Že ta mesec naj bi Slovenija dobila mandatarja za sestavo vlade, morda tudi novo vlado. Vse je odvisno od časovnice, določene s pravnimi formalizmi in sposobnostjo bodočih partnerjev, da dosežejo programsko in kadrovsko poenotenje, ki je nujno za štiriletno koalicijsko vladanje.

Po najverjetnejšem scenariju bodo tri poslanske skupine v državnem zboru predlagale za mandatarja Janeza Janšo, ki bo moral, če bo zanj glasovalo vsaj 46 poslancev, kot izvoljeni predsednik vlade najkasneje v 15 dneh v potrditev vložiti tudi listo ministrov. 

Ukom

Včem se sestavljanje t. i. četrte Janševe vlade razlikuje od prejšnjih? Verjetno je najbolj opazno to, da pogajanja potekajo diskretno, stran od oči javnosti. Ali to pomeni, da vse ne gre tako, kot si želi najverjetnejši bodoči predsednik vlade Janez Janša? Možno.

Poleg tega je predlog koalicijske pogodbe, ki so ga pripravili v SDS in posredovali Demokratom, Novi Sloveniji in SLS – ne pa tudi Fokusu, kar je pomenljivo –, zaradi relativne programske sorodnosti lažji del pogajanj. Običajno se zaplete pri kadrovskih vprašanjih; ne toliko pri samih imenih kot pri razdelitvi ministrstev, ki jih je novelirani zakon o vladi zmanjšal na razumnih 14.

Kako se delijo ministrstva …

Kako sploh potekajo pogajanja o bodoči koaliciji, o čem se stranke, ki nameravajo sodelovati v vladi, pogovarjajo in kaj vse morajo uskladiti? Prvi del je vsebinski in se nanaša na programska izhodišča, ki jih je v primeru, da vladno koalicijo sestavljajo politično in svetovnonazorsko podobne stranke, lažje uskladiti. Minuli teden so SDS, NSI, SLS, Fokus Marka Lotriča in Demokrati Anžeta Logarja potrdili izhodišča za oblikovanje koalicije za uspešno Slovenijo, kar je bil prvi korak do formalizirane pogodbe.

Ker v naslednji vladi ne bo leve ali levosredinske stranke – kar se Janezu Janši doslej še nikoli ni zgodilo –, je bilo delo na področju programskih izhodišč lažje. Edini izziv, ki je ostal, se imenuje razdelitev resorjev. Načeloma naj bi veljalo, da vsaka od koalicijskih strank dobi najmanj en »državotvorni« resor ter po eno lažje oziroma težje ministrstvo.

Ukom

Najmanjši partnerici, Demokratom, naj bi pripadla tri ministrstva, pri čemer je že odločeno, da bo enega dobil predsednik Anže Logar, saj potrebuje službo, ker na marčevskih volitvah ni bil izvoljen za poslanca. Poleg tega velja nenapisano pravilo, da morajo biti vsi šefi koalicijskih strank tudi člani vlade – in Janez Janša je to v preteklosti vedno izrecno zahteval.

Kar pomeni, da ni nobenega dvoma, da bo ministrski položaj dobil tudi Jernej Vrtovec, predsednik Nove Slovenije, poleg njega pa še štirje strankini kandidati. Ambiciozna predsednica SLS Tina Bregant se bo morala po naših informacijah zadovoljiti z drugo ponudbo, medtem ko tretji člen t. i. trojčka (NSI, SLS in Fokus) od SDS niti ni dobil koalicijske pogodbe.

Sistem razdeljevanja resorjev seveda upošteva še kaj drugega kot želje koalicijskih partneric in zaposlitveni status njihovih šefov. Gre tudi za finančni vidik, se pravi za to, koliko proračunskih sredstev pripade posameznemu ministrstvu, kot tudi za splošno zahtevnost, medijsko izpostavljenost in tveganje, ki ga določen resor prinaša. Stranka, ki ima na določenem področju močnejše omrežje in je tudi kadrovsko močnejša, bo seveda želela, da ji ta resor avtomatično pripade. Poglejmo si nekaj primerov.

… in kaj si kdo želi

Zunanje ministrstvo ne prinaša posebnega tveganja, ministru (ministrici) so prihranjena tudi mučna notranjepolitična preigravanja. Ko je leta 2018 v Mladiko prišel Miro Cerar, je na prvem kolegiju sodelavcem razložil, da se je tja prišel spočit po napornem premierskem mandatu. Njegov naslednik Anže Logar, takrat še kuhan in pečen v SDS, je bil vestni izvajalec premierjeve zunanje politike in se osebno ni izpostavljal.

Sašo Radej

Tanja Fajon, na drugi strani, je položaj zunanje ministrice spretno izkoriščala za diplomatski turizem, osebno promocijo na družbenih omrežjih in posledično izgubljala stik tako z ekipo doma kot tudi s svojo stranko SD.

