Sicer pa vsi, od Goloba, Mesca do finančnega ministra K. Boštjančiča, govorijo: vse spremembe so in bodo v korist najbolj ranljivih (kar je seveda dobro), vsi ukrepi so in bodo ciljno usmerjeni, targetirani in jih bodo deležni tudi tisti, ki jih draginja potiska na rob. Aktualna draginja se močno dotika domala vseh slojev, bogatih je le peščica. In po komentarjih strokovnjakov sodeč, bo spet najbolj kratko potegnil srednji sloj. Ta prevladuje in sodi vselej med pozabljene, odrinjene.
Kje je torej meja? Kdo s/m/o targetirani za to ali ono pomoč, ugodnost ali za nič? Treba bo samo ugotoviti, kje smo. Popredalčkati nas je treba – v katero ciljno skupino smo uvrščeni? Zdaj ne vemo, ali smo targetirani ali nismo oz. kako. Bi morda skupina za spremljanje kovida naredila še tabele, preglednice, da bomo vedeli, kam kdo sodi, če nam že vsi ministri z Golobom vred napovedujejo, da bomo vsi obravnavani, da bomo targetirani.
Prebrala sem tudi intervju z L. Mescem v Večeru. Prav okrcala sem samo sebe! Pogosto ga kritiziram, fant res dobro hoče. A sem morda prehitro obupala, skupaj z gospodarstvom sem namreč kar poskočila, ko sem slišala, kako se je, sicer gotovo dobro misleč, lotil žigosanja, ki po njegovem ni žigosanje, ampak evidentiranje z aplikacijo. Na RTV smo se evidentirali desetletja – podobno kot v večini javnega sektorja – pomembna je bila prisotnost, ne pa delo. Zdaj bi to uvedli še v gospodarstvo, kjer trdijo, da je to korak nazaj? Že zdaj domala povsod vodijo evidence, a razen v javnem sektorju je pomembnejše opravljeno delo, ne le prisotnost.
Problem Mesca in marsikaterega politika je, da realnosti gospodarstva, javnega sektorja niso dovolj temeljito doživeli … Živijo zunaj tega in preveč teoretizirajo. Med dolgimi poletnimi ali zimskimi počitnicami bi bilo treba vsako leto vsaj za en mesec vse politike poslati delat v gospodarstvo!
Mislim pa, da je L. Mesec, ki je med počitniškim delom v času študija preskusil žigosanje, potolažil gospodarstvo. Ni treba, da zaradi slabe izkušnje v Marinbluju celotno slovensko gospodarstvo dela sklece kot mora to početi cela četa, če ga en marinec polomi ...; in tudi poklice bo treba postaviti v različne predalčke, jih targetirati – za evidentiranje in neevidentiranje.
In Mesec hoče zaposliti tudi vse prekarno zaposlene. Dobro, a kaj, če se vsi nočejo zaposliti? Delovnih mest je praviloma še zmeraj dovolj. A marsikdo išče druga dela. Ni tako preprosto kar zaposliti. Slovenska zaposlitvena zakonodaja je izjemno nefleksibilna, delodajalcem in delavcem ne daje veliko možnosti, sicer bi bilo mnogo manj prekarnosti.
Marsikdo sprejema pogodbena dela, ki jih nikakor ne bi kot redno zaposlitev. Trg dela je mnogo kompleksnejši, kot si nekateri teoretiki in »civilisti« predstavljajo. Najbrž bi kazalo problematiko reševati z druge strani – uvesti fleksibilnejši trg dela, morda povečati dajatve za svobodnjake in jih seveda bolje plačati.
Problem Mesca in marsikaterega politika je, da realnosti gospodarstva, javnega sektorja niso dovolj temeljito doživeli … Živijo zunaj tega in preveč teoretizirajo. Med dolgimi poletnimi ali zimskimi počitnicami bi bilo treba vsako leto vsaj za en mesec vse politike poslati delat v gospodarstvo! Nekaj podobnega so imeli v Albaniji, sicer za študente in dijake.
Tudi pokojninski sistem bo Mesec rešil na svoj način. Povedal je, da se ne boji OECD, ki od Slovenije zahteva, da zviša upokojitveno starost in podaljša pokojninsko dobo, sicer ji bo zmanjkalo denarja za pokojnine. Res se življenjska doba podaljšuje, a Levica je proti, saj je Slovenija specifična, in to zanjo ni rešitev. Morda pa ima Mesec prav, saj imamo zakonodajo, po kateri do smrti ni treba nikomur v pokoj; praviloma vsak, ki hoče, dela naprej, ko izpolni pogoje in dobiva poleg plače še 40 oz. 20 odstotkov pokojnine. Kaj bi podaljševali delovno dobo, smo jo že!
Precej pozornosti je vzbudil tudi sicer vsakoletni »pietetni dogodek« pred Rusko kapelico, v spomin ruskim vojnim ujetnikom, ki so v prvi svetovni vojn umrli med gradnjo ceste čez Vršič. V razmerah ruskega napada na Ukrajino je slovesnost pri Ruski kapelici dokaj delikatna. Po eni strani je res, kar pravi bivši predsednik M. Kučan – kaj pa imajo te žrtve s tem? Po drugi strani pa bi bila prisotnost aktualne slovenske politike lahko problematična, sporočilo bi bilo lahko razumljeno kot premajhna distanca do Rusije.
Ljerka Bizilj
A zgodovine ni mogoče izbrisati, mnogo ljudi je naredilo veliko dobrih stvari za človeštvo in hkrati tudi slabih: ne enega ne drugega jim ni mogoče vzeti. To velja tudi za Ruse, velja tudi za slovenske in jugoslovanske partizane v drugi vojni in po njej. Za takšne primere je treba najti primeren način, da se je mogoče pokloniti tistemu dobremu delu in se distancirati in obsoditi tisto slabo.
Kar zadeva slovesnost pri Ruski kapelici – je dobro, da se je je udeležil bivši predsednik Kučan. Prepričana sem, da bi se modra oblast z njim celo dogovorila, da se udeleži dogodka. In morda je tudi ta dogodek priložnost za razmislek, kako ravnati v primerih, ko se mnenja, resnice lomijo, ko razklana slovenska politika ne zna ravnati ob spominu na takšne in drugačne zgodovinske dogodke. Pa ne mislim, da naj bi imela v bivših predsednikih dežurne praznovalce …
