V Javorniku nad Štorami danes živi mirnejše življenje, a ostaja dejavna na področju visokega šolstva in dostopnosti izobraževanja. Njena zgodba je pripoved o selitvah, novih začetkih, kulturnih razlikah in iskanju doma daleč od Amerike.

Ko se cesta nad Štorami začne počasi vzpenjati proti Javorniku, se pokrajina odpre v mehke zelene valove. Na eni strani vinogradi, na drugi gozdovi, pod njimi dolina, v daljavi pa Svetina – vas, ki jo domačini radi imenujejo ena najlepših v Sloveniji. Tukaj, v hiši z velikimi okni in razgledom na hribe, danes živi Sharon Y. Hart.

Američanka. Nekdanja rektorica univerz. Strokovnjakinja za visoko šolstvo in poklicno izobraževanje. Ženska, ki je vodila institucije na različnih koncih sveta, sodelovala z ministri, ambasadorji in ameriško agencijo USAID, danes pa trikrat na dan sprehaja psa po slovenskih gričih in se še vedno skoraj vsak dan ukvarja z vprašanjem, kako mladim omogočiti dostopnejše izobraževanje v Ameriki.

osebni arhiv Sharon Y. Hart

Čeprav je uradno upokojena, Sharon ne deluje kot človek, ki bi znal zares mirovati. Tudi njen glas ima energijo nekoga, ki je desetletja vodil velike sisteme, sprejemal odločitve in stal pred občinstvi. A v njem je danes tudi nekaj drugega – mirnejši tempo človeka, ki je po dolgih letih selitev našel kraj, kjer lahko zjutraj pogleda skozi okno in vidi nekaj, kar ga zares pomiri. »Dom je tam, kjer je srce,« reče proti koncu pogovora. »In moje srce je trenutno tukaj.« A pot do Slovenije ni bila niti naključna niti romantično impulzivna.

Sharon prihaja iz ameriške zvezne države Michigan. Odraščala je v izrazito podeželskem okolju, med kmetijami, živalmi in dolgimi zimami. Večino življenja je bila poleg štiri desetletja trajajoče profesionalne kariere na področju visokega šolstva povezana s kmetijstvom – imela je mlečno farmo, konje, obdelovala zemljo. Kot deklica je jahala rodeo in tekmovati začela že pri osmih letih. »Ko sem spoznala moža Steva, sem imela sedem konj,« se zasmeje. »Vzrejala sem jih skoraj vse življenje.«

osebni arhiv Sharon Y. Hart

Morda prav zato življenje na slovenskem podeželju zanjo ni predstavljalo kulturnega šoka, ampak neke vrste vrnitev k znanemu občutku. Kljub temu je bila njena življenjska pot vse prej kot lokalna.

osebni arhiv Sharon Y. Hart

Doktorirala je iz izobraževanja in poklicnega usposabljanja na Univerzi Illinois, nato pa več kot 35 let gradila kariero v visokem šolstvu. Vodila je tehniške in skupnostne fakultete v ZDA, bila rektorica univerz na Severnih Marianskih otokih, na Jamajki in na Kosovu, sodelovala pri reformah poklicnega izobraževanja, svetovala vladam in mednarodnim organizacijam. Njeno področje je bilo vedno povezovanje izobraževanja z realnimi potrebami družbe in trga dela. »Vedno me je zanimalo vprašanje: kako lahko izobraževanje ljudem dejansko spremeni življenje?« pravi.

Pred prihodom v Slovenijo je šest let živela na Kosovu, kjer je vodila ameriško univerzo RIT Kosovo. Takrat sta z možem začela razmišljati, kaj po upokojitvi. »Steve je bil že upokojen. Vedela sva, da želiva ostati v Evropi. Začela sva primerjati države – Grčijo, Malto, Portugalsko, Škotsko, celo Gruzijo. Imela sva seznam kriterijev: stroški življenja, zdravstveni sistem, možnosti za pridobitev dovoljenja za bivanje, dostopnost, varnost, vreme.« Na koncu je zmagala Slovenija.

osebni arhiv Sharon Y. Hart

»Ljudem pogosto rečem: izbrala sva Slovenijo, ker lahko zjutraj vstaneva in greva na kosilo na Dunaj. Ali v Benetke. Ali v Budimpešto. Ali na jutranji čaj v Zagreb. Tukaj si v srcu Evrope.« A niso ju prepričali le geografska lega in praktični razlogi. Ko sta začela iskati hišo, se je zgodilo nekaj bolj intuitivnega. »Ko sva prvič stala na zemljišču in gledala proti Svetini … sva samo vedela. To je to.«
Hiša med ameriškim in slovenskim svetom

Njuna hiša v Javorniku ni tipično slovenska hiša. Sharon jo opisuje kot mešanico ameriškega in slovenskega načina bivanja. Želela je veliko kuhinjo, odprte prostore, več svetlobe, garderobne omare, spalnico s svojo kopalnico – stvari, ki so v ameriških domovih običajne, v Sloveniji pa redkejše.

