In premier je bil vseskozi malo zmeden, medtem ko je predsednica države N. P. Musar čestitala glavnima nagrajencema, je premier za njo bolj kot ne mencal ob svoji partnerki, zdelo se je, da ne ve, kaj naj stori. No, R. Golob je tudi povedal oz. pokazal, da je zelo krvav pod kožo, da je samo moški. Tako, zdaj je to za nami in naj začne kvalitetno vladati!
Gabrovo pa naj protokol hitro vzame »v roke«, da bo dajala dostojanstveni vtis, česar sta se Urška Bačovnik (Janša) in Mojca Stropnik (Cerar) hitro navadili; najbrž jima je bilo laže, saj zdravnica in pravnica nista poklica, ki bi imela že v svoje bistvo vpeto iskanje pozornosti javnosti in medijev.
Razlog, da je bila mera polna in se večina ni in ni mogla posvetiti letošnjim Prešernovim nagrajencem, je bila tudi Svetlana Makarovič. Ko so se že iztekli končni napisi prenosa, je zrecitirala svojo pesem. Leta 2000 je nagrado zavrnila – ker jo je dobil tudi pater Marko Ivan Rupnik. Takrat se o njegovih postranskih dejavnostih z nunami sicer ni kaj vedelo oz. pisalo, Makarovičevo je menda motilo to, da je pripadnik cerkve, ki jo je neprestano pljuvala. Kaj pa se je torej spremenilo, da jo zdaj hoče nazaj? Kakšne so nove okoliščine? Pater Rupnik ni več le pripadnik cerkve, obtožujejo ga spolnih izkoriščanj marsikatere nune!
Svetlana Makarovič je v kulturi tisto, kar je Miha Kordiš v politiki – ustvarjalka šova, dramatičnosti, zna zbuditi pozornost.
Glede na stališča S. Makarovičeve, so okoliščine še slabše. Sicer pa – kar enkrat dobite, dobite, kar zavrnete, zavrnete. Tudi Rupniku nagrade ne morejo vzeti. Lahko vam tisti, ki podeljuje, nagrado še enkrat podeli – in nihče drug. Umetniškosti pisanja sicer Makarovičevi ni mogoče vzeti, to zna. Zna pa delati tudi šov. Makarovičeva je v kulturi tisto, kar je M. Kordiš v politiki – ustvarjalka šova, dramatičnosti, zna zbuditi pozornost.
Na koncu koncev bi se organizatorji slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku skorajda morali opravičiti nagrajencem, saj so bili povsem v drugem planu. Sicer je plesalec, tokrat pa režiser Matjaž Farič pripravil zanimivo predstavo, J. Muhovič, predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, je imel lep govor, ki ga je marsikdo, žal, preslišal, ker je lovil kamero, če bo le zašla h Golobu in njegovi spremljevalki, k Makarovičevi, njenim spremljevalcem in še kam.
In priznati moram, da sem se v prvem delu proslave pogosto spomnila, da bi organizatorji potrebovali kakšno »Makarovičevo«, da bi popestrili predstavitev nagrajencev … Če bi bila slovenska kultura in umetnost v preteklosti tako dolgočasna, tako bleda, kot je bila in skoraj vedno je – na proslavi – praviloma predstavitev nagrajencev, bi težko preživeli, slovenski narod bi se težko ohranil.
Videopredstavitev nagrajencev je bila za kakšno dokumentarno oddajo čisto zanimiva, skupaj z interpretatorko utemeljitev nagrad Silvo Čušin in njenim simpatičnim sestopom s knjižne ravni interpretacije na nekoliko bolj narečno raven, pa nekoliko drugačna. In ko sem poslušala utemeljitve, sem obupano pomislila: poglejte moje televizijce, vsaj v televizijski produkciji so bili dobri, če so že programsko zavozili, zdaj pa še navadnega »offa«, besedila ne znajo več zmontirati!
Interpretacija Čušinove je bila prav zaradi nespretnosti montažerja težko poslušljiva. Tiste, ki smo leta preživeli v montažah, smo slišali domala vsak tonski rez, slabe in pogosto prehitro odrezane prehode, kot da bi nekdo izrezoval vdihe; nepoznavalci so lahko mislili, da je kaj narobe z dihanjem S. Čušin ali da sploh redko diha.
Odjavno napoved, končne napise sem zavrtela nazaj in na srečo ugotovila, da je to »šlamastiko« povzročila neka zunanja produkcija in ne fantje z nacionalne TV-produkcije. Nisem mogla verjeti, da bi produkcijski kader nacionalne televizije, kaj takega lahko dal »iz rok«. Včasih kaj podobnega še predvajali ne bi, ne bi prestalo kontrole kakovosti.
Tako sta Robert Golob in Tina Gaber zakorakala v dvorano Cankarjevega doma.
Juha pa se je prelila čez lonec, ko vsaj glavna nagrajenca nista mogla, nista smela na odru, v živo, pred mikrofonom izreči niti npr. hvala … Kako je bilo pred 23 leti? Najbrž drugače, da je S. Makarovič sploh lahko zavrnila nagrado. Morda pa podeljevalce skrbi, da ne bi kdo rekel kaj »neprimernega«? Pri umetnikih nikoli ne veste.
Morda bi lahko M. Farič svojo multidisciplinarno predstavo v prihodnje nadgradil, jo nekoliko skrajšal in v njo vpletel podelitev. Spojitev preteklosti, sodobnosti in umetniške ustvarjalnosti je lahko dobra popotnica za pravi umetniški performans, v katerem bo blestela slovenska kulturna oz. umetniška scena. Zasluži si to, in glede na to, kaj vse ustvarja, ko se zna v ustvarjalnosti sprehajati celo od enega do drugega ekstrema, ko zna biti drzna, ko zna uporabljati vsa pretekla in sodobna ustvarjalna sredstva, bi ji vsaj za največji kulturni večer lahko pripravili njih vredno predstavitev.
Priznati pa je treba, da se je v preteklosti že kdaj skušalo sestopiti s te okostenele podelitvene predstavitve nagrajencev, a je bilo še slabše. M. Farič je tokrat pripravil dober nastavek, da bi morda lahko uspelo. Je pa proslava pokazala, da so počitnice, da so politiki šli smučat ali pa v tople kraje. Še nekaj kosti za medijsko glodanje!?
P.S.: Hvala in poklon Turkom, ki so nas v ponedeljek oz. v torek kljub svoji veliki tragediji brez težav spravili iz Istanbula v Evropo.
