Robert Golob je prišel na oblast v imenu boja proti Janši, proti janšistom, janšizmu, tega se je lotil pred volitvami in po njih v bistvu bolj agresivno, kot so se komunisti lotevali svojih nasprotnikov.

Don Kihot, obubožani in bistroumni plemič iz Manče, ni več ločil, kaj je fantazija, kaj stvarnost. Idealist, ki je prebral preveč viteških romanov in so mu zmešali pamet, se je odpravil v svet skupaj z oprodo Sančo Panso, se za obuditev viteštva bojeval z mlini na veter in na koncu spoznal, da je zgrešil.

Dopisniška mreža medija doma in v tujini je njegova pomembna referenca, je nekakšen vizum za vstop, za uvrstitev medija v »zgornje nadstropje«. Ni veliko medijev, sploh v Sloveniji, ki si to lahko privoščijo.

Bivši predsednik M. Kučan je ne prvič in gotovo ne zadnjič razburkal slovensko politično ozračje in javnost, ko je nekako podprl madžarskega premierja V. Orbana, ki je prepričan, da se je z ruskim predsednikom V. Putinom potrebno pogovarjati in iskati alternativne poti do miru med Ukrajino in Rusijo.

Mala drama še pri kolesarstvu oz. olimpijskih igrah! Kadrovski vrtiljaki niso samo v politiki, so tudi npr. v športu, kolesarstvu; a ne pri kolesarjih, saj ti samo »garajo« in se dokazujejo z rezultati, ampak pri onih ob njih in za njimi. Najboljši seveda lahko odločijo, kje bodo in kje ne bodo tekmovali, o drugih odločajo njihovi selektorji, in zakulisja v športu so zagotovo prav tako močna kot v politiki.

Velikokrat se nam zdi, tudi pišemo, beremo, poslušamo, se čudimo – le kje smo našli politike, ki krojijo naše življenje in delo?

Julijska, zadnja seja parlamenta pred počitnicami, ni bila nič kaj drugačna od drugih. Opozicija je izkoristila ugotovitve računskega sodišča, da pri nakupih sodne stavbe na Litijski in računalnikov, ki so večinoma še vedno v skladišču, vlada ni ravnala gospodarno.

Če kdo misli, da redke ženske spremljamo šport, se seveda precej moti. Res pa je, da to večinoma počnemo na svoj način, šport kljub vsemu ni nekaj, zaradi česar je lahko konec sveta, raje smo pred televizijskim sprejemnikom kot on igrišču.

Dan državnosti je bil letos čisto spodoben, tudi proslava, četudi je bila kdaj že boljša. A pomembno je, da so se je udeležili vsi najvišji slovenski politiki, levi in desni!

Dobro, da premier Golob ni obljubil nogometne zmage Slovenije nad Srbijo. V parlamentu pa se je spet branil, da reform ni mogoče izpeljati na hitro. To večina ve, le premier tega ni vedel takrat, ko je reforme obljubljal.

Preživeli smo! Mi, volivci! In zdaj si želimo samo malo miru. To so seveda naivne želje, čeprav bo čez poletje morda le malo zatišja, jeseni pa nas gotovo čaka prava politična eksplozija. Kaj zelo pretresljivega se na volitvah kljub vsemu ni zgodilo, le da je J. Janša dobil štiri poslance in ne le dva. Tako bo SDS slavila najbrž kar do naslednjih volitev, ko bo Janša skušal unovčiti zmago na evropskih volitvah.

Tisti, ki radi spremljamo šport, smo imeli kar srečo, da smo lahko ob predvolilni bitki spremljali še kolesarjenje in nepremagljivega Tadeja Pogačarja. Bilo je že kar »kičasto«, tako dober je bil. Nobenih bitk, stresov, kot smo jih lani doživljali, ko smo dirkali in trpeli skupaj s Primožem Rogličem. Bilo je bolj pestro, letos pa dokaj mirno in predvidljivo.

Tokratne volitve medijsko potekajo pravzaprav še bolj odmevno kot zadnje parlamentarne; kandidati nas bombardirajo z vseh strani. Večinoma je bilo tako, da smo »spoznali« predvsem tiste, ki so bili nosilci list, druge pa smo zasledili na seznamih strank, njihovih spletnih straneh, predvsem pa na terenu ali šele na glasovnicah.

Ne vem, koliko smo bili državljani poslušni in smo preživeli praznike po meri premierja Goloba. Praviloma delamo tudi osebne bilance in obljube ob koncu leta, tokrat nam je premier predlagal, da naj med prvomajskimi prazniki razmišljamo o skupni prihodnosti. Po navadi izvolimo politike, da to delajo namesto nas. No, premier tokrat za to najbrž ni imel časa, saj je s partnerko T. Gaber križaril po Sredozemlju – medtem seveda, ko naj bi mi razmišljali o prihodnosti. Nekateri s/m/o delavski praznik počastili ob kresu, potem na priljubljenih krajih, npr. Ljubljančani na Rožniku.

Na RTVS se kuha do vrelišča. Delovno sodišče je ugotovilo, da je bil bivši generalni direktor A. Grah Whatmough nezakonito razrešen. Sicer ni povsem logično, kako je bil nezakonito razrešen, če se je prej ugotavljalo, da je bil nezakonito imenovan?

Se bo SD obdržala ali bo klonila pod lastno ideologijo, staro več kot 40 let!? Odgovor bomo dobili sredi aprila, ko bodo izvolili novega predsednika. Bo to M. Brglez? Po izjavah sodeč, diši po kontinuiteti, kot da bi poslušali T. Fajon, M. Kučana ali M. Kordiša.

Stavke, protesti, interpelacije (in tudi ob njih bruhanje žaljivk levih in desnih), neizpolnjene obljube – to je naš vsakdan! Vsako leto enako. Počasi se bomo toliko navadili, da nam bo, če nam že ni – čisto vseeno. Oni tam »zgoraj« naj delajo, kar hočejo, mi pač moramo delati in živeti naprej. Lahko samo počakamo na volitve in takrat povemo svoje – koliko nas ne bodo spet »naplahtali« eni ali drugi.

Zadnje dni je kazalo, da se bo prej kot D. Švarc Pipanova poslovila T. Fajon. Pravzaprav smo na tnalo postavljali bolj T. Fajon kot D. Švarc Pipanovo, ki je pogodbo o nakupu sodne stavbe podpisala. Fajonova se v tej godlji in še kje ni znašla najbolje.

Sredi političnega cirkusa se je v preteklih dneh Peter Prevc javno odločil, da ne bo več skakal. Odločitev, ki se je marsikoga mnogo bolj dotaknila kot vse »slalomiranje« D. Švarc Pipan, R. Goloba in T. Fajon. Prevc nas je navduševal, z njim smo se veselili in jokali. S politiki se bolj kot ne samo jezimo.

Še pred kakšnimi štirimi desetletji smo stavki morali reči »prekinitev dela«. Štrajk, stavka? O tem se v socializmu ni smelo govoriti oz. ni bilo zaželeno. Kako bi v sistemu, v katerem je imel oblast delavski razred – štrajkali? Proti sebi?