Smo že na sredini sicer še neformalne predvolilne kampanje za predsedniške volitve. I. Vajgl npr. nima programa, prepričan je, da ga predsednik države ne potrebuje. Ima pa držo. Aktualnega predsednika B. Pahorja je sicer treba spoštovati, pravi, a bo on povsem drugačen predsednik. Bil je diplomat, hodil je na proteste in ima očitno program »proti« (Pahorju). Glede na to, da ga podpira S. Hribar, bi lahko »natolcevali«, da tudi ni čisto brez podpore M. Kučana, ki pa se je javno že opredelil za N. Pirc Musar. Možnosti? Pustimo se presenetiti, kar bi sicer lahko rekli za domala večino kandidatov.

Skrajni čas je, da se bolj temeljito pogovorimo, kaj pomeni biti politik in se potem vrniti v svoj poklic, katerikoli, tudi novinarski. Biti npr. zdravnik in biti aktiven v stranki SDS? In se pri njem zdravi član Golobove stranke?

Slovenija je postala ena sama kolona! Avtomobili se valijo po naših cestah, napajajo hrvaške in na srečo tudi slovenske turistične zmogljivosti. Za turizem dobrodošlo, za promet pa očitno še dolgo ne bo rešitve.

Treba bo biti previden, kar premier Golob napove, ni nujno, da drži. Ali pa ne razumemo, vse pomešamo? Davkov naj bi se lotil šele leta 2024? A se jih je že zdaj: spreminja, kar je uvedla prejšnja vlada, in ponovno viša nekatere dajatve ali popravlja dohodninske lestvice. Čeprav še ni mogoče karkoli reči – ali bo to dobro ali slabo – toda za zdaj niso zadovoljni niti delodajalci, del sindikatov zmiguje z rameni, tisti, ki oddajajo stanovanja, pa so tako sami krivi, kam vlagajo. Od vsega tega, pravijo strokovnjaki, menda prav veliko ne bo imel nihče in tudi tisti peščici bogatih ne bodo nič vzeli.

Imamo krizno vlado, volivci so bili očitno jasnovidni, ko so volili R. Goloba, energetskega strokovnjaka; tudi Golob je bil jasnoviden, ko je na čelo obrambe in zaščite postavil gasilca M. Šarca, zdaj sicer tudi obrambnega ministra. Kot naročeni so mu prišli požari, da je lahko bil v ospredju, bi lahko rekli nesramno. Zdaj bodo oklepniki v drugem planu … Potrebujemo še strokovnjake za poplave, zmrzali in za vse mogoče, za zdravstvo ga morda imamo, potrebujemo pa predvsem strokovnjake za vladanje!

Ne vem, kaj težje sprejemamo: da Tadej Pogačar izgublja proti Jonasu Vingegaardu ali da mora Primož Roglič zapustiti dirko? Gotovo ni malo žensk, ki šport spremljamo morda bolj kot moški, razlika je verjetno pri izbiri športov; nad nogometom je najbrž navdušenih mnogo manj žensk kot moških. Tekanje po igrišču je zanimivo samo takrat, ko kakšen brhki mladenič zabije gol. To pa je praviloma zelo redko.

Po dokaj glasnih očitkih opozicije, da vlada ne sprejema pravih, dovolj učinkovitih ukrepov za zajezitev inflacije in da se ne zaveda razsežnosti krize, ki nam grozi, se v zadnjih dneh le premika. Sicer je takšna drža opozicije logična oz. pričakovana in od opozicije (vsakokratne) tudi ni kaj drugega pričakovati. Edini problem bi bil, če bi imela prav. A R. Golob zatrjuje, da je optimist, da so na oblasti le nekaj tednov, a vseeno skrbijo za državljane – in k podpori ukrepov poziva tudi J. Janšo in M. Tonina.

Potrpljenje, potrpljenje – si vedno dopovedujem ob začetnih korakih domala vsake vlade; in z vsako novo vlado upamo, da bo drugače, da nam bo boljše! Zdaj čakamo! Cene nas tepejo, kovid ne da miru, na srečo še v bolj blagi obliki, a vsaj za nas »odrasle« naj velja tudi brez priporočil in zahtev: maske gor v gneči! Zdaj že vemo.

