Zadnje dni je v ospredju vsaj toliko kot omikron – Robert Golob. Bo politik ali bo s svojo firmo gradil sončne elektrarne? Res ne vem, ali bi bil Golob uspešen tudi v politiki, vsekakor je pa dober demagog. In kako je že rekel dr. M. Tajnikar? Obnaša se – kot da je državna firma GEN-I njegova last.

Je programsko-produkcijski načrt (PPN) RTVS za leto 2022 želja narediti iz nacionalne ustanove sodobno medijsko hišo ali pa jo porušiti, ker je pač ni mogoče spremeniti in so še proti prepotrebnim spremembam vselej veliki notranji, zunanji in politični odpori? Veliko novinarjev se z načrtom ne strinja. Lahko bi rekli, nikoli niso hoteli sprememb, vedno so kritizirali, se vdajali malodušju, ko pa smo hoteli kaj spremeniti, so bili proti! Res je.

Slovenski policisti se v teh dneh spominjajo akcije Sever (po njej so poimenovali svojo veteransko organizacijo) in čakajo na nove ali stare šefe, večina policijskih veteranov pa – ob pogledu na zdajšnjo slovensko politiko – skupaj z marsikom od nas razmišlja: za kaj neki smo se borili!? Zakaj jim dajemo pravico, da teptajo naše sanje!?

Zdaj gre zares! Propaganda za politične stranke se širi! Plakatna mesta se počasi polnijo. Čaka nas – ne boj, mesarsko klanje – kot je zapisal leta 1835 F. Prešeren v Krstu pri Savici. Čas pred volitvami je praviloma čas, ko politiki izgubljajo razsodnost. Oblast tudi kaj nepremišljeno gradi, opozicija nepremišljeno ruši. Proračuna za naslednji dve leti sta sprejeta, v bistvu najpomembnejša akta vsake vlade. Zdaj pa je najbolje, da mirujejo, da se ukvarjajo samo še s kovidom, vse drugo pa preložijo na čas po volitvah.

Nekdanje socialistične države imamo večinoma najslabšo precepljenost glede kovida, zaupanje v državne institucije in znanost je v njih najslabše; smo bolj »zabiti« – nekateri prevajajo to nezaupanje. Resda cepivo ni stoodstotno, a za večino najboljše, kar obstaja. Še Z. Janković se je oglasil, da bi spodbudil cepljenje, tudi on, poleg večine medijev, najmanj pol leta prepozno; imel je seveda veliko dela, saj z vlado usklajuje kakšnih 30 projektov, ki mu jih je omogočila.

Ljudstvo pogosto »držijo skupaj« veliki ljudje, močne osebnosti, ki pa imajo v ozadju tudi trdno podporo somišljenikov, ponekod vojske … Eno je moč in vpliv zaradi pozicije, drugo zaradi osebne veličine, modrosti … V Sloveniji seveda ne tega ne onega nimamo, politike imamo predvsem za to, da se bojujejo med sabo.

»Živimo v državi, v kateri ni zanesljivo, da najdete pravico, kjer se še zmeraj raje išče sovražnike kot prijatelje. Krute besede – a jih vendarle živimo.« S temi mislimi sem leta 1989 v televizijskem dnevniku sklenila feljton ob prvem novembru. In v treh desetletjih se ni veliko spremenilo.

Dnevi oz. tedni humanitarnosti, ko poslušamo, beremo in gledamo medijske zgodbe tistih, ki imajo premalo, me vedno razžalostijo in spomnijo na hrepenenja izpred tridesetih let, ko smo se borili za svojo državo in sanjali o slovenski Švici.

Vseskozi ista politična pesem, ne, že kar predvolilna politična in medijska vojna, vse se ponavlja, vsak dan v bolj grobi obliki.

Dosedanja predvolilna retorika Koalicija ustavnega loka – skupaj z Janšo ne bomo vladali – se tokrat še širi: z nikomer, ki podpira Janšo, se ne bomo povezovali. In pri tem je najbolj glasen Marjan Šarec. Si KUL s tem zapira morebitno pot na oblast?

Poletje se je letos počasi poslavljalo. Potekalo je na različnih ravneh, celo do Triglava se je dvigalo, čeprav vse skupaj vedno bolj na ravni prevladujočega primitivizma. Doživeli smo skrajno huliganstvo pred parlamentom nekakšnih proticepilcev, čeprav je zelo vprašljivo, kaj se skriva za tistimi, ki so se fizično znašali nad hramom demokracije. Kdo so ti ljudje, ki hočejo z virusom pokopati državo? Mi, cepljeni – smo ogorčeni! Mi zahtevamo PCT! Hočemo svoje pravice! Več kot milijon nas je! V zdravstvu, v domovih za ostarele, v šolstvu bi osebje moralo biti obvezno cepljeno! A politika si ne upa. Kloni pred necepljenimi?

