Zadnje volitve so bile očitno ena sama matematika, eno samo preračunavanje, če poslušate nekatere volivce: Bratuškove nisem volil, ker bi bil to izgubljen glas, Šarca sem volil, da bo imel Golob s kom sestaviti koalicijo, Povežimo Slovenijo nisem volil, da Tonin ne bi izpadel …. In tako naprej.

Oblast smo tokrat dobili na rednih volitvah. Zadnja leta smo bili bolj vajeni protestov, vodnih topov, predčasnih volitev … In nič posebnega se ni zgodilo v primerjavi s prejšnjimi volitvami, mnogi namreč v svojih analizah vidijo premik volilnega telesa na levo: slovenski volivci so bili in so večinoma na levi, približno tretjina je na desni in tudi tokrat je bilo tako. In desnica ni dobila nič manj kot v preteklosti, prej kakšen mandat več.

Nedvoumno je Rado Pezdir opravil veliko delo z raziskovanjem vzporednih ekonomskih mehanizmov v Sloveniji in Jugoslaviji. Prvi je to javno razkril kar sam Niko Kavčič, ki je to vzporedno ekonomijo v okviru Udbe, državne varnosti, po letu 1950 tudi vodil.

Vsako leto mi predvolilni čas, pogosto že prej, vzame voljo, da bi sploh šla na volitve. Prepiri, blatenja, očitanja, obljube, ki jih potem večinoma ne uresničijo. Kaj smo hudega storili, da moramo vse to prenašati! A prav zato, je treba iz tega praviloma populističnega bazena izbrati najboljše in oditi obkrožiti ime, priimek, politično stranko ...

Kako pretresljivi so posnetki opustošenih ukrajinskih mest in obupanih ljudi! Pretresljive so tudi prošnje V. Zelenskega – za še večjo pomoč Zahoda. Če je verjel, da bo pol sveta tudi fizično branilo Ukrajino, je bil, na žalost, naiven.

Pred nekaj časa sem na nacionalnem radiu poslušala pogovor z novinarjem enega od slovenskih zasebnih časnikov; govoril je o tem, da je v novinarstvu potrebna distanca do oblasti. Škoda, da ta ugledni novinar, ki sicer dobro piše o zunanji politiki, ni pomislil, da je potrebna distanca do vsakokratne oblasti.

Pogum, s katerim so se na RTV lotili sprememb, je vsekakor vreden občudovanja. Domala česarkoli s(m)o se v preteklosti lotili, so porušili – ali vrh RTV ali kolegi prek programskega sveta (PS) in medijev ali sindikati, tudi pozicije mnogih posameznikov so bile praviloma nedotakljive. Zato seveda ne bi bilo pošteno kar obsoditi vsega, česar so se zdaj lotili. Na srečo kaže, da denar ni več problem; spremembe, ki jih vidimo, zahtevajo veliko denarja in kažejo, da RTV računa na dodaten denar.

Pred nekaj dnevi še kovid, zdaj vojna! Rusi napadli Ukrajino! Pa sta se sprovocirala – Putin in Biden. Velesili preverjata, ne, izsiljujeta svojo pre/moč, ljudje pa nastradajo. Pa Putin in Biden dosegata svoje? Putin hoče dokazati, da se ne da, da so Rusi še vedno veselila, Biden je tudi dosegel, da je Severni tok 2 vsaj začasno zaustavljen, da se je Evropa spet bolj naslonila na Ameriko …

Za zdaj kaže, da je glavni program letošnjih volitev PROTI, utemeljen na »sovraštvu« Milana Kučana in Janeza Janše, kar povzroča močan razkol v slovenski politiki. In če smo že iskali razloge za njun odnos, velja temu še kaj dodati, predvsem zato, da bi se kdo od politikov zamislil in se raje ukvarjal z državno problematiko kot pa z medsebojnimi odnosi.

Lojze Peterle se je v zadnjih letih precej omehčal; po osamosvojitvi leta 1991 je bil predsednik vlade in takrat je marsikdo v njem videl transmisijo slovenske politične emigracije, ki naj bi, poleg Cerkve, začela pridobivati preveliko vlogo v slovenski družbi; bil je tudi pobudnik in zagovornik lustracije. Igor Bavčar in Janez Janša, ministra v njegovi vladi, sta se poleg drugih kar precej trudila, da bi ga spravila z mesta predsednika vlade.

Robert Golob postaja glavna zvezda! Zdaj je predsednik Gibanja Svoboda, stranke, ki bo očitno kopija katere od strank KUL, le predsednik bo dobro obvladal teater – pri tem je še Marjan Šarec vajenec!

Slovenska politika levega in desnega spektra se norčuje iz preteklosti in jo izrablja za svoje politične boje. Narobe je, da se spomin na drugo vojno in pogosto tudi osamosvojitev uporabljata za politične bitke. Narodnoosvobodilni boj ni in ne more biti domena nekaterih političnih posameznikov, zato bi ga morali zaznamovati, se ga spominjati vzvišeno, nad dnevno politiko – z vso bolečo resnico.

Predsedovanje Svetu EU smo preživeli, nahrbtnike iz preteklosti pa še kar prenašamo v sedanjost. Še v Jugoslaviji so slovenski politiki med sabo pogosto obračunavali prek in s pomočjo Beograda, zdaj za to uporabljajo Bruselj.

Kakšno neverjetno leto 2021! Ob vseh akcijah proti cepljenju in strahovih je preživel celo nekdo, ki se je sedemkrat cepil proti kovidu 19! In ob tem smo mi, večinoma cepljeni, gotovo zaslepljeni ali pa, kot je rekel Z. Janković – smo ujetniki, žrtve – kakšnih dvesto tisoč nevernikov, ki se nočejo cepiti.

Nas Slovence mora nekaj res močno udariti po glavi, da se streznimo in verbalno ne pobijemo med sabo. Tudi leta 1990, po prvih demokratičnih volitvah, je bila huda besedna vojna med na novo nastalimi političnimi strankami, a kljub razlikam smo imeli srečo, da je bilo v politiki takrat vsaj nekaj resnih in odgovornih ljudi.

Zadnje dni je v ospredju vsaj toliko kot omikron – Robert Golob. Bo politik ali bo s svojo firmo gradil sončne elektrarne? Res ne vem, ali bi bil Golob uspešen tudi v politiki, vsekakor je pa dober demagog. In kako je že rekel dr. M. Tajnikar? Obnaša se – kot da je državna firma GEN-I njegova last.

Je programsko-produkcijski načrt (PPN) RTVS za leto 2022 želja narediti iz nacionalne ustanove sodobno medijsko hišo ali pa jo porušiti, ker je pač ni mogoče spremeniti in so še proti prepotrebnim spremembam vselej veliki notranji, zunanji in politični odpori? Veliko novinarjev se z načrtom ne strinja. Lahko bi rekli, nikoli niso hoteli sprememb, vedno so kritizirali, se vdajali malodušju, ko pa smo hoteli kaj spremeniti, so bili proti! Res je.

Slovenski policisti se v teh dneh spominjajo akcije Sever (po njej so poimenovali svojo veteransko organizacijo) in čakajo na nove ali stare šefe, večina policijskih veteranov pa – ob pogledu na zdajšnjo slovensko politiko – skupaj z marsikom od nas razmišlja: za kaj neki smo se borili!? Zakaj jim dajemo pravico, da teptajo naše sanje!?

Zdaj gre zares! Propaganda za politične stranke se širi! Plakatna mesta se počasi polnijo. Čaka nas – ne boj, mesarsko klanje – kot je zapisal leta 1835 F. Prešeren v Krstu pri Savici. Čas pred volitvami je praviloma čas, ko politiki izgubljajo razsodnost. Oblast tudi kaj nepremišljeno gradi, opozicija nepremišljeno ruši. Proračuna za naslednji dve leti sta sprejeta, v bistvu najpomembnejša akta vsake vlade. Zdaj pa je najbolje, da mirujejo, da se ukvarjajo samo še s kovidom, vse drugo pa preložijo na čas po volitvah.

Nekdanje socialistične države imamo večinoma najslabšo precepljenost glede kovida, zaupanje v državne institucije in znanost je v njih najslabše; smo bolj »zabiti« – nekateri prevajajo to nezaupanje. Resda cepivo ni stoodstotno, a za večino najboljše, kar obstaja. Še Z. Janković se je oglasil, da bi spodbudil cepljenje, tudi on, poleg večine medijev, najmanj pol leta prepozno; imel je seveda veliko dela, saj z vlado usklajuje kakšnih 30 projektov, ki mu jih je omogočila.