Mediji so v zadnjih dneh objavili zelo veliko intervjujev z novimi oblastniki, predvsem s predsednikom vlade Robertom Golobom in predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. Tudi na ta način spoznavamo, kaj bo delala oblast, kako nam bo krojila prihodnost.

Nekateri zdaj končno lahko dihajo, drugi se dušijo, tretji čakajo – kaj sploh bo. Približno takšno je razpoloženje med ljudmi, ki ga je zdaj mogoče zaznati domala na vsakem koraku – ko gre za novo oblast, seveda. Nova vlada se nekako sidra in počasi, res le korakoma spoznavamo delčke njene drže.

Pisati o nacionalni televiziji pogosto pomeni ponavljati se, domala vse teme in problemi so že leta dokaj enaki. No, zdaj je na programu nekaj, kar naj bi bilo novo: Panorama; vanjo pa so »vtaknili« še kakšno oddajo, ki je bila prej na prvem programu, npr. Kodo.

Veš, Matjaž, boš, Matjaž, si si zagotovil dobro pozicijo, Matjaž (Han – SD), samo da ti bo Golob dovolil … Hvala, Franc, veliko veš, Franc (Breznik – SDS), več od mene … Tako nekako je potekal dialog med Matjažem in Francem na zaslišanju kandidata za gospodarskega ministra M. Hana. Kar šok, kajne!?

Me je že kar skrbelo, da prihaja medijski dolgčas, da se ne bomo imeli nad čim razburjati, ko na vrhu vlade ni več J. Janše. Koga pa bomo kritizirali? Kdo nam bo paral živce?

Kakšnim političnim in medijskim slavospevom smo bili priče, da imamo končno predsednico državnega zbora! Pa kaj! Odlično. Kje pa vendarle živimo, da bi to moralo biti nekaj posebnega? Prav bedno sem se počutila ob tem poudarjanju izvolitve prve ženske predsednice DZ!

Vedno me kar strese, ko slišim politika, da bodo na ključna mesta v državi nastavili same strokovne kadre in ne političnih. In glede na svojo dolgoletno kilometrino ob vsaki novi vladi ponavljam iste stvari: postavite lahko tudi politične, samo da bodo strokovni!

Zadnje volitve so bile očitno ena sama matematika, eno samo preračunavanje, če poslušate nekatere volivce: Bratuškove nisem volil, ker bi bil to izgubljen glas, Šarca sem volil, da bo imel Golob s kom sestaviti koalicijo, Povežimo Slovenijo nisem volil, da Tonin ne bi izpadel …. In tako naprej.

Oblast smo tokrat dobili na rednih volitvah. Zadnja leta smo bili bolj vajeni protestov, vodnih topov, predčasnih volitev … In nič posebnega se ni zgodilo v primerjavi s prejšnjimi volitvami, mnogi namreč v svojih analizah vidijo premik volilnega telesa na levo: slovenski volivci so bili in so večinoma na levi, približno tretjina je na desni in tudi tokrat je bilo tako. In desnica ni dobila nič manj kot v preteklosti, prej kakšen mandat več.

Nedvoumno je Rado Pezdir opravil veliko delo z raziskovanjem vzporednih ekonomskih mehanizmov v Sloveniji in Jugoslaviji. Prvi je to javno razkril kar sam Niko Kavčič, ki je to vzporedno ekonomijo v okviru Udbe, državne varnosti, po letu 1950 tudi vodil.

Vsako leto mi predvolilni čas, pogosto že prej, vzame voljo, da bi sploh šla na volitve. Prepiri, blatenja, očitanja, obljube, ki jih potem večinoma ne uresničijo. Kaj smo hudega storili, da moramo vse to prenašati! A prav zato, je treba iz tega praviloma populističnega bazena izbrati najboljše in oditi obkrožiti ime, priimek, politično stranko ...

Kako pretresljivi so posnetki opustošenih ukrajinskih mest in obupanih ljudi! Pretresljive so tudi prošnje V. Zelenskega – za še večjo pomoč Zahoda. Če je verjel, da bo pol sveta tudi fizično branilo Ukrajino, je bil, na žalost, naiven.