Župan Marko Rakovnik ob koncu mandata izpostavlja tudi razvoj turizma, ozelenitev trškega jedra in večje vključevanje občanov v odločanje. Pogled usmerja tudi v prihodnost, predvsem v vprašanje, kako v občini zadržati mlade.

Če potegnete črto pod aktualni mandat: na katere dosežke ste najbolj ponosni in kaj se je v Lovrencu v štirih letih najbolj spremenilo?

Podoba Lovrenca se je opazno spremenila, kraj je precej bolj urejen. Veliko pozornosti smo namenili infrastrukturi in pri tem se mi zdijo pomembni vsi projekti, ne glede na njihovo vrednost. Tudi z majhnimi projekti je veliko dela.

Po obsegu pa izstopata dva. Obnovili smo šolska igrišča, v katera smo vložili dober milijon in pol evrov, na začetku mandata pa smo odprli novo zdravstveno postajo. Oba projekta pomembno izboljšujeta kakovost bivanja.

Občina Lovrenc na Pohorju

Zakaj je zdravstvena postaja za občino tako pomembna?

Do najbližjih zdravstvenih središč vsaka pot traja vsaj pol ure. Kakovostna zdravstvena oskrba v občini je zato pomembna tudi za ohranjanje vsebin, ki naj bi v takih okoljih obstajale.

Šolska igrišča pa niso samo športni objekt. So prostor za druženje vseh generacij, rekreacijo in treninge. Pomembno je tudi, da se ljudje, predvsem mladi, za nekaj časa odmaknejo od ekranov in imajo prostor, kamor lahko gredo.

Vodohran Cebe ste že predali uporabi. Je letošnja suša pokazala, da je bila naložba nujna?

Vsekakor. Lovrenc ima svoj sistem vodooskrbe. Smo sicer solastnik Mariborskega vodovoda, za svoje vodne vire pa skrbimo z lastnimi koncesionarji in vzdrževalci.

Po občini imamo več zajetij in vodohranov, ki so precej stari in majhnih zmogljivosti. Prebivalstvo ostaja pri približno treh tisočih, vendar se gradi veliko več. Hiše niso več namenjene več družinam, poleg tega je pri novogradnjah skoraj običajen bazen. Enkrat na leto zato pride do velikega udara zaradi njihovega polnjenja.

Stari vodohrani z zmogljivostmi 50 ali 70 kubičnih metrov so postali nezadostni. Cebe ima 150 kubičnih metrov in se je letos, ko je bila suša res močna, izkazal kot velika pomoč. Z lastnimi viri smo skoraj brez težav zagotavljali oskrbo. Seveda se zgodijo posamezni izpadi, denimo zaradi poškodovanih cevi, vendar smo letošnjo sušo dobro prebrodili.

Primož Lavre

Lovrenc je v zadnjih letih prizadelo več ujm. Je občina danes bolje pripravljena?

Zagotovo smo bolje pripravljeni. V sanacije smo vložili veliko energije, pripravili kakovostne projekte in sledili strokovnim usmeritvam. Narava pa je nepredvidljiva in nikoli ne veš, kje bo udarila.

Glede na velikost in lego občine smo skozi zadnje ujme pravzaprav izšli z dokaj majhnim obsegom škode. Največje težave smo imeli le na nekaj območjih, približno 60 odstotkov škode pa smo od leta 2023 do danes že sanirali.

Kaj še ostaja?

Čakata nas še dva večja izziva. Eden je velik plaz, ki se je sprožil dvakrat. Od leta 2023 smo pripravljali dokumentacijo in izvajali dela, zdaj pričakujemo, da bo do novembra saniran. Projekt je ocenjen na skoraj pet milijonov evrov.

Veliko je bilo tudi manjših usadov in plazenja tal pod cestami. Na Pohorju so ceste ozke, povsod so hudourniški potoki in prostora je malo, zato je lahko vsak usad velik problem. Dve prometni povezavi smo že sanirali, še tri čakajo. Dve se že izvajata, tretja pa je v dogovarjanju z državo v okviru ukrepa odprave posledic ujm.

O kakšnih zneskih govorimo?

Vsaka od teh prometnih povezav je bila vredna vsaj dober milijon evrov. Naš občinski proračun brez izrednih sredstev znaša do pet milijonov evrov, za investicije pa nam ostane manj kot milijon. Če bi morali vse posledice