Ljudstvo pogosto »držijo skupaj« veliki ljudje, močne osebnosti, ki pa imajo v ozadju tudi trdno podporo somišljenikov, ponekod vojske … Eno je moč in vpliv zaradi pozicije, drugo zaradi osebne veličine, modrosti … V Sloveniji seveda ne tega ne onega nimamo, politike imamo predvsem za to, da se bojujejo med sabo.

»Živimo v državi, v kateri ni zanesljivo, da najdete pravico, kjer se še zmeraj raje išče sovražnike kot prijatelje. Krute besede – a jih vendarle živimo.« S temi mislimi sem leta 1989 v televizijskem dnevniku sklenila feljton ob prvem novembru. In v treh desetletjih se ni veliko spremenilo.

Dnevi oz. tedni humanitarnosti, ko poslušamo, beremo in gledamo medijske zgodbe tistih, ki imajo premalo, me vedno razžalostijo in spomnijo na hrepenenja izpred tridesetih let, ko smo se borili za svojo državo in sanjali o slovenski Švici.

Vseskozi ista politična pesem, ne, že kar predvolilna politična in medijska vojna, vse se ponavlja, vsak dan v bolj grobi obliki.

Dosedanja predvolilna retorika Koalicija ustavnega loka – skupaj z Janšo ne bomo vladali – se tokrat še širi: z nikomer, ki podpira Janšo, se ne bomo povezovali. In pri tem je najbolj glasen Marjan Šarec. Si KUL s tem zapira morebitno pot na oblast?

Poletje se je letos počasi poslavljalo. Potekalo je na različnih ravneh, celo do Triglava se je dvigalo, čeprav vse skupaj vedno bolj na ravni prevladujočega primitivizma. Doživeli smo skrajno huliganstvo pred parlamentom nekakšnih proticepilcev, čeprav je zelo vprašljivo, kaj se skriva za tistimi, ki so se fizično znašali nad hramom demokracije. Kdo so ti ljudje, ki hočejo z virusom pokopati državo? Mi, cepljeni – smo ogorčeni! Mi zahtevamo PCT! Hočemo svoje pravice! Več kot milijon nas je! V zdravstvu, v domovih za ostarele, v šolstvu bi osebje moralo biti obvezno cepljeno! A politika si ne upa. Kloni pred necepljenimi?

Precej »zaslužnih« je, da so me po letu 1990 zmerjali s Kučanovo novinarko; še najmanj M. Kučan, lahko pa Vladimir Vodušek, dr. Borisav Jović ali Aleksandra Plavevska, dopisnica srbskega časnika Politika ekspres iz Slovenije, kaj pa sem temu pridala najbrž tudi sama.

Kam je šel denar od tihotapljenja, od ilegalne trgovine Službe državne varnosti (Udbe), kaj je z deviznimi računi v tujini iz petdesetih let 20. stoletja? Kaj je z vsem premoženjem, ki sta ga ustvarila predvsem Niko Kavčič in ga je potem leta 1955 prevzel Ivan Maček - Matija in je vse skupaj trajalo vsaj do leta 1990, ko se je prelevilo v tranzicijsko plenjenje? Kavčičevi odgovori na to vprašanje so bili bolj ali manj direktni: »Denar ima ta mlade. Tisti denar je pač vršil svojo vlogo. Denar se je na novo delal. V Sloveniji je bilo dosti hmelja, lesa, živine. Vse to se je izvažalo. Vse to je ustvarjalo tudi devizne fonde. Maček iz svoje trdnjave pod zemljo ni mogel delati brez denarja in deviz …«

Kako narediti socialistično banko? Kako narediti banko brez obresti? Tudi s takimi vprašanji se je spopadal Niko Kavčič po tem, ko je posle z ilegalno trgovino in udbovskimi podjetji predal Ivanu Mačku – Matiji in leta 1955 postal direktor komunalne banke, potem gospodarske banke, bil v Jugobanki v Beogradu in na koncu ustanovil Ljubljansko banko (LB). Bančništva se je učil že pred drugo vojno in po njej, predvsem na Nizozemskem in v Ameriki, in hitro ugotovil, da z jugoslovanskim (bančnim) sistemom ne bo razvoja in predvsem – Slovenija se mora postaviti na lastne noge!

Ljudje! Kadri! Vse je odvisno od njih! To je dobro vedel tudi Niko Kavčič, vedel je tudi Ivan Maček - Matija, ki je za »tržaški sklop« skrbel vse od leta 1944, ko sta na čelo podjetij v Italiji in Avstriji, ki jih je po vojni prevzela ali ustanovila Udba, postavljala svoje ljudi, ki so bili tesno vezani na tajno službo. Če ni šlo vse po načrtih, jih najbrž ni bilo dovolj samo zamenjati …

Po letu 1945, po umiku jugoslovanske armade iz Trsta, je slovenska Služba državne varnosti (Udba) v Italiji preprečila komunističnemu voditelju Vidaliju prevzem jugoslovanske/slovenske lastnine in vse premoženje prenesla pod svoje okrilje. V Italiji je ustanovila uvozno-izvozno zadrugo UIVOD, ki je organizirala uvoz in izvoz iz Trsta in Jugoslavije. Nato je ustanovila podjetje Eksport v Ljubljani, legalno podružnico zadruge UIVOD, preko katere je potekal pretok kapitala in blaga.

