Tudi Banka Slovenije ugotavlja, da, podobno kot vse evrsko območje ne zbolevamo, da se zmerna gospodarska rast nadaljuje in da se inflacija nekoliko umirja. R. Golob napoveduje zgodovinski naložbeni cikel, kar je praviloma dobro za gospodarsko rast, vlagali bomo celo v vesolje. Da se pa farmacevtska industrija šele prebuja, premierju težko pritrdimo, zelo budna je že celo kovidno obdobje in še kakšnim sankcijam proti Rusom se je znala izogniti. Krka ima rekordne dobičke! Tudi Petrol. A ni država z nekaj sto tisoč evri pomagala energetiki?
Ker pa država veliko zapravlja, in premier pravi, da ne bomo varčevali, ekonomiste skrbi, da bomo morali bolj kot za razvoj skrbeti za vračanje dolgov. Pred petimi leti je bil dolg na prebivalca štiri tisoč evrov, zdaj je 21 tisoč, prek 70 odstotkov BDP, kakšnih 41 milijard evrov. Po drugi strani pa banke kujejo dobičke, obresti za vloge pa so tako nizke, da je čudež, kako zelo Slovenci zaupamo bankam; gre za dobrih 25 milijard evrov. Finančni minister Boštjančič napoveduje izdajo obveznic tudi za nas, fizične osebe. Dobro, a bo moral znižati davek na obresti, sicer bo enako slabo kot v bankah.
V bistvu je Golob prvi gospodarstvenik na čelu vlade, a očitno ima od vseh doslej najmanj razumevanja za gospodarstvo!
Gospodarstveniki so navkljub Golobovemu optimizmu nemirni, skrbi jih, da bi morali zapirati firme. Golob jih je na podelitvi nagrad gospodarske zbornice povabil v službo v javni sektor, kjer jim manjka izkušenj, ki jih imajo gospodarstveniki. Kot da nikoli ne bi delal v gospodarstvu! Brez gospodarstva ni javnega sektorja. Golobovo povabilo tako zveni kot izjava leta! V bistvu je Golob prvi gospodarstvenik na čelu vlade, a očitno ima od vseh doslej najmanj razumevanja za gospodarstvo!
Res pa je, da je večina slovenskih podjetij, nekdanjih velikanov – v tujih rokah! In tudi napovedane nove investicije dišijo po tem. Spominjam se, kako so pred desetletji na Jadran prihajali Poljaki, Čehi, nekateri so se ustavili na ljubljanski tržnici in prodali nekaj stvari, da so imeli denar za morje. Ko so naši sorodniki z Madžarskega po letih varčevanja in prošenj le lahko prišli v Slovenijo (Jugoslavijo), mi tisto leto nismo šli na morje, da smo jim pomagali teden dni preživeti v Piranu. Pohvalili so se, da so po desetih letih čakanja končno lahko kupili trabanta – avto. Kupili smo zanje teletino, ki smo jo redko jedli, oni pa nikoli.
Sorodnica iz Debrecena mi je (otroku) pobrala vse ostanke maminih šmink in na pol presušenih lakov za nohte. Maximarket je bil zanje obljubljeni raj, kakšna naša živilska trgovina pa prava Meka. Da so si prijatelji iz Češkoslovaške lahko tam kupili nekaj živil in predvsem vegeto, smo radi prispevali del svojih prihrankov. Malo smo imeli, oni pa še manj. Poleg tega smo mi lahko šli tudi čez mejo, v Trst ali v Celovec, oni pa ne.
Daljno sorodnico mojih let je oče z mojim potnim listom peljal v Trst – kar tako, da je potem sošolcem lahko dolgo razlagala, kje je bila, ali pa za to, da je sorodnikom oče dokazal, da mi lahko … Ko smo že precej pozneje gostili novinarske kolege iz Poljske in jim razlagali, da lahko kadarkoli potujemo v zahodnoevropske države, nam tako in tako niso povsem verjeli. Navdušeni pa so bili, ko so v naših trgovinah videli banane. In še – v Jugoslaviji smo bili Slovenci najbolj razviti, najbolj delavni …
Pravzaprav smo bili ponosni, da imamo toliko privilegijev v primerjavi z njimi, z »vzhodnjaki« in »južnjaki«. Res je sicer, da iti čez mejo na Zahod sčasoma ni bilo več tako prijetno, ko smo nehali verjeti, da naš socializem blesti, zahodni gnili kapitalizem pa vedno bolj propada. Imeli so široke avtoceste, kavo, prašek, otroško hrano, česar doma v trgovinah ni bilo, na Zahodu tega nikoli ni manjkalo, in smo pač tam to drago plačevali.
In smo se začeli boriti za Slovenijo, demokracijo, kapitalizem, da bomo živeli človeka vredno življenje, da bomo Švica, da bomo svobodni in bogati. Saj nam je kar dobro, a če pomislim, da Čehi, Madžari, Hrvati in tudi Srbi kupujejo slovenske firme! Kitajci Gorenje, KBM, Mercator Madžari? Vso jeklarsko industrijo – Ravne, Jesenice – Rusi … Droga, Kolinska, Fructal – Srbi? Helios, Litostroj – Čehi; Cimos, Ljubljanske mlekarne, Svilanit, Splošna plovba, Saturnus, Juteks, Pivovarna Laško, vse to imajo zdaj tujci, večino nekdanjih slovenskih velikanov imajo zdaj praviloma nekdanji reveži z vzhoda in juga.
Marsikdo pri nas pravi – hvala bogu! Sicer bi še to uničili domači tajkuni. Lahko se zgodi, da bodo tudi tujci obupali in odšli. Magna! Poslovila se je!? Visoki davki, prehuda birokracija. Vlade pa vsaj doslej gospodarstvo prvenstveno ni zanimalo. Obeta pa se nam nova farmacevtska tovarna blizu madžarske meje, v Lendavi, in to z državnimi finančnimi injekcijami! Spodbudno! A da ne spet le za določen čas!
Navsezadnje ni toliko važno, v čigavih rokah je firma, važno je »oblikovanje politik in ukrepov«, ustvarjanje primernega poslovnega okolja. A nas že zelo dolgo opozarjajo, predvsem nemška gospodarska zbornica, da imamo nesprejemljive davke, skorajda nepremagljivo birokracijo in še kaj, kar jih odvrača.
Ja, spoštovani gospodarski minister Matjaž Han! Ni važno, koliko knjig ste prebrali, važno je, kakšno poslovno okolje boste oblikovali, kakšne davke za gospodarstvo, kakšen bo trg dela! Bolj kot knjige je pomembna zdrava »kmečka pamet«. Če premierja Goloba gospodarstveniki ne »ganejo«, ga pa vsaj tuje naložbe! Da bi jih le ohranili!