Slovenija je majhna, in »vsi vse vemo«, vsi vse slišimo, opravljamo, namigujemo/jo. Notranji nemir v Svobodi daje pogum marsikomu, ki sebe v politiki vidi višje, kot je, tudi v stranki sami.

Začela se je politična jesen, kot običajno z zasedanjem državnega zbora in poslanskimi vprašanji premierju in ministrom, a konec političnih počitnic letos skorajda ni bilo opaziti, saj so neurja močno posegla v poletni mir, v običajno oz. želeno poletno brezskrbnost in nas tudi politike niso razbremenila.

Najbrž nisem edina, ki je težko čakala, kaj nam bosta ponudila strateški svet in ministrstvo za zdravje, kakšne smernice, kakšne ukrepe. Veliko sprememb so našteli – a da ne gre le za kozmetične popravke?

Slovenski podjetniki so zelo glasno povedali, da morajo pri poslovanju z državo podkupovati birokrate, da hitreje ali pa sploh lahko delajo!? Tako so se prek kluba podjetnikov, ki ga vodi J. Pečečnik, povezali s protikorupcijsko komisijo (KPK), da bi se uprli korupciji.

Mediji se kar precej ukvarjajo s tem, kje je bil kateri od politikov med neurjem oziroma takoj po njem, kaj je kdo delal, kaj naredil. M. Tonin in A. Logar sta »skrita« pomagala, fotografij od tam, kjer sta pomagala, nista objavljala.

Imam skromne prijatelje in znance, zelo hitro so zadovoljni, ne potrebujejo veliko, da so srečni, in veseli me, da večina ni nekih politični ekstremistov – s te ali one strani. In ta večina je bila zadovoljna, ker sta R. Golob in J. Janša sedela v istem TV-studiu in sta bila prijazna drug do drugega.

Vedno znova, ob vsaki tragediji, gane pripravljenost Slovencev – pomagati! Ko sem sodelovala v klicnem centru RTV Slovenija med oddajo, v kateri so zbirali sredstva za pomoč posledic neurij, se me je prav to znova dotaknilo.

Četudi vse propade, samo da se civilna zaščita ohrani! To je v teh dneh nekdo zapisal na družbenih omrežjih. In res je, poklon vsem, ki so pomagali in še pomagajo. Petstoletne vode so nas zadele, pravijo strokovnjaki.

Na srečo nas ob ujmi in »pametni« oblasti pogosto razveseljujejo športniki. Letošnji Tour de France je bil res nekaj posebnega. Napete boje nam je tu in tam zagrenil Danec Jonas Vingegaard, ki je kmalu po polovici tekmovanja ugnal Tadeja Pogačarja. In skorajda nepremagljivi Pogi, ki nikoli ni kazal izmučenega izraza na obrazu, je tokrat končno postal skorajda naš Primož Roglič!

Vladni urad za komuniciranje je izbral agencijo, ki bo zanj merila priljubljenost vlade in še kaj (Ninamedia). Vse tri dokaj izstopajoče agencije – Mediana, Valikon, Ninamedia se v svojih praviloma mesečnih anketah niso kaj bistveno razlikovale, priljubljenost vlade in R. Goloba upada oz. stagnira.

Odstop ali odstavitev ministra za zdravstvo, vsi komentarji »kdo je koga« so skorajda nepomembni ob izjavi nekdanjega člana zdravstvenega strateškega sveta pri premierju, sicer ekonomista dr. Marka Jakliča, podobno pravi tudi še vedno član strateškega sveta zdravnik Rok Ravnikar: »Če si v strateškem svetu, kjer je bilo kar precej politikov, omenil zasebnika, si takoj videl, da zasebnika v javnem sistemu čustveno ne sprejemajo, in ko si vprašal, kakšen javni sistem pa si predstavljajo, je bil odgovor malo zasanjano, tisto, kar smo imeli pred dvajsetimi ali tridesetimi leti nazaj.«

V kabinetu predsednice N. Pirc Musar naj bi bilo kar precej negodovanja zaradi dejavnosti nekdanjega predsednika B. Pahorja doma in v tujini? Zakaj neki? Saj je predsednica republike in s tem naj se ukvarja! Pahor pa je v bistvu lahko hvaležen T. Fajon, da ga ni »pritegnila« v stranko, saj mu takšna neformalna vloga daje mnogo več možnosti.

