Dr. Damir Črnčec! Zanimiv možakar! Podrobno sem prebrala tudi intervju z njim v Reporterju in se zamislila! Ne vem, ali sem ga kdaj srečala, na sliki deluje markantno, in ker je kar precejšen del intervjuja povezan z J. Janšo, se mi je takoj porodila primerjava Janša : Črnčec! Dva vojaka? To ne gre skupaj. Konkurenca je prehuda.

Janez Janša ima zanimive prijatelje oz. znance. Vprašanje je le, koliko poslov za državo so ali opravljajo v času, ko je oz. je bil Janša na oblasti. Za Boža Dimnika ni nič posebnega, da je tudi z Janšo igral golf na Mavriciju, vrata si je nekoč odločno odprl tudi pri Janezu Drnovšku. Vztrajen, odločen in sposoben možakar! Dimnika sem spoznala leta 1991 in po svoje je »zaslužen«, da sem v demokraciji dobila policijski dosje.

Parlament je zaprl vrata, politika gre bolj kot ne na počitnice, predsedovanje Svetu EU sicer poteka polno, a le ne more razburkati poletnega zatišja; niti sporočila iz Bruslja, bolj odločna naj bi bila jeseni … Pač poletje! Mir in bolj kot ne politični dolgčas. Še kolesarjenje ni bilo to, kar je nekoč bilo! Tadej Pogačar je bil pač predober, in tako je bil še Tour manj zanimiv, a tukaj so olimpijske igre!

J. Janša je mladim, volilnim abstinentom in očitno tudi delu svojih zaveznikov »dal vodo«, nič več ne bo tako, kot je bilo! Referendum je bil tako tudi priložnost izpovedati ves svoj srd: na vlado, na virus, na vse, kar jim/nam je preobrnilo življenje v zadnjem letu in pol. Ali bo »prebujenje« trajalo dlje časa in se pokazalo tudi na volitvah? Nekaj vneme, zagrizenosti in upornosti bo gotovo ostalo. Kdo bo pobiral plodove? J. Janša ne, kdo od drugih – pa bodo pokazale najbrž šele volitve.

Letošnji julijski dnevi so precej drugačni kot tisti leta 1991, takrat smo bili polni vneme, kljub vojni nas je navdajalo upanje; skupaj s kolegi sem tekala prek barikad od RTV, najpogosteje do Cankarjevega doma ali vladnih in predsedniških prostorov v Ljubljani.

Ves teden smo se spominjali. 30 let! Hitro tečejo leta. Proslava je bila malce sladkobna in dolga, a ob taki priložnosti vam mora priti v oči kakšna solza, sicer to ni proslava. Za marsikoga je domoljubje nekaj neumestnega, drugim pa je lepo slišati slovensko himno še kje, ne le na športnih prireditvah. In skušali so popraviti izpad tona, ko je nadškof Šuštar pred tremi desetletji v tišini blagoslavljal lipo; zdaj jo je ljubljanski nadškof Stanislav Zore, čeprav nekje drugje, kot jo je nadškof Šuštar. So jo presadili ali pa na novo posadili …

Igor Bavčar mi je nekoč rekel: če bi ne bilo naju z Janezom Janšo, se sploh ne bi osamosvojili. Slišati je bilo dokaj samovšečno, del resnice pa najbrž le je v njegovih besedah: osamosvojili bi verjetno se, vprašanje pa je, kdaj, kako težko in s koliko žrtvami.

27. april, dan upora proti okupatorju, sprva dan Osvobodilne fronte, ki naj bi bila ustanovljena na ta dan leta 1941: državni praznik. Ko so ga preimenovali, smo razumeli, da bo to dan, namenjen uporu proti vsem napadalcem v drugi in osamosvojitveni vojni. A kakorkoli, najpogosteje je bil priložnost za politične prepire, razdvajanje, čeprav je v zadnjem letu običajne spore premagal covid, a že pojenjuje. Toda razdvojeni imajo zdaj priložnost, da pomagajo celiti rane, ki so ostale iz preteklosti, ne pa da stopnjujejo razkol.

Ljerka Bizilj, novinarka