Revija Reporter
Slovenija

S kom ima Golob sploh dobre odnose? Hladnost s Kučanom, s Pirc Musarjevo – se razume le s kimavci? (KOMENTAR)

Ljerka Bizilj
3 2.822

20. maj. 2023 6:00 Osveženo: 7:49 / 20. 5. 2023

Deli na:

Predsednica republike Nataša Pirc Musar in predsednik vlade Robert Golob

Twitter/Nataša Pirc Musar

Najbrž ima J. Janša prav, ko pravi, da M. Kučan, prvi predsednik Slovenije, s predlogom o postavitvi spomenika osamosvojitvi skuša popraviti dokaj negativističen odnos Levice do osamosvojitve. Bi Kučan lahko znova odigral pomembno vlogo, kot jo je, ko je bil še na vrhu zveze komunistov?

Takrat je podpiral oz. vendarle ni zaviral poti v demokracijo. Je spet našel pot, na kateri lahko stori nekaj koristnih zadev? Sprva je tako še kazalo, a se je vse skupaj spet hitro razblinilo!? Kučana sem razumela (in seveda ne edina), da naj bi na mesto spomenika revoluciji na Trg republike postavili spomenik osamosvojitvi, zdaj menda pravi, da ni tega predlagal. A to bi bil morda tudi korak k spravi …

Ne to, da se postavi spomenik osamosvojitvi, ampak to, da se umakne spomenik revoluciji. Predlog je Kučan izrekel na slovesnosti na Vrhniki, kjer so slavili 78 let osvoboditve, torej partizanski odpor. Dokaj simbolično. Oboje nas opredeljuje, obe obdobji sta nas soustvarjali in zaznamovali.

Še na tisti čas pred drugo vojno nas bo moral kdo spomniti, ko smo dobili univerzo, akademijo znanosti in umetnosti, slovenski radio in sto in sto slovenskih časopisov. To pa je čas, ki ga je socializem zameglil, saj so se za slovenstvo takrat borili predvsem t. i. klerikalci. In tudi grešili, delali napake, na koncu stopili na stran Hitlerja in se povezali v domobranstvo z izgovorom, da branijo Slovenijo pred komunizmom. Kot jim grehov ni mogoče vzeti, jim tudi zaslug ne moremo.

Komunisti so prav tako hudo grešili, domobrance, nasprotnike so tudi po koncu druge vojne pobijali – tudi in predvsem v imenu revolucije, a nacizmu so se vendarle uprli in desetletja gradili Slovenijo. Enako velja zanje: ne grehov ne zaslug jim ni mogoče vzeti. Zamisliti bi se moral tudi J. Janša, ki postaja iz dneva v dan bolj radikalen, njegove izjave razumem, kot da pri nas boja proti okupatorju med drugo vojno sploh ni bilo.

Politikom ni treba, da se marajo, naj se poslušajo, spoštujejo in naj delajo za nas! Naj njih in nas spomenik poveže, ne razdvaja.

Ponavljam: vse spomenike ohranimo, ne vem, od M. Terezije, F. Jožefa naprej, vse to je del naše zgodovine, postavimo jih v neki park. In tudi spomenik revolucije – a ne slavimo je. Bi ga lahko preimenovali v spomenik borcem druge vojne? Morda bomo v tem presnetem razklanem slovenskem svetu na ta način laže živeli in tudi slavili partizanstvo. Potem bi lahko rekli: Kučan korak naprej, Janša korak nazaj!?

Premier R. Golob je ob prazniku Ljubljane po srečanju z M. Kučanom podprl njegovo zamisel, zdaj je  vlada prevzela pobudo za postavitev spomenika. Spomnimo se, da je Delo pred več kot tremi desetletji zapisalo, da je M. Kučan predlagal spomenik vsem žrtvam druge vojne … Zamisel je uresničil šele B. Pahor. Takrat je bilo to še bogokletno. Če se prav spomnim, se je potrditvi svojega predloga izmikal tudi Kučan. Je tudi tokrat tako?

Najprej eno, potem drugo, ali smo le narobe slišali? V televizijskih Odmevih je Pahor podprl Kučanovo zamisel v smislu, da se vsaj tokrat lahko strinja s prvim predsednikom republike. S tem je seveda povedal vse o njunem odnosu. Tudi posnetek pogovora med M. Kučanom in R. Golobom na Ljubljanskem gradu ni kazal kakšne prisrčnosti in empatije, le golo vljudnost. Prebiramo tudi, da so odnosi med predsednico N. Pirc Musar in R. Golobom hladni. Je pa vprašanje, s kom ima R. Golob sploh dobre odnose? Res predvsem s tistimi, ki so tiho, ga poslušajo in mu predvsem kimajo? Slabo zanj.

Sedanja predsednica N. Pirc Musar pa se v svojem mandatu najbrž ne bo več udeležila tako odmevnega in s svetovnimi politiki polnega dogodka, kot je bilo kronanje Karla III. v Londonu. Doslej še ni storila nič »hudega«, nič usodnega. Eden prvih njenih intervjujev na začetku mandata za avstrijsko radiotelevizijo ORF, v katerem je izrazila prepričanje, da so manjšinske pravice Slovencev v Avstriji »zgledno urejene«, je bil deležen precejšnje kritike manjšine in tudi domačega negodovanja. Svojo izjavo je seveda potem hitro popravila. To je bila gotovo dobra šola za naprej. 

N. Pirc Musar se kar precej razlikuje od prejšnjih predsednikov, po »zunajpredsedniških« dejavnostih morda še najmanj od B. Pahorja, ki se je udeleževal maratonov, bil aktiven na družbenih omrežjih … In se ni dal! Bil je svojeglav. Tudi N. Pirc Musar ima svoje hobije: je motoristka, državna prvakinja v bovlingu …

Zdaj organizira nekakšne aktualne forume: o pokojninskem sistemu, o zdravstvu …  So odmevni? Jih kdo prenaša, širše povzema? Najbrž sem kaj prezrla. Napoved, da se bo pogosteje oglašala? No ja. Kanal C0, ki ga gradi župan Z. Janković? Že drugič ga poziva – naj začasno zaustavi gradnjo. Kmetje, ko jih je gostila, so jo spravili kar v zadrego, ko so jo povabili, da naj bo njihova ambasadorka – a so bolj kot ne preslišali, ko je rekla nekako tako, da se bodo morali pač tudi oni prilagoditi, najbrž ekološkim zahtevam. Okarala je še vlado, češ da s policisti okoli šol ne bodo preprečili morebitnega nasilja. Prav ima.

Je pa N. Pirc Musar precej bolj spontana od prejšnjih predsednikov, mnogo bolj neposredna in morda, kljub vsej navlaki, ki se ji jo nalaga, bolj človeška, sproščena. Na neki prireditvi, ko je v prvi vrsti sedela nedaleč stran od nekdanjega predsednika M. Kučana, je vstala in ga šla pozdravit – ne on nje, kar bi protokol in vljudnost najbrž velevala. In ni kazalo, da imata kakšne pristne odnose.

In ko se je lani udeležila neke prireditve v Ljubljani na dan svetovnega prvenstva v skokih, je na koncu vzkliknila, da jo je slišala cela dvorana: Zajc je svetovni prvak! Simpatično. Morda bi to vzkliknil tudi B. Pahor, a verjetno ne tako glasno …

Sicer pa: politikom ni treba, da se marajo, naj se poslušajo, spoštujejo in naj delajo za nas! Naj njih in nas spomenik poveže, ne razdvaja.