Prva leta po uvedbi demokratičnih volitev večina niti ni vedela, da je vsaka stranka, ki je presegla prag, lahko »spravila« v parlament, kogar je hotela. Tisti, ki ga je postavila na prva tri, štiri mesta, če poenostavim, je prišel v parlament, četudi so tisti za njimi dobili več glasov. To so nekako ukinili in tudi nekoliko dvignili parlamentarni prag. So se pa izkušene stranke naučile, v kateri volilni enoti, okraju imajo največ podpornikov, volivcev in kam kandidirati svoje »elitne« člane in jim tako pomagati priti v parlament.
Pred leti je SDS zahtevala večinske volitve, zdaj se zavzema za proporcionalne, češ da bodo sicer v parlamentu predvsem poslanci iz osrednje Slovenije, izpadli pa sposobni ljudje iz širše Slovenije, ki sicer niso toliko prepoznavni.
Pri večinskem sistemu tista politična stranka, ki dobi največ, praviloma vlada v celoti. Pri proporcionalnem volilnem sistemu je težko dobiti večino, čeprav so zadnje volitve pokazale, da ni čisto nemogoče. Preprosteje je vladati, če imaš večino, a je tudi preprosteje narediti napako in zgrešiti.
S Pahorjem, z njegovo držo, z njegovimi izkušnjami bi SD lahko zagotovo postala resnejši igralec na političnem prizorišču. Če tega ne bodo izkoristili, zanje res ni rešitve.
Pri proporcionalnem volilnem sistemu pa je večinoma potrebno sestaviti koalicijo in se dogovarjati, pregovarjati, argumentirati svoje odločitve, kar je naporno, a najpogosteje koristno za sprejetje boljših rešitev. V parlament se tudi uvrstijo poslanci iz različnih delov Slovenije, kar je dobro.
Slabše pa je – če politična stranka prestopi parlamentarni prag, pridejo v državni zbor lahko celo poslanci, ki so dobili zelo malo glasov, zunaj pa ostanejo tudi tisti kandidati političnih strank, ki so dobile veliko, največ glasov in tako tudi njihovi kandidati. Tega pri proporcionalnem volilnem sistemu seveda ni mogoče izključiti.
Pomembno je, da bodo v parlamentu tisti in tiste politične stranke, ki dobijo največ glasov. Če sem prav razumela, nekaj takega predlaga dr. Ciril Ribičič, ki predlaga kombinirani volilni sistem, a nisem zaznala, da bi odločevalci njegov predlog kaj posebej upoštevali. Škoda, če ga ne bodo.
Že prve politične razprave tudi kažejo, da bo mogoče spremeniti sistem izvolitve sodnikov, ki naj jih ne bi več potrjeval parlament, ampak predsednik države; seveda na predlog sodnega sveta. Koristno bi bilo tudi, če bi se dogovorili, da parlament vlado imenuje naenkrat, torej skupaj predsednika vlade in njegovo ekipo, ne pa najprej predsednika vlade in čez nekaj časa še ministre. Ne vem sicer, kako bi potem lahko imeli toliko interpelacij ministrov, kot jih imamo zdaj, imeli bi pa najbrž več interpelacij celotne vlade.
Obvezno bi R. Golob moral svojo prevlado v parlamentu »uporabiti« za ustanovitev pokrajin. Deset in deset strokovnjakov je že pripravilo predlog, analize, argumente, že leta in leta se govori in piše o nujnosti pokrajin, saj bi s povezovanjem razmeroma majhnih slovenskih občin hitreje prišli tudi do evropskih sredstev in laže izpeljali mnoge razvojne projekte. A župani in politične stranke se ne dajo! Koliko pomembnosti bi tako izgubili župani in politične stranke, kralji na svojem lokalnem območju!
Podobno velja za državni svet (DS). Njegova vloga je v primerjavi s stroški zelo majhna. Desetletja sem spremljala razprave o pomembnosti DS ali o njegovi ukinitvi. Polemike so bile že ob ustanovitvi. Npr. dr. France Bučar in dr. Ivan Kristan (leta 1992 postal tudi prvi predsednik DS), sta bila javne bitke in imela burne razprave o DS že pred tridesetimi leti. Ali naj bo to drugi dom ali zgolj korektiv za državni zbor? Ostal je nekakšen korektiv, ki je dobil možnost veta na sprejeto zakonodajo.
Zelo težko si predstavljam, da bi ob devetdesetih poslancih imeli še en »odločevalski« državni svet, bojim se, da bi zelo dolgo trajalo, preden bi sploh sprejeli kakšen zakon, zlasti če bi prevladala zamisel, da bi bil državni svet sestavljen iz t. i. lokalnih interesov, kjer bi se vsak potegoval za svojo občino, za svojo krajevno skupnost in redko videl celoto. Res pa je, da so v treh desetletjih DS skušali pogosto ukiniti tisti, ki v njem niso imeli politične večine. Pred leti so bile to desen stranke, zdaj pa so leve. V desni NSI bi tokrat podprli ukinitev DS skupaj z levo sredino, če bi vendarle ustanovili pokrajine.
Predsednik države Borut Pahor.
Predsednik Pahor pa se vrača h koreninam – v SD. Upam, da ga sprejmejo »z vsemi štirimi«, čeprav imajo nekateri pomisleke. Prav potrebujejo ga. A je resna konkurenca in gotovo se marsikdo boji njegovega vpliva. Stranka v bistvu vse od osamosvojitve ni bila nikoli tako uspešna kot takrat, ko jo je vodil B. Pahor. In zdaj vedno bolj kaže, da je stranka bolj na koncu poti. S Pahorjem, z njegovo držo, z njegovimi izkušnjami bi lahko zagotovo postala resnejši igralec na političnem prizorišču. Če tega ne bodo izkoristili, zanje res ni rešitve. Čeprav verjamem, da Pahorja trenutno najbrž bolj zanima mednarodna kot slovenska politika.
No, z volitvami, s predvolilnimi tekmami se nam pozornost preusmerja od tistega, kar nas večino najbolj zadeva: draginja. Tu in tam nam oblast kaj navrže. Trudi se, a pri hrani, kljub košaricam, ni ne vem kakšne koristi. Še strokovnjaki pravijo, sem ujela na slovenskem radiu, da je merjenje cen v košaricah bolj »larifari«, saj so trgovci mnogo bolj spretni od oblastnikov. Da to ugotoviš, seveda ni treba biti strokovnjak.
