Javni sektor je od statusa do plačnega sistema poguben za državo in za tistega, ki rad dela, ki dela dobro in veliko. V javnem sektorju ne smete biti predobri, takoj vas sistem, okolje udari po glavi; še huje je, če hočete kaj spremeniti na bolje; ne smete biti preveč delavni, saj ste za sodelavce takoj »špilferderber« in vas postopoma izločijo.
V javnem sektorju so pomembne ure, prisotnost, delo manj. Dobri in delovni sčasoma največkrat obupajo, se vdajo v usodo in se spustijo v bolj ali manj lagodno povprečnost in skupaj z drugimi začnejo »jamrati« in kritizirati, da je vse narobe, a ko nekdo hoče kaj popraviti, so proti.
Javni sektor je praviloma producent povprečnosti (razen redkih izjem). Vodje nimajo formalnih vzvodov, da bi vzpostavili red, dvignili sposobne in delovne in sankcionirali slabe. In vprašanje je, kdaj se sposobne sploh v takih razmerah postavi na čelo.
Javni sektor je od statusa do plačnega sistema poguben za državo in tistega, ki rad dela, ki dela dobro in veliko.
V sistemu je neizmerno veliko anomalij: npr. vsakoletno ocenjevanje uspešnosti od ena do pet, večina ocen je pet, redko manj. A ocenjevanje je osnova za napredovanja. In s tem so se pogosto reševale nižje plače (tudi z večopravilnostjo, torej dodatkom, če poleg osnovnega dela delate še kaj). Tako se dogaja, da ima nekdo v nižjem razredu z nižjo plačo z leti skorajda direktorsko plačo. Žal ne le na podlagi kvalitetnega dela, ampak pogosto zaradi vseh drugih razlogov (tudi pridobivanje podpore, na primer na RTV, za soglasja pri imenovanjih odgovornih urednikov). Urediti to anarhijo ne bo lahko.
Zdravstvo je dober primer: v treh letih milijarda in pol evrov več zanj, a je v razsulu. Premier se čudi. Ni delal v javnem sektorju. Ta je namreč vreča brez dna, bolj se mu dodaja, večja je anarhija. Enako kot z zdravstvom je z RTV. Teh sistemov pač ni mogoče urediti le z več denarja in kadra in ne zgolj s spremembo plačnega sistema.
Obljubljajo, da bo plača odvisna od dela, ne le od delovnega mesta in prisotnosti. V bistvu ni treba veliko: postavitev razmerij med deli in poklici, možnost nagrajevanja tistih, ki delajo zelo dobro in veliko, možnost sankcioniranja onih, ki se jim ne ljubi, več kompetenc vodstvu in normativi, da bo vsak zaposleni vedel, koliko mora narediti za plačo; možnost, da zaposleni dodatno dela v okviru svoje organizacije, ne pa da išče dodatni zaslužek drugje, zdravniki npr. pri zasebnikih.
Kako bo z vsem tem, ni čisto jasno, saj bodo pri urejanju javnega sektorja imeli prste poleg še sindikati in Levica. Po eni strani se zdi, da Levica hoče večjo enakost, po drugi pa najboljši niso motivirani, enakost jim jemlje motivacijo. M. Kordiš je pred nekaj dnevi v parlamentu ob razpravi o zdravstvu veliko govoril o solidarnosti, ki je glavni cilj Levice in jo bodo skupaj v koaliciji dosegli. Da, solidarnost, pomoč, ne prevelike razlike – mnogo nas je, ki smo to leta promovirali – a ne za tiste, ki se jim ne ljubi in ne v škodo tistih, ki zmorejo in znajo več od nas! Prav javni sektor je zlata jama za prve!
Zato samo upamo, da bo prenova plačnega sistema to uredila. Če se vrnem na Kršinarjevo razmišljanje in nadaljujem: kako se morajo truditi tisti, ki so na trgu, ki so odvisni od tega – jih bomo »kupili«, bodo uspeli, nas bodo lahko prepričali? Sicer propadejo, izgubijo delo, dohodke, eksistenco … O tem v javnem sektorju ne razmišljajo prav veliko. Verjamem, da tisti, ki niso nikoli delali na trgu, tega ne morejo razumeti. In večinoma prav ti snujejo spremembe.
Javni sektor je v celoti ena sama korupcija, saj sistemsko omogoča izgubo denarja, nizko produktivnost in mnogim jemlje veliko energije in volje. Verjamem, da bo več volje za njegovo ureditev, da je pri tem sektorju manj zakulisnih interesov, ki bi zavirali spremembe, kot v zdravstvu. Ali pa tudi ne, saj Golob pravi, da bodo potrebna leta, preden bo to mogoče urediti. In za reformo ni denarja.
Ljerka Bizilj
Lahko bi se ob vsem tem vprašali: katerega predsednika vlade je lahko zakulisje najbolj okrog prinašalo? Žal prav vse. Ko se je ena vlada lotila kakšnih restriktivnih ukrepov, ki bi zmanjšali korupcijo, lumparije, odtekanje denarja, je druga najprej vse ukinila – namerno ali zaradi nevednosti. Preden je ugotovila, da ni bilo namerno, je že prišla druga, če le mogoče s kakšnim začetnikom v politiki, ki ga je bilo lažje prepričati, okrog prinesti.
Koliko kontradiktornih besed in razprav je v zraku o zdravstveni reformi! Vlada bo hitro spet ustanovila tisto, kar je pred dnevi ukinila: urad, ki bo skrbel za t. i. referenčne cene pri nabavi medicinske opreme, oz. nekakšen register referenčnih cen medicinskega materiala. Še vedno je mogoče zaračunavanje velikih marž, ki jih dobavitelji usmerjajo v tuja podjetja. To vemo že vsaj od leta 1996! Zdaj pa smo leta 2023! In da dobavitelji pogosto podkupujejo zdravnike, ki odločajo o nabavi materiala ...
Premier vseeno pravi, da bo po letu dni vse urejeno, prepričan je, da vlada in on ne delajo nobenih napak. Dobro za nas in državo, če to drži!