Niko Kavčič, ki je po vojni v okviru slovenske tajne službe (Udbe) vodil ilegalno trgovino, je imel pred smrtjo veliko dilemo: kam s svojimi arhivi? Velik del dokumentov je v Arhivu Slovenije, nekaj jih je predal tudi meni, dragocena pa so tudi njegova pričevanja, ki jih hranim.

Dr. Damir Črnčec! Zanimiv možakar! Podrobno sem prebrala tudi intervju z njim v Reporterju in se zamislila! Ne vem, ali sem ga kdaj srečala, na sliki deluje markantno, in ker je kar precejšen del intervjuja povezan z J. Janšo, se mi je takoj porodila primerjava Janša : Črnčec! Dva vojaka? To ne gre skupaj. Konkurenca je prehuda.

Janez Janša ima zanimive prijatelje oz. znance. Vprašanje je le, koliko poslov za državo so ali opravljajo v času, ko je oz. je bil Janša na oblasti. Za Boža Dimnika ni nič posebnega, da je tudi z Janšo igral golf na Mavriciju, vrata si je nekoč odločno odprl tudi pri Janezu Drnovšku. Vztrajen, odločen in sposoben možakar! Dimnika sem spoznala leta 1991 in po svoje je »zaslužen«, da sem v demokraciji dobila policijski dosje.

Parlament je zaprl vrata, politika gre bolj kot ne na počitnice, predsedovanje Svetu EU sicer poteka polno, a le ne more razburkati poletnega zatišja; niti sporočila iz Bruslja, bolj odločna naj bi bila jeseni … Pač poletje! Mir in bolj kot ne politični dolgčas. Še kolesarjenje ni bilo to, kar je nekoč bilo! Tadej Pogačar je bil pač predober, in tako je bil še Tour manj zanimiv, a tukaj so olimpijske igre!

J. Janša je mladim, volilnim abstinentom in očitno tudi delu svojih zaveznikov »dal vodo«, nič več ne bo tako, kot je bilo! Referendum je bil tako tudi priložnost izpovedati ves svoj srd: na vlado, na virus, na vse, kar jim/nam je preobrnilo življenje v zadnjem letu in pol. Ali bo »prebujenje« trajalo dlje časa in se pokazalo tudi na volitvah? Nekaj vneme, zagrizenosti in upornosti bo gotovo ostalo. Kdo bo pobiral plodove? J. Janša ne, kdo od drugih – pa bodo pokazale najbrž šele volitve.

Letošnji julijski dnevi so precej drugačni kot tisti leta 1991, takrat smo bili polni vneme, kljub vojni nas je navdajalo upanje; skupaj s kolegi sem tekala prek barikad od RTV, najpogosteje do Cankarjevega doma ali vladnih in predsedniških prostorov v Ljubljani.

Ves teden smo se spominjali. 30 let! Hitro tečejo leta. Proslava je bila malce sladkobna in dolga, a ob taki priložnosti vam mora priti v oči kakšna solza, sicer to ni proslava. Za marsikoga je domoljubje nekaj neumestnega, drugim pa je lepo slišati slovensko himno še kje, ne le na športnih prireditvah. In skušali so popraviti izpad tona, ko je nadškof Šuštar pred tremi desetletji v tišini blagoslavljal lipo; zdaj jo je ljubljanski nadškof Stanislav Zore, čeprav nekje drugje, kot jo je nadškof Šuštar. So jo presadili ali pa na novo posadili …

Igor Bavčar mi je nekoč rekel: če bi ne bilo naju z Janezom Janšo, se sploh ne bi osamosvojili. Slišati je bilo dokaj samovšečno, del resnice pa najbrž le je v njegovih besedah: osamosvojili bi verjetno se, vprašanje pa je, kdaj, kako težko in s koliko žrtvami.

27. april, dan upora proti okupatorju, sprva dan Osvobodilne fronte, ki naj bi bila ustanovljena na ta dan leta 1941: državni praznik. Ko so ga preimenovali, smo razumeli, da bo to dan, namenjen uporu proti vsem napadalcem v drugi in osamosvojitveni vojni. A kakorkoli, najpogosteje je bil priložnost za politične prepire, razdvajanje, čeprav je v zadnjem letu običajne spore premagal covid, a že pojenjuje. Toda razdvojeni imajo zdaj priložnost, da pomagajo celiti rane, ki so ostale iz preteklosti, ne pa da stopnjujejo razkol.