Čisto nasprotje temu je ministrstvo za zdravje, ki velja za enega »najtežjih« resorjev, saj je naporno in medijsko zelo izpostavljeno, kar pomeni, da resorni minister tam ne bo na počitnicah, ampak bo moral garati. To dejstvo pa odtehtata proračunska postavka in podatek, da se v t. i. javnem zdravstvu, če poleg proračuna ministrstva za zdravje upoštevamo tudi blagajno državne zdravstvene zavarovalnice (ZZZS), obrača kar 7 milijard evrov.

V mandatu 2026–2030 bodo zelo zahtevna tudi ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport, ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve ter ministrstvo za finance. Prvega naj bi si želeli Demokrati, medtem ko NSI zaradi polomije z dolgotrajno oskrbo, ki jo je zakuhal minister Levice Simon Maljevac, ni navdušena nad resorjem demografije, družine in socialnih zadev.

Jure Klobčar

Kljub temu je njen Janez Cigler Kralj v očeh medijev nekakšen samoumevni kandidat za ta položaj. Skoraj ni dvoma, da bo premier položaj državnega zakladnika zaupal staremu strankinemu tovarišu Andreju Širclju, ki je na tem položaju že bil.

Ukinitve ministrstva za kulturo ni v načrtu

Za desno vlado bosta izziv tudi ministrstvi za pravosodje in kulturo, ki ga Janša očitno ne namerava ukiniti, čeprav to ne bi bila tako nenavadna ideja. Ekonomist Mićo Mrkaić je namreč že pred mnogimi leti zagovarjal tezo, da državno subvencioniranje kulture ne more biti samoumevno; njeno financiranje bi se lahko vsaj deloma prilagodilo tržnemu gospodarstvu.

Ne nazadnje sem tudi sam pred leti v kolumni v Financah ugotavljal, da nikjer ne piše, da mora imeti kultura svoj resor, sploh če se zaradi negativne selekcije spreminja v organ za socialno podporo nezaposljivih, ki ne morejo preživeti na trgu dela. Zaradi zapisa se me je lotila nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca.

Pravosodni resor bo zaradi tradicionalnih napetosti med stranko SDS (posebej njenim predsednikom) in sodno vejo oblasti prav tako poseben zalogaj za bodočo vlado, zato bo izbira ministra (ministrice) pomenljiva. Če bo Janša vztrajal, da je minister iz kvote SDS, bi lahko na položaj računal nekdanji ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič.

Robert Balen

Meritokratski kriteriji gotovo govorijo v njegov prid, seveda pa je vprašanje, po kakšnem ključu namerava Janša izbirati svoje ministre. Če besede o razvojni vladi niso le fraze in če misli svoj bržkone poslednji premierski mandat zaključiti z nekim dosežkom ter za seboj pustiti sled, potem bomo v Janševi četrti vladi morda videli tudi ljudi, kot so Klemen Jaklič, Boris Mark Andrijanič … in še kdo, ki trenutno uspešno deluje v svetu.

Toda v Sloveniji nihče več ne želi prevzeti javnih funkcij, ki so tako ali drugače politične, saj je politika popolnoma degradirana. Zato je izbira na koncu dejansko zelo omejena. Ali kot je nekdo pikro pripomnil: »Zdaj bomo končno videli, ali bo Janša v vlado povabil ljudi, ki lahko dvignejo telefon in se pogovarjajo s šefi multinacionalk in tehnoloških velikanov. Lahko Aleš Hojs ali Zvone Černač pokličeta šefa Googla? Vprašanje je retorično …«

Janša kot nadaljevanje Orbana?

Kakšna bo Janševa četrta vlada, bo jasno v trenutku, bo bomo videli uradni seznam ministrov. Možnosti sta v bistvu samo dve: ali bomo šli v smeri Orbanove Madžarske, kjer imajo prednost lojalni, stari strankarski borci, ki jim Janša stoodstotno zaupa, ali pa bo dal tokrat priložnost mlajšim in uspešnim posameznikom, ki so se uveljavili na svojih področjih in lahko oblikujejo neko novo, moderno podobno slovenske desnice?

Vprašanja so v bistvu ključna za napoved dinamike, ki nas čaka v prihodnjih mesecih in letih. Najslabše za Slovenijo bi bilo, če bi se zaradi sestave vlade utrdil imidž konservativne, domačijske in zatohle desnice, ki dviguje obrvi Bruslja in sproža pomisleke o stopnji demokracije in pravne države v Sloveniji.