»Rada kuham. In ne razumem majhnih kuhinj,« pravi v smehu.

Hišo sta kupila v tretji gradbeni fazi, ker jo je želela prilagoditi po svoje. A prav ta odločitev je postala ena največjih preizkušenj njunega življenja v Sloveniji. Po kovidu je bilo izvajalce skoraj nemogoče najti. Od dvanajstih kontaktiranih se je odzval le eden. Ta je prevzel delo, nato pa po besedah Sharon izginil z velikim delom denarja in nedokončano hišo. »Bila sva šokirana. V Ameriki bi bil človek zaradi tega verjetno v časopisu naslednji dan. Tukaj pa so nama odvetniki rekli, da bi sodni postopek trajal pet let.«

osebni arhiv Sharon Y. Hart

Izkušnja ju je finančno močno prizadela. Sharon se je zato ponovno zaposlila za eno leto in odšla v Jordanijo, kjer je za USAID vodila enega največjih izobraževalnih projektov v regiji. »Morala sem nadomestiti izgubljeni denar.« Kljub temu danes ne govori z grenkobo. Bolj z neko realistično mešanico razočaranja in sprejemanja. »Če bi začela znova, bi najprej eno leto najemala. In veliko previdneje izbirala ljudi.«

Piškoti in tri ure pri sosedih

Ena prvih zgodb, ki jo Sharon pove o Sloveniji, je danes med njunimi prijatelji že skoraj legenda.

Ko sta se preselila v Javornik, je za božič spekla piškote za sosede. Osemnajst hiš. Predstavljala si je hitro ameriško različico spoznavanja: potrkaš, izročiš piškote, poveš ime in greš naprej.

»Namesto tega so naju povabili noter. Sedite. Nekaj popijte. Tri ure kasneje sva še vedno sedela tam.«

Naslednja hiša – enako. In naslednja tudi. »Po nekaj obiskih sva komaj prišla domov,« se smeje. »Takrat sva prvič zares razumela slovensko gostoljubnost.« Pravi, da jo je prav podeželje najlažje povezalo z ljudmi. Ker prihaja iz kmetijskega okolja, se z domačini hitro najde v pogovorih o zemlji, kravah, vremenu. »Krave so pač krave,« skomigne z rameni. Danes pozna vse sosede. Počuti se varno in domače.

osebni arhiv Sharon Y. Hart

Ko človek prvič obstane v tišini

Največji izziv zanjo ni bil jezik ali birokracija, ampak nekaj bolj osebnega: nenadna tišina po desetletjih intenzivnega dela. Skoraj dvajset let je bila predsednica univerz. Dneve je preživljala med ljudmi, sestanki, konferencami, javnimi nastopi. »Potem pa sem prišla sem. In nenadoma nisem poznala nikogar.« Prvo leto je skoraj vsak dan sedla v avto in se odpeljala v mesto samo zato, da bi bila med ljudmi. Na kavo. Med glasove. Med življenje.

»Morda je to šok, ki ga doživijo mnogi ob upokojitvi. Ko izgubiš vsakodnevni stik z ljudmi.« Zato še danes ostaja profesionalno izjemno aktivna. Marca letos je izdala knjigo Low-Cost to Debt-Free: A President’s Guide to Affordable U.S. College Degrees, v kateri ameriškim in mednarodnim študentom razlaga, kako lahko pridejo do ameriške izobrazbe brez ogromnih dolgov. Tema jo spremlja že desetletja. »Povprečen ameriški študent zaključi študij s približno 30 tisoč dolarji dolga. To ni normalno.«

