Skrajno desne stranke v DZ (kajti ne moremo jim več reči desnosredinske) so takoj po volitvah začele rušiti stoletja uveljavljena pravila parlamentarizma.

Janez Janša se vrača, Robert Golob po štirih letih odhaja. Ponovitve mandata ne bo, relativnemu zmagovalcu zadnjih volitev ni uspelo sestaviti koalicije.

Javni pozivi k nadlegovanju poslancev, kar je storil Filip Dobranić Muki, pomenijo napad na demokratične postopke.

Evrovizija je zadnja leta v vse drugo kot zgolj glasba.

Stevanović, Vrtovec in Logar za Janšo igrajo vlogo političnih jurišnikov in že vračajo usluge kapitalu za podporo v volilni kampanji.

»Zdaj pa sedite, dajte mir in poslušajte, zdaj imamo mi škarje in platno v rokah in pustite nam, da delamo,« je zabrusil Aleksander Reberšek.

Politični instinkt Janeza Janše je oster, pogosto polarizirajoč, in zgodovina kaže, da mobilizacijo lastne baze rad gradi tudi na ideoloških razpokah.

Če bi bil načelen politik, če bi v resnici verjel v tisto, kar je govoril pred volitvami, bi moral Anže Logar v opozicijo.

Tako smo degradirali poklic politika, da so populisti prevzeli pobudo in se po nekaj poskusih prebili celo v parlament, danes pa krojijo usodo države.

1. maj bi moral biti tudi dan, ko si priznamo, da ni vsaka aktivnost delo in da ni vsako delo enako cenjeno.

Vedno znova ista zgodba: Janez Janša ne pride na oblast v časih obilja, ampak v časih, ko se računi šele začnejo seštevati.

Pred dobrim letom, bilo je jutro 21. aprila, je kardinal Farrell svetu oznanil smrt papeža Frančiška.

Černobil ni bil le najhujša jedrska nesreča v zgodovini, pač pa tudi prelomna točka v percepciji socializma kot človeku nevarnega družbenega eksperimenta.

Pirc Musarjeva si zaradi predsedniških volitev prihodnje leto ne more privoščiti, da bi predlagala Janšo za mandatarja, četudi bi ji ta prinesel najmanj 46 podpisov.

Janez Janša ni Janez Drnovšek, ki je ob razklanem parlamentu po volitvah 1996 na koncu sestavil vlado preko političnega pola.

V času prejšnje vlade smo ob prenekateri priložnosti opozarjali na prakso, ko zakonodaje ni pripravljala vlada, temveč vladne stranke same.