Precej »zaslužnih« je, da so me po letu 1990 zmerjali s Kučanovo novinarko; še najmanj M. Kučan, lahko pa Vladimir Vodušek, dr. Borisav Jović ali Aleksandra Plavevska, dopisnica srbskega časnika Politika ekspres iz Slovenije, kaj pa sem temu pridala najbrž tudi sama.

Kam je šel denar od tihotapljenja, od ilegalne trgovine Službe državne varnosti (Udbe), kaj je z deviznimi računi v tujini iz petdesetih let 20. stoletja? Kaj je z vsem premoženjem, ki sta ga ustvarila predvsem Niko Kavčič in ga je potem leta 1955 prevzel Ivan Maček - Matija in je vse skupaj trajalo vsaj do leta 1990, ko se je prelevilo v tranzicijsko plenjenje? Kavčičevi odgovori na to vprašanje so bili bolj ali manj direktni: »Denar ima ta mlade. Tisti denar je pač vršil svojo vlogo. Denar se je na novo delal. V Sloveniji je bilo dosti hmelja, lesa, živine. Vse to se je izvažalo. Vse to je ustvarjalo tudi devizne fonde. Maček iz svoje trdnjave pod zemljo ni mogel delati brez denarja in deviz …«

Kako narediti socialistično banko? Kako narediti banko brez obresti? Tudi s takimi vprašanji se je spopadal Niko Kavčič po tem, ko je posle z ilegalno trgovino in udbovskimi podjetji predal Ivanu Mačku – Matiji in leta 1955 postal direktor komunalne banke, potem gospodarske banke, bil v Jugobanki v Beogradu in na koncu ustanovil Ljubljansko banko (LB). Bančništva se je učil že pred drugo vojno in po njej, predvsem na Nizozemskem in v Ameriki, in hitro ugotovil, da z jugoslovanskim (bančnim) sistemom ne bo razvoja in predvsem – Slovenija se mora postaviti na lastne noge!

Ljudje! Kadri! Vse je odvisno od njih! To je dobro vedel tudi Niko Kavčič, vedel je tudi Ivan Maček - Matija, ki je za »tržaški sklop« skrbel vse od leta 1944, ko sta na čelo podjetij v Italiji in Avstriji, ki jih je po vojni prevzela ali ustanovila Udba, postavljala svoje ljudi, ki so bili tesno vezani na tajno službo. Če ni šlo vse po načrtih, jih najbrž ni bilo dovolj samo zamenjati …

Po letu 1945, po umiku jugoslovanske armade iz Trsta, je slovenska Služba državne varnosti (Udba) v Italiji preprečila komunističnemu voditelju Vidaliju prevzem jugoslovanske/slovenske lastnine in vse premoženje prenesla pod svoje okrilje. V Italiji je ustanovila uvozno-izvozno zadrugo UIVOD, ki je organizirala uvoz in izvoz iz Trsta in Jugoslavije. Nato je ustanovila podjetje Eksport v Ljubljani, legalno podružnico zadruge UIVOD, preko katere je potekal pretok kapitala in blaga.

Niko Kavčič, ki je po vojni v okviru slovenske tajne službe (Udbe) vodil ilegalno trgovino, je imel pred smrtjo veliko dilemo: kam s svojimi arhivi? Velik del dokumentov je v Arhivu Slovenije, nekaj jih je predal tudi meni, dragocena pa so tudi njegova pričevanja, ki jih hranim.

Dr. Damir Črnčec! Zanimiv možakar! Podrobno sem prebrala tudi intervju z njim v Reporterju in se zamislila! Ne vem, ali sem ga kdaj srečala, na sliki deluje markantno, in ker je kar precejšen del intervjuja povezan z J. Janšo, se mi je takoj porodila primerjava Janša : Črnčec! Dva vojaka? To ne gre skupaj. Konkurenca je prehuda.

Janez Janša ima zanimive prijatelje oz. znance. Vprašanje je le, koliko poslov za državo so ali opravljajo v času, ko je oz. je bil Janša na oblasti. Za Boža Dimnika ni nič posebnega, da je tudi z Janšo igral golf na Mavriciju, vrata si je nekoč odločno odprl tudi pri Janezu Drnovšku. Vztrajen, odločen in sposoben možakar! Dimnika sem spoznala leta 1991 in po svoje je »zaslužen«, da sem v demokraciji dobila policijski dosje.

Parlament je zaprl vrata, politika gre bolj kot ne na počitnice, predsedovanje Svetu EU sicer poteka polno, a le ne more razburkati poletnega zatišja; niti sporočila iz Bruslja, bolj odločna naj bi bila jeseni … Pač poletje! Mir in bolj kot ne politični dolgčas. Še kolesarjenje ni bilo to, kar je nekoč bilo! Tadej Pogačar je bil pač predober, in tako je bil še Tour manj zanimiv, a tukaj so olimpijske igre!