samoomejiti, predlagati tiste, ki so strokovno najboljši in niso politično kontaminirani. Verjamem, da z dobrim predlogom lahko dobi podporo opozicije.

Primož Lavre

Z vsemi vladami smo imeli korektne odnose, vedno smo dobili vse zahtevane informacije, četudi smo opazili dvigovanje obrvi ob kateri od naših ocen, ki jim ni bila povšeči. Na drugi strani so naše ocene opoziciji nudile ogromno priložnosti za kritiko vlade. Fiskalni svet je pri opoziciji praviloma cenjen, zato menim, da bo dober vladni predlog opozicija podprla – tako kot ob naši reelekciji ni bil problem z dvotretjinsko večino. Razen Levice so nas podprle vse stranke.

Kot veleposlanik v ZDA med letoma 2000 in 2004 ste se prek Melanie seznanili z bogatašem Donaldom Trumpom. Takrat se še ni zanimal za politiko?

Trump je želel pokazati, da je Melania lojalna slovenska državljanka, zato je navezal stike s slovenskim veleposlaništvom – kar redni so bili. Stike je imel tudi z drugimi veleposlaniki, zato ne morem reči, da se za politiko ni zanimal. Prav eksplicitno političnih stališč res ni izpostavljal, saj se tudi nismo kaj dosti pogovarjali o politiki, temveč bolj o priložnostnih stvareh. Vsako leto je pripravil izlet iz Washingtona v Palm Beach na Floridi, kjer je bila dobrodelna prireditev. Takrat je bilo kar nekaj veleposlanikov gostov v njegovem letalu.

Javni dolg ZDA je konec marca presegel sto odstotkov BDP. Kako Donald Trump skrbi za ameriške javne finance?

Če gledamo z evropskimi očali, potem ZDA ne bi sprejeli v evro območje (nasmešek). Kot hegemon – sicer v zahajanju – imajo določne privilegije, lahko si privoščijo več kot drugi. Uživajo eksorbitantni privilegij razpolaganja z rezervno valuto. Skoraj vse države uporabljajo kot rezervno valuto dolar, kar pomeni, da imajo ZDA zelo velik manevrski prostor tako pri monetarni kot pri fiskalni politiki. Si lahko zamislite, da bi finančni trgi zavrnili novo izdajo ameriških obveznic? Veliko večino rezerv držav predstavljajo prav ameriške dolarske obveznice.

ZDA so hegemon v zahajanju, pravite. Kaj to pomeni še posebej glede na Trumpove posebnosti?

Vrhunec hegemonije so ZDA doživele v devetdesetih letih. Mehka moč, s katero so zmagale v hladni vojni, je prišla do izraza tudi pri vodenju svobodnega sveta. Novo osvobojene države so se zgledovale po njih, skušale imeti z njimi najboljše stike, tudi v okviru Nata. Njihov položaj benevolentnega hegemona je postajal vse dražji, obenem pa – četudi jim Rusija ni več pretila z atomskimi konicami – so se pojavila tveganja drugje.

Prelomen je bil napad Al Kaide na ZDA 11. septembra 2001, ko se je Amerika ovedela svoje šibkosti. Mehka moč ni dovolj, začela je graditi svojo trdo moč. Izkazalo se je, da se trda in mehka moč mnogokrat izključujeta: mehka moč pomeni zaupanje, trda moč grožnjo. ZDA so vse bolj posegale po trdi moči. Tudi njihov finančni sistem je razkril razpoke z globalno recesijo leto 2008, ki se je s krajšo zakasnitvijo pojavila v Evropi in pri nas.

Trumpova vladavina je demonstracija ugašajoče hegemonske moči ZDA. Kot taka se hitro pokaže kot shizofrena: na eni strani se še sklicujejo na varovanje svobodnega sveta in človekovih pravic, na drugi izstopajo iz multilateralnih organizacij. Amerika zmanjšuje sodelovanje z Evropo, ki temelji na načelih spoštovanja človekovih pravic in demokracije. Trumpov kaotični stil vladavine je izraz hegemonije v zatonu.

Kaj za javne finance ZDA pomeni vojna v Iranu?

Veliko breme!

Videti je, da se iz nje ne more izvleči ...

Ni si dovolj k srcu vzel von Clausewitza, ki je v delu O vojni zapisal: ko se vojna začne, stvari ne tečejo na načrtih. Na papirju močnejša stran ni nujno tista, ki zmaga na terenu. V vojni gre za življenje in tisti, ki so ogroženi, zmorejo marsikaj. Kar se kaže prav zdaj. Trump je naredil podobno napako kot Putin z napadom na Ukrajino. Računal je na lahko zmago in precenil svoje zmožnosti. Vojna oziroma hude napetosti z Iranom bodo očitno dolgotrajne.

Primož Lavre

Interes Trumpa je čimprej priti do zatišja, za to govore tako finančni kot tudi politični razlogi. Jeseni čakajo njegovo Republikansko stranko vmesne volitve, preprečiti mora, da bi Demokrati segli do dvotretjinske večine v kongresu, saj to lahko omogoči uspešno ustavno obtožbo. Na vsak način mora Trump vsaj Ameriki pokazati bolj prijazen obraz

Marsikateri volivec je glasoval zanj, ker je obetal, da ne bo načenjal nove vojne.

S tem se je hvalil že ob koncu mandata. Vsak predsednik ZDA si je umazal roke z vojno, čeprav imamo nekatere za uspešne in pravične kot recimo posredovanje na Balkanu. Trumpu se je v prvem mandatu uspelo izogniti začenjanjem vojn, kar pa mu v tem očitno ne bo uspelo. Problem ljudi z diktatorskimi oziroma avtoritarnimi ambicijami ni nov: dobivajo vedno več informacij, ki jih želijo dobiti, zato so odločitve kaj hitro izkrivljene. Ko se je Putin odločal za vojno v Ukrajini, so ga oskrbovali z informacijami, ki jih je želel.

Obveščevalci v njegovem krogu niso upali tvegati in mu prinesti neljube informacije. Vemo, kill the Messenger, ubij prinašalca slabih novic. Trump je »žrtev« podobnega fenomena, obdal se je s sodelavci, ki mu verjetno prinašajo le dobre novice. Tako je po vsej verjetnosti tudi precenil zmožnosti za hiter in uspešen poseg v Iranu.

Bi lahko rekli, da poznate ameriškega predsednika?

Kot rečeno, najin pogovor takrat je tekel o lepotah Slovenije, golfu … Bil je prijeten small talk. Vsakič je pohvalil Melanio in dejal, da je dobra Slovenka. Naj se z njo tudi v njegovi prisotnosti pogovarjam slovensko, ker uživa v zvoku slovenskega jezika, je spodbujal.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.