Če kdo misli, da redke ženske spremljamo šport, se seveda precej moti. Res pa je, da to večinoma počnemo na svoj način, šport kljub vsemu ni nekaj, zaradi česar je lahko konec sveta, raje smo pred televizijskim sprejemnikom kot on igrišču.

Dan državnosti je bil letos čisto spodoben, tudi proslava, četudi je bila kdaj že boljša. A pomembno je, da so se je udeležili vsi najvišji slovenski politiki, levi in desni!

Dobro, da premier Golob ni obljubil nogometne zmage Slovenije nad Srbijo. V parlamentu pa se je spet branil, da reform ni mogoče izpeljati na hitro. To večina ve, le premier tega ni vedel takrat, ko je reforme obljubljal.

Preživeli smo! Mi, volivci! In zdaj si želimo samo malo miru. To so seveda naivne želje, čeprav bo čez poletje morda le malo zatišja, jeseni pa nas gotovo čaka prava politična eksplozija. Kaj zelo pretresljivega se na volitvah kljub vsemu ni zgodilo, le da je J. Janša dobil štiri poslance in ne le dva. Tako bo SDS slavila najbrž kar do naslednjih volitev, ko bo Janša skušal unovčiti zmago na evropskih volitvah.

Tisti, ki radi spremljamo šport, smo imeli kar srečo, da smo lahko ob predvolilni bitki spremljali še kolesarjenje in nepremagljivega Tadeja Pogačarja. Bilo je že kar »kičasto«, tako dober je bil. Nobenih bitk, stresov, kot smo jih lani doživljali, ko smo dirkali in trpeli skupaj s Primožem Rogličem. Bilo je bolj pestro, letos pa dokaj mirno in predvidljivo.

Tokratne volitve medijsko potekajo pravzaprav še bolj odmevno kot zadnje parlamentarne; kandidati nas bombardirajo z vseh strani. Večinoma je bilo tako, da smo »spoznali« predvsem tiste, ki so bili nosilci list, druge pa smo zasledili na seznamih strank, njihovih spletnih straneh, predvsem pa na terenu ali šele na glasovnicah.

Ne vem, koliko smo bili državljani poslušni in smo preživeli praznike po meri premierja Goloba. Praviloma delamo tudi osebne bilance in obljube ob koncu leta, tokrat nam je premier predlagal, da naj med prvomajskimi prazniki razmišljamo o skupni prihodnosti. Po navadi izvolimo politike, da to delajo namesto nas. No, premier tokrat za to najbrž ni imel časa, saj je s partnerko T. Gaber križaril po Sredozemlju – medtem seveda, ko naj bi mi razmišljali o prihodnosti. Nekateri s/m/o delavski praznik počastili ob kresu, potem na priljubljenih krajih, npr. Ljubljančani na Rožniku.

Na RTVS se kuha do vrelišča. Delovno sodišče je ugotovilo, da je bil bivši generalni direktor A. Grah Whatmough nezakonito razrešen. Sicer ni povsem logično, kako je bil nezakonito razrešen, če se je prej ugotavljalo, da je bil nezakonito imenovan?

Se bo SD obdržala ali bo klonila pod lastno ideologijo, staro več kot 40 let!? Odgovor bomo dobili sredi aprila, ko bodo izvolili novega predsednika. Bo to M. Brglez? Po izjavah sodeč, diši po kontinuiteti, kot da bi poslušali T. Fajon, M. Kučana ali M. Kordiša.

Stavke, protesti, interpelacije (in tudi ob njih bruhanje žaljivk levih in desnih), neizpolnjene obljube – to je naš vsakdan! Vsako leto enako. Počasi se bomo toliko navadili, da nam bo, če nam že ni – čisto vseeno. Oni tam »zgoraj« naj delajo, kar hočejo, mi pač moramo delati in živeti naprej. Lahko samo počakamo na volitve in takrat povemo svoje – koliko nas ne bodo spet »naplahtali« eni ali drugi.

Zadnje dni je kazalo, da se bo prej kot D. Švarc Pipanova poslovila T. Fajon. Pravzaprav smo na tnalo postavljali bolj T. Fajon kot D. Švarc Pipanovo, ki je pogodbo o nakupu sodne stavbe podpisala. Fajonova se v tej godlji in še kje ni znašla najbolje.

Sredi političnega cirkusa se je v preteklih dneh Peter Prevc javno odločil, da ne bo več skakal. Odločitev, ki se je marsikoga mnogo bolj dotaknila kot vse »slalomiranje« D. Švarc Pipan, R. Goloba in T. Fajon. Prevc nas je navduševal, z njim smo se veselili in jokali. S politiki se bolj kot ne samo jezimo.

Še pred kakšnimi štirimi desetletji smo stavki morali reči »prekinitev dela«. Štrajk, stavka? O tem se v socializmu ni smelo govoriti oz. ni bilo zaželeno. Kako bi v sistemu, v katerem je imel oblast delavski razred – štrajkali? Proti sebi?

Vlada zdaj ne »popravlja« več odločitev prejšnje vlade oz. po njihovem napak J. Janše, ampak je začela korigirati svoje ukrepe oz. nekatere zaletave poteze. Blatne krave so spet pri lastnikih, Možganovih iz okolice Krškega, inšpektorica, ki jih je novembra lani odvzela, pa je dobila opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja.

Politiki očitno nimajo dovolj svojega dela, zdaj v svoj delokrog vedno bolj dodajajo še novinarstvo. Politične stranke in politiki – ne le da imajo svoje programe, oddaje, časopise, zdaj postajajo že voditelji oddaj, podkastov.

Ko smo kupovali decembrska darila, okraševali jelke, preveč jedli in pili in se veselili, je mati nekje v Ukrajini pripovedovala, da njeni otroci ne čakajo Božička, ampak očeta, da se vrne z bojišča. Deklica iz Gaze, največ deset let ima, pa je govorila o novoletnih željah: »Upam, da leta 2024 ne bom umrla.«

Novo leto začenjamo živeti, in dobro bi bilo, da staro vržemo čez rame, da ohranimo le, kar je dobro in se spomnimo oseb, ki so se nas dotaknile. Nekaj takega bi lahko storili tudi s premalo uspešnim Golobovim urejanje države in posledično pogostimi kritikami premierja. Začnimo znova! Doslej se je učil, delal napake, zdaj bo delal drugače. Dajmo mu priložnost! In naj ne bodo to le naše želje.

Premierju Golobu je všeč mednarodno politično prizorišče. V nekaj dneh se mu uspe ustaviti v Rimu, Parizu, Bruslju, vmes prereže trak ob novi investiciji in gospodarstvenikom obljubi, da se bo po novem letu lotil davčne reforme in jih upošteval!? Spet? Se končno prebuja?

Največ medijske pozornosti sta bila v zadnjih dneh deležna dva po javnomnenjskih raziskavah najbolj popularna politika: predsednica republike N. Pirc Musar in predsednik Društva Platforma sodelovanja A. Logar.

Javna objava ne/nameravanih ukinitev določenih oddelkov in programov na RTV je bila dokaj smela poteza novega vodstva in je povzročila dokaj mil odziv tistih, ki so prej protestirali pred stavbo RTV.