Njena knjiga ponuja alternative: skupnostne fakultete, cenejše poti do diplom, bolj premišljeno načrtovanje izobraževanja. Ne skriva, da s tem pogosto razjezi univerze. »Univerzam ni všeč, če študent porabi manj denarja. Ampak meni se zdi edino etično, da družinam pokažemo tudi druge možnosti.« Trenutno sodeluje z nekaterimi najvplivnejšimi ameriškimi strokovnjaki za visoko šolstvo pri nacionalni pobudi za reformo dostopnosti študija v ZDA.

osebni arhiv Sharon Y. Hart

Deluje tudi v skupini več kot 300 upokojenih ameriških univerzitetnih rektorjev, ki javno opozarjajo na politične pritiske in neenakosti v ameriškem visokem šolstvu. »Aktivni rektorji se pogosto bojijo govoriti. Bojijo se, da bi izgubili službo. Mi nimamo več česa izgubiti.« Ko govori o izobraževanju, se njen glas spremeni. Postane hitrejši, ostrejši, skoraj bojevit. Jasno je, da to zanjo ni le kariera, ampak življenjsko poslanstvo.

Slovenija kot priložnost za drugačno življenje

Čeprav je profesionalno še vedno močno vpeta v ameriški prostor, jo Slovenija počasi spreminja na druge načine. Z možem sta postala navdušena obiskovalca rokometnih in nogometnih tekem. Redno hodita v opero v Mariboru, ki jo Sharon celo raje obiskuje kot ljubljansko in všeč ji je celo bolj kot nekatere prestižne ruske kulturne institucije, ki jih je imela priložnost obiskati. »Vaša kultura je neverjetna. In podcenjujete jo.«

Steve, nekdanji profesionalni zbiralec donacij in glasbenik, danes ustvarja digitalne zvočne krajine in se posveča umetnosti. Skupaj živita precej mirno življenje – z enim psom in petimi mačkami. »Imava svoj mali svet.« Ob večerih sta največkrat doma. V hiši, ki še vedno ni povsem dokončana. V državi, ki je hkrati njun dom in še vedno nekoliko skrivnost.

Slovenščina ostaja velik izziv. »To je izjemno težak jezik,« pravi Sharon. »Na vlaku včasih lažje prepoznam arabščino kot slovenščino.« A pri tem noče dramatizirati. Prepričana je, da odrasli po določeni starosti jezike usvajajo bistveno težje. »Majhni otroci vpijajo jezike. Pri nas pa možgani niso več tako prožni.« Veliko jima pri stikih z ljudmi v lokalnem okolju pomagajo telefoni in prevajalniki. Veliko pa tudi pripravljenost ljudi, da preklopijo na angleščino.

Med dvema svetovoma

Ko govori o prihodnosti, postane nekoliko bolj tiha. Pravi, da je Slovenija danes njun dom. A obenem jo z leti vse močneje vleče k družini v Ameriki. Sharon pogreša mamo, tri otroke, vnuke v ZDA. En sin živi na Poljskem, kar je relativno blizu in prav večer pred našim srečanjem se je vrnila z obiska pri njem. »Starejši ko si, bolj pogrešaš družino,« prizna.

Če bi ostala sama, priznava, bi verjetno takoj prodala hišo in se vrnila v ZDA. Steve pa pravi, da bi ostal v Sloveniji. Morda prav v tem tiči bistvo življenja tujcev: človek nikoli ni povsem samo tukaj ali samo tam. Vedno nekoliko razpet med kraje, jezike, spomine in ljudi.

osebni arhiv Sharon Y. Hart

Sharon to razume bolje kot večina. Živela je ob Pacifiku, na Karibih, na Balkanu, na Bližnjem vzhodu. Obiskala vseh petdeset ameriških zveznih držav, medtem ko jih povprečen Američan le osem. Navajena je kovčkov in novih začetkov. »Jutri bi lahko spakirala in šla drugam,« pravi skoraj mimogrede. A potem se spomni svojega doma, s pogledom proti zelenim hribom nad Štorami, ki sta ga ustvarila skupaj s Stevom. In za trenutek se zdi, da nikamor ne odhaja.

Sharon ni prišla v Slovenijo kot turistka ali iskalec ugodnosti. Prišla je kot ženska, ki je v življenju že veliko videla in še vedno hoče dati. In v tišini javorniških hribov je našla prostor, kjer lahko še vedno sanja velike sanje – za študente na drugi strani oceana in za miren, smiseln vsakdan tu, kjer se dan konča s pogledom na zvezde nad Štorami.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.