Robert Balen

V tem primeru bomo imeli probleme, ki jih bo spretno izkoriščala leva opozicija, če se bo zmogla konsolidirati po očitni krizi identitete v stranki Gibanje Svoboda. Potem ko se je Madžarska po 16 letih rešila Orbana, si nekateri v evropskih institucijah prav želijo novega grešnega kozla – in v njihovih očeh je Janez Janša naravnost idealen za to vlogo.

Pot do 16. slovenske vlade

Vendar pa še nismo tam. V bistvu nismo še niti pri vladi, četudi se v ustavi, zakonih in poslovniku državnega zbora pot do nje zdi enostavna. V resnici sestavljanje vlade ni mačji kašelj, sploh v razmerah, kakršne so prinesle volitve 22. marca. Ker se v prvem krogu pri predsednici republike Nataši Pirc Musar ni oglasil noben kandidat za mandatarja, ki bi užival zadostno podporo, je predsednica 5. maja formalno seznanila poslance, da pri iskanju mandatarja za sestavo vlade ni bila uspešna in da zato ne bo predlagala nikogar.

Nataša Pirc Musar je puško v koruzo vrgla pet dni prej, kot to od nje pričakuje pravni red. Formalni rok se je namreč iztekel 10. maja. Zaradi »pohitritve« je zato že minulo sredo začel teči drugi krog iskanja mandatarja, ki je za dobro polovico krajši od prvega in znaša 14 dni. V tem času naj bi pobudo prevzele poslanske skupine oziroma vsaj 10 poslancev, ki lahko predlagajo svojega kandidata, ki za izvolitev še vedno potrebuje absolutno večino, se pravi 46 glasov.

Če bo ta korak (uspešno) opravljen, pa slovenski pravni red proceduro pri oblikovanju vlade nekoliko omili, saj za njeno izvolitev zadostuje že navadna večina. Glasovanje o mandatarju je tajno (o vladi pa javno), zato bomo morda spet videli melodramo z glasovnicami. Če so se poslanci kaj naučili iz glasovanja o predsedniku državnega zbora, potem bodo svojo lojalnost in zanesljivost odslej dokazovali s fotografijo osebnega dokumenta ob pravilno obkroženi glasovnici.

Primož Lavre

Mandatarstvo v žepu

Najkasneje do 22. maja morajo poslanci glasovati o mandatarju, sicer propade tudi drugi krog. Če bi se to slučajno zgodilo, ostane še »rešilni« tretji krog, ko za izvolitev ni potrebna več absolutna, ampak le še navadna večina. Toda Janez Janša je dal vedeti, da ta možnost odpade.

Sodeč po pripravah in dogovarjanjih, ki v zakulisju tečejo praktično že od 23. marca dalje, se bo odvil scenarij drugega kroga, kar pomeni, da bodo Janeza Janšo za mandatarja predlagali poslanci njegove SDS, Logarjevih Demokratov, trojčka NSI, SLS in Fokusa, poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti in vsaj en poslanec Resnice.

Če bi podporo v tem krogu odtegnila predstavnika obeh manjšin, pa bi Janša potreboval vsaj tri podpise poslancev Resnice, ki naj bi se o podpori mandatarskemu kandidatu odločala 16. maja. Njen šef je sicer doslej večkrat zatrdil, da v vlado ne bodo šli, bodo pa podprli mandatarja, ki jim bo najbolj programsko soroden. Dvomov o tem, kako se bo odločila Resnica, torej praktično ni.

Novoizvoljeni predsednik vlade najkasneje v 15 dneh v državni zbor prinese seznam kandidatov za ministre (lista kandidatov), ki jih čakajo t. i. hearingi oziroma zaslišanja pred pristojnimi delovnimi telesi državnega zbora. Časovni okvir za to je strogo določen: najmanj tri in največ sedem dni po vložitvi liste. Ko se predstavitve ministrskih kandidatov (uspešno) zaključijo, se sestane državni zbor in glasuje o vladi kot celoti, glasovanje je tajno in odloča navadna večina glasov navzočih poslancev.

Običajno poslanci o vladi glasujejo v roku enega tedna po zaključku predstavitve ministrskih kandidatov, kar pomeni, da od premierjeve vložitve liste ministrskih kandidatov do glasovanja o vladi mine približno 10 dni, največ 14 dni. Nova vlada bi bila torej izvoljena najkasneje sredi junija, torej dobrih 80 dni po volitvah, kar je nekoliko več od povprečja, ki znaša 64 dni, medtem ko je absolutni rekord 109 dni. Če bodo zanjo glasovali vsi, ki bodo podprli Janšo kot mandatarja, bi 16. slovenska vlada v državnem zboru lahko prejela 50 glasov podpore.

Robert Balen

Festival slovenske pomladi

Za desni, nekoč imenovan tudi pomladni blok bi bila izvolitev nove vlade še v tem mesecu pomembna tudi v simbolnem smislu. Maj je namreč zgodovinsko zelo povezan z ideologijo slovenske desne sredine, ki se ima za pravno in moralno naslednico nekdanjih pomladnih strank oziroma demokratične opozicije (Demos). Koliko je takšna oznaka sploh še pravilna ali upravičena, je seveda drugo vprašanje.

