Vlada formalnopravno rešuje obljubo, ki jo je dala sodnikom, da bodo dobili šeststo evrov dodatka. Sicer naj bi plače v javnem sektorju urejali na koalicijskem vrhu. Najpomembnejše na zadnjem koalicijskem vrhu o zdravstvu je bilo, da je celotna koalicija podprla ministra Loredana, vse drugo je bilo manj pomembno.
V parlamentu je opozicija premierja »sekirala« zaradi obljube sodnikom, še bolj pa zaradi domnevnih poslov družbe Gen-I na Balkanu, o čemer naj bi kosovski parlament sprožil preiskavo, saj se namiguje, da naj bi se s tem »opranim« denarjem financirala volilna kampanja predsednika vlade Kosova Albina Kurtija. Gen-I naj bi denar nakazoval tudi v okviru svetovalnih pogodb hčerinskim podjetjem na Balkanu, denar pa naj bi šel na osebni račun Martina Berišaja (zdaj kosovskega veleposlanika na Hrvaškem), ki ga je potem dvigoval – in tu naj bi se denar izgubil.
Od leta 2015 do aprila 2022 naj bi podjetje MB Consulting na Kosovu od podružnice Gena-I prejelo milijon in pol evrov, večino od tega pa je Berišaj dvignil v gotovini, sicer naj bi se okoristil z več kot petimi milijoni evrov. R. Golob trdi, da je njegova povezava s tem fikcija, da si je vse izmislila SDS, da bi mu zmanjšala možnosti na volitvah aprila lani in da je Berišaj prijatelj J. Janša, kar pa Janša zanika.
V Sloveniji je seveda vse mogoče, mogoče je, da laž postane resnica ali da resnica postane laž. Očrni se vas lahko, preden se sploh tega zavedate, lahko pa se najbolj krivega opere hitreje, kot se mi vsi zavedamo. Problem je, da je pri nas težko karkoli dokazati – krivdo ali nedolžnost. Dvom ostane. In če to po krivem Golobu kdo podtika, je to seveda skrajno sprevrženo, če pa je v tem kaj resnice, smo pa »nasankali«.
Če po krivem Golobu kdo podtika balkanske posle, je to seveda skrajno sprevrženo, če je v tem kaj resnice, smo pa »nasankali«.
Ampak Slovenci smo nepredvidljivi. Še če bi bil kriv, bi ga lahko volili tudi na naslednjih volitvah! Se bodo pa v Svobodi morali bolje organizirati: R. Goloba bi v bistvu morali braniti poslanci, kajti če predsednica U. Klakočar Zupančič poslancem daje opomine in jih krca zaradi razprav, vse skupaj še bolj zaplete.
Imamo pa nekaj novih ministrov in ministrstev. Težko jih je poslušati iz dneva v dan – kaj in kako bodo, da še ne vedo, kje bodo imeli prostore, kako se bodo razdelili, nekateri zaposleni nočejo na drugo ministrstvo … Kaj pa so delali v vseh preteklih mesecih? Obnašajo se, kot da so verjeli, da bo Janšev referendum uspel in bo vse ostalo po starem. Reorganizirali in »postavljali« bi se lahko, ko so čakali na ministrovanje, zdaj pa je čas, da delajo! A kot da smo na začetku.
Nova vlada, novi ministri! Stari prijemi? Stara miselnost? Od R. Goloba seveda pričakujem sodobne prijeme in sodobno miselnost. Bo to vnesel v reforme? Poleg zdravstva, plačnega sistema, cest, železnic in elektrarn je gotovo najpomembnejši šolski sistem. O tem se praviloma govori predvsem v zvezi z učitelji in njihovimi plačami. Za predmetnik in njihovo vsebino bi potrebovali nekoga, ki bi bil vsaj toliko siten, kot je B. Štrukelj za plače.
Pri nas je šolstvo praviloma kot zdravstvena zavarovalnica, ki storitev menda ni posodila že več kot dvajset let! In otroci se že desetletja učijo v bistvu iste, enake stvari. Novi minister za šolstvo je Darjo Fedja, a se zdi, da bo tudi on ostal nekje v preteklosti. Predmetnik? Pravi, da menda ni potreben? Ocenjevanje? Bolj je treba upoštevati nacionalno preverjanje znanja. To drugo razumem. Tistih, ki se z osnovno in srednjo šolo srečuje/jo/mo prek svojih otrok, vnukov, ministri prav dosti ne poslušajo. So bolj ministri za učitelje.
Zakaj se je treba učiti toliko podrobnosti, vsak členek pri anatomiji npr. je treba znati na pamet! Morda je tako prav, a čez nekaj mesecev vse to pozabimo. Naša šola je še vedno usmerjena na čas, ko ni bilo računalnika, ko ni bilo interneta, ko je bil informacijski sistem mnogo bolj omejen in skromen. Že v prvem razredu me je vnuk vprašal, če vem, kdo je najbolj pameten na svetu? Čudno sem ga gledala, a je kaj hitro izstrelil: Google! In težko je verjeti, a otroci so dobri analitiki učiteljskih značajev, njihovih dobrih, slabih lastnosti in odmikov.
Ljerka Bizilj
Fedja je napovedal tuji jezik v prvem razredu, to je gotovo dobro, saj pravijo, da se otroci tujega jezika največ naučijo do sedmega, osmega leta.
Računalništvo? Informatika? Teh predmetov pa naša šola praviloma ne pozna! Morda kot izbirni predmet ali nekaj ob rednih predmetih. Menda ne gre, ker bi za to potrebovali nekaj sto učiteljev več … In ko se devetošolec odloča, kam naprej, ima največ možnosti tisti, ki ga zanimajo družboslovje, gimnazije – zagotovo imamo veliko kvalitetnih; kaj pa tisti, ki jih zanimajo npr. robotika, informatika, računalništvo? Na prste ene roke lahko tovrstne šole preštejete v vsej Sloveniji, ko iščete po spletu!?
V ozadju vsega tega pa vlada poleg vseh reorganizacij ministrstev in reform pripravlja tudi novo strategijo, rekli bi lahko načrt, kaj s slovensko srebrnino, če je je še kaj ostalo; torej kaj naj bo v lasti države, kaj zasebnikov, kaj tujcev, če poenostavimo. Dosedanje izkušnje kažejo, da država praviloma ni imela in nima neke odgovorne vizije, kaj mora upravljati Slovenija, kaj je strateško zanjo pomembno in kaj lahko upravljajo drugi? A sploh ve? Je pri vsaki vladi drugače? Žal velikokrat nejasno, tudi neresno!?
Zdaj bodo pol leta pripravljali novo strategijo. Naj ne bo pisana na kožo tistih, ki želijo kaj prevzeti in potem pospraviti v svoj žep … Sicer je v Sloveniji res marsikaj obrnjeno na glavo, hoteli, turizem so v državnih rokah, banke v tujih ali zasebnih, da ne bo še energetika kam šla …