Dolgo precej nemi finančni minister Klemen Boštjančič postaja vse bolj glasen. Prav njemu so mediji in strokovna javnost pogosto očitali, da ne vidi in ne sliši, da državni proračun ni vreča brez dna. Zdaj pa se skorajda vsak dan oglaša, češ da sredstva niso neomejena! Pravi, da moramo vedeti, kaj hočemo in kaj lahko! Zdaj je šele postal pravi finančni minister! Upajmo, da ne prepozno.

Če bi izbirala med dogodki, ki so se me dotaknili v zadnjem času, je med njimi gotovo izjava dr. Janeza Šušteršiča, nekdanjega finančnega ministra: v državnih podjetjih naj direktorje imenuje minister; če direktor »zavozi«, naj gre in z njim še minister (Večer). Dobra zamisel, potem bi bilo morda manj mojih in vaših in več sposobnih na položajih. A podobne stvari se marsikdo spomni, če ni v politiki, ko jo bolj od daleč spremlja, ko pa je v njej, mu pač ne pridejo na misel.

Kar na drugem nacionalnem programu je bilo mogoče spremljati ustanovno sejo novega sveta RTV! In tudi drugo sejo. v. d. generalnega direktorja A. Graha W., ki je po zakonu moral sklicati sejo – kot sklicatelj na sejo ni prišel – ker menda ni bil povabljen oz. se nanjo ni povabil!? S tem da je na drugo sejo poslal namestnika U. Urbanijo, v. d. direktorja televizije, prvotnega vtisa ni mogel popraviti, še poslabšal ga je.

Ob prvi obletnici slovenske vlade je in je bilo pravzaprav vse povedano, izrečeno, skritizirano: neizpolnjevanje obljub, zaletavost, a energetsko krizo smo vendarle še kar dobro preboleli. In preživeli smo! Tudi vlada je. Premier je sicer zadovoljen s svojim vladanjem, L. Mesec pa se nič ne spreneveda in priznava svojo in vladno neizkušenost. Doslej je bilo kar precej prizanesljivosti, zdaj pa čakamo na rezultate!

Odločanje z večino je seveda dobrodošlo, omogoči hitro odločanje. Pa omogoča tudi kvalitetno odločanje? Soglasje, dogovarjanje, iskanje kompromisov je lahko dolgotrajno in naporno, pogosto nikogar ne zadovolji, a vendarle je odločitev na koncu mnogo bolj pomirjajoča in sprejemljiva za vse.

Težko je brati in poslušati številne komentarje o RTV, če ste bili del te ustanove več desetletji in zdaj na udobni razdalji spremljate, kaj se dogaja – in »pametujete«! Poznate vse pore, sistem, večino kadrov, miselnost, veste, kako »hiša« diha, kaj misli en del in kaj drugi …

Najbrž ima J. Janša prav, ko pravi, da M. Kučan, prvi predsednik Slovenije, s predlogom o postavitvi spomenika osamosvojitvi skuša popraviti dokaj negativističen odnos Levice do osamosvojitve. Bi Kučan lahko znova odigral pomembno vlogo, kot jo je, ko je bil še na vrhu zveze komunistov?

Ko sem tam po letu 1972 postala novinarska vajenka na televiziji, ki je bila v petem nadstropju današnje radijske stavbe, je bilo le nekaj dogodkov, ki so urednika, ki je v četrtem nadstropju igral šah ali karte, prisilili, da je prišel v peto nadstropje: dogodki, povezani s Titom, z zvezo komunistov ali velika nesreča.