Ampak kot kaže, se festival svobode ta mesec končuje in prihaja obdobje nove slovenske pomladi. Koliko je sploh še ostalo od tistih izvirnih programskih načel, se bomo lahko prepričali v prihodnjih mesecih. Vsekakor pa vrnitev desnice na oblast predstavlja precejšen »stresni test« za delovanje institucij in sistema kot takega.

Za Janšo je četrti mandat zagotovo tudi izjemen osebni dosežek, s katerim se bo zapisal v politično zgodovino Slovenije, saj je poleg Janeza Drnovška edini premier, ki mu je uspel takšen podvig. Ali bo to kakorkoli vplivalo na modus operandi njegove vladne ekipe, je drugo vprašanje. Politični in ideološki nasprotniki so že pred volitvami svarili, da bo »četrta Janševa vlada najhujša doslej«.

Zdaj je Janša na vrsti, da to potrdi ali ovrže. Za državo in vse nas je bolje, da nas preseneti in pokaže drugačen pristop, manj ideološki in bolj meritokratski. Če bi mu to uspelo, bi popolnoma demoraliziral in tudi demontiral levico. Da ne omenjamo, kaj bi to pomenilo za institucijo Milana Kučana.

Kdo bo kdo v četrti Janševi vladi?

Konec aprila spremenjeni zakon o vladi določa 14 ministrstev in eno brez listnice (za Slovence v zamejstvu in po svetu). Koalicijska pogodba med SDS, trojčkom NSI, SLS in Fokusom ter Demokrati naj bi določala formulo 7 + 5 + 3, kar pomeni, da največji koalicijski stranki poleg premierskega mesta pripade še sedem ministrstev, trojčku pet in Demokratom tri. Vendar pa dokončna razdelitev še vedno ni povsem jasna, saj naj bi partnerice na zahtevo Janeza Janše skrbele za diskretnost tako glede resorjev kot tudi imen. Bodoči mandatar namreč meni, da gre tudi za prvi preizkus koalicije. Dosedanji pogovori so šli v smeri najboljših kandidatov, ki jih imajo stranke, šele potem so govorili o tem, katere resorje naj bi dobila katera od treh partneric. Vseeno pa nam je uspelo iz več različnih virov sestaviti približno sliko, pri čemer so imena ministrov seveda še vedno zgolj neuradna.

Sašo Radej

SDS naj bi poleg premierskega položaja (Janez Janša) dobila naslednja ministrstva:

FINANCE (Andrej Šircelj)
GOSPODARSTVO, DELO in ŠPORT (Zdravko Počivalšek)
ZUNANJE ZADEVE (Tone Kajzer / Božo Cerar, kandidat Demokratov)
PRAVOSODJE (Klemen Jaklič)
IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST in MLADINA
OKOLJE IN PROSTOR (Zvone Černač)

NSI & SLS in Fokus:

INFRASTRUKTURA in ENERGETIKA (Jernej Vrtovec)
OBRAMBA (Valentin Hajdinjak)
DEMOGRAFIJA, DRUŽINA in SOCIALNE ZADEVE (Janez Cigler Kralj)
KMETIJSTVO
ZAMEJCI in SLOVENCI PO SVETU (resor brez listnice)

Demokrati:

NOTRANJE ZADEVE IN JAVNA UPRAVA (Anže Logar)

Nerazdeljeni resorji:

KULTURA
ZDRAVJE
LOKALNA SAMOUPRAVA, KOHEZIJA IN REGIONALNI RAZVOJ

OPOMBE: Demokrati so se odrekli zdravstvenemu resorju, ker njihov najresnejši kandidat za ministra Tadej Ostrc ostaja v parlamentu kot vodja poslanske skupine. Od treh nerazdeljenih resorjev eden pripada SDS, ki bi lahko za ministrico za zdravje predlagala Alenko Forte ali Franca Vindišarja, Nova Slovenija pa v rokavu skriva Matjaža Trontlja. Možno je tudi, da bi SDS dobila lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj, kjer se omenja Monika Kirbiš Rojs.

Pri kulturi je odprtega še več, gotovo je le to, da ministrica ne bo Eva Irgl, ki jo verjetno čaka mesto državne sekretarke v kabinetu predsednika vlade. Med kandidatkami se je omenjala filozofinja Ignacija Fridl Jarc, ki je blizu SDS. Kmetijstvo naj bi pripadlo Novi Sloveniji, vendar kandidatka ne bo Vida Čadonič Špelič, podobno kot resorja za Slovence v zamejstvu in v tujini ne bo dobila Tina Bregant.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.