Za zdaj kaže, da je glavni program letošnjih volitev PROTI, utemeljen na »sovraštvu« Milana Kučana in Janeza Janše, kar povzroča močan razkol v slovenski politiki. In če smo že iskali razloge za njun odnos, velja temu še kaj dodati, predvsem zato, da bi se kdo od politikov zamislil in se raje ukvarjal z državno problematiko kot pa z medsebojnimi odnosi.

Lojze Peterle se je v zadnjih letih precej omehčal; po osamosvojitvi leta 1991 je bil predsednik vlade in takrat je marsikdo v njem videl transmisijo slovenske politične emigracije, ki naj bi, poleg Cerkve, začela pridobivati preveliko vlogo v slovenski družbi; bil je tudi pobudnik in zagovornik lustracije. Igor Bavčar in Janez Janša, ministra v njegovi vladi, sta se poleg drugih kar precej trudila, da bi ga spravila z mesta predsednika vlade.

Robert Golob postaja glavna zvezda! Zdaj je predsednik Gibanja Svoboda, stranke, ki bo očitno kopija katere od strank KUL, le predsednik bo dobro obvladal teater – pri tem je še Marjan Šarec vajenec!

Slovenska politika levega in desnega spektra se norčuje iz preteklosti in jo izrablja za svoje politične boje. Narobe je, da se spomin na drugo vojno in pogosto tudi osamosvojitev uporabljata za politične bitke. Narodnoosvobodilni boj ni in ne more biti domena nekaterih političnih posameznikov, zato bi ga morali zaznamovati, se ga spominjati vzvišeno, nad dnevno politiko – z vso bolečo resnico.

Predsedovanje Svetu EU smo preživeli, nahrbtnike iz preteklosti pa še kar prenašamo v sedanjost. Še v Jugoslaviji so slovenski politiki med sabo pogosto obračunavali prek in s pomočjo Beograda, zdaj za to uporabljajo Bruselj.

Kakšno neverjetno leto 2021! Ob vseh akcijah proti cepljenju in strahovih je preživel celo nekdo, ki se je sedemkrat cepil proti kovidu 19! In ob tem smo mi, večinoma cepljeni, gotovo zaslepljeni ali pa, kot je rekel Z. Janković – smo ujetniki, žrtve – kakšnih dvesto tisoč nevernikov, ki se nočejo cepiti.

Nas Slovence mora nekaj res močno udariti po glavi, da se streznimo in verbalno ne pobijemo med sabo. Tudi leta 1990, po prvih demokratičnih volitvah, je bila huda besedna vojna med na novo nastalimi političnimi strankami, a kljub razlikam smo imeli srečo, da je bilo v politiki takrat vsaj nekaj resnih in odgovornih ljudi.

Zadnje dni je v ospredju vsaj toliko kot omikron – Robert Golob. Bo politik ali bo s svojo firmo gradil sončne elektrarne? Res ne vem, ali bi bil Golob uspešen tudi v politiki, vsekakor je pa dober demagog. In kako je že rekel dr. M. Tajnikar? Obnaša se – kot da je državna firma GEN-I njegova last.

Je programsko-produkcijski načrt (PPN) RTVS za leto 2022 želja narediti iz nacionalne ustanove sodobno medijsko hišo ali pa jo porušiti, ker je pač ni mogoče spremeniti in so še proti prepotrebnim spremembam vselej veliki notranji, zunanji in politični odpori? Veliko novinarjev se z načrtom ne strinja. Lahko bi rekli, nikoli niso hoteli sprememb, vedno so kritizirali, se vdajali malodušju, ko pa smo hoteli kaj spremeniti, so bili proti! Res je.

Slovenski policisti se v teh dneh spominjajo akcije Sever (po njej so poimenovali svojo veteransko organizacijo) in čakajo na nove ali stare šefe, večina policijskih veteranov pa – ob pogledu na zdajšnjo slovensko politiko – skupaj z marsikom od nas razmišlja: za kaj neki smo se borili!? Zakaj jim dajemo pravico, da teptajo naše sanje!?

Zdaj gre zares! Propaganda za politične stranke se širi! Plakatna mesta se počasi polnijo. Čaka nas – ne boj, mesarsko klanje – kot je zapisal leta 1835 F. Prešeren v Krstu pri Savici. Čas pred volitvami je praviloma čas, ko politiki izgubljajo razsodnost. Oblast tudi kaj nepremišljeno gradi, opozicija nepremišljeno ruši. Proračuna za naslednji dve leti sta sprejeta, v bistvu najpomembnejša akta vsake vlade. Zdaj pa je najbolje, da mirujejo, da se ukvarjajo samo še s kovidom, vse drugo pa preložijo na čas po volitvah.

Nekdanje socialistične države imamo večinoma najslabšo precepljenost glede kovida, zaupanje v državne institucije in znanost je v njih najslabše; smo bolj »zabiti« – nekateri prevajajo to nezaupanje. Resda cepivo ni stoodstotno, a za večino najboljše, kar obstaja. Še Z. Janković se je oglasil, da bi spodbudil cepljenje, tudi on, poleg večine medijev, najmanj pol leta prepozno; imel je seveda veliko dela, saj z vlado usklajuje kakšnih 30 projektov, ki mu jih je omogočila.

Ljudstvo pogosto »držijo skupaj« veliki ljudje, močne osebnosti, ki pa imajo v ozadju tudi trdno podporo somišljenikov, ponekod vojske … Eno je moč in vpliv zaradi pozicije, drugo zaradi osebne veličine, modrosti … V Sloveniji seveda ne tega ne onega nimamo, politike imamo predvsem za to, da se bojujejo med sabo.

»Živimo v državi, v kateri ni zanesljivo, da najdete pravico, kjer se še zmeraj raje išče sovražnike kot prijatelje. Krute besede – a jih vendarle živimo.« S temi mislimi sem leta 1989 v televizijskem dnevniku sklenila feljton ob prvem novembru. In v treh desetletjih se ni veliko spremenilo.

Dnevi oz. tedni humanitarnosti, ko poslušamo, beremo in gledamo medijske zgodbe tistih, ki imajo premalo, me vedno razžalostijo in spomnijo na hrepenenja izpred tridesetih let, ko smo se borili za svojo državo in sanjali o slovenski Švici.

Vseskozi ista politična pesem, ne, že kar predvolilna politična in medijska vojna, vse se ponavlja, vsak dan v bolj grobi obliki.

Dosedanja predvolilna retorika Koalicija ustavnega loka – skupaj z Janšo ne bomo vladali – se tokrat še širi: z nikomer, ki podpira Janšo, se ne bomo povezovali. In pri tem je najbolj glasen Marjan Šarec. Si KUL s tem zapira morebitno pot na oblast?

Poletje se je letos počasi poslavljalo. Potekalo je na različnih ravneh, celo do Triglava se je dvigalo, čeprav vse skupaj vedno bolj na ravni prevladujočega primitivizma. Doživeli smo skrajno huliganstvo pred parlamentom nekakšnih proticepilcev, čeprav je zelo vprašljivo, kaj se skriva za tistimi, ki so se fizično znašali nad hramom demokracije. Kdo so ti ljudje, ki hočejo z virusom pokopati državo? Mi, cepljeni – smo ogorčeni! Mi zahtevamo PCT! Hočemo svoje pravice! Več kot milijon nas je! V zdravstvu, v domovih za ostarele, v šolstvu bi osebje moralo biti obvezno cepljeno! A politika si ne upa. Kloni pred necepljenimi?

Precej »zaslužnih« je, da so me po letu 1990 zmerjali s Kučanovo novinarko; še najmanj M. Kučan, lahko pa Vladimir Vodušek, dr. Borisav Jović ali Aleksandra Plavevska, dopisnica srbskega časnika Politika ekspres iz Slovenije, kaj pa sem temu pridala najbrž tudi sama.

Kam je šel denar od tihotapljenja, od ilegalne trgovine Službe državne varnosti (Udbe), kaj je z deviznimi računi v tujini iz petdesetih let 20. stoletja? Kaj je z vsem premoženjem, ki sta ga ustvarila predvsem Niko Kavčič in ga je potem leta 1955 prevzel Ivan Maček - Matija in je vse skupaj trajalo vsaj do leta 1990, ko se je prelevilo v tranzicijsko plenjenje? Kavčičevi odgovori na to vprašanje so bili bolj ali manj direktni: »Denar ima ta mlade. Tisti denar je pač vršil svojo vlogo. Denar se je na novo delal. V Sloveniji je bilo dosti hmelja, lesa, živine. Vse to se je izvažalo. Vse to je ustvarjalo tudi devizne fonde. Maček iz svoje trdnjave pod zemljo ni mogel delati brez denarja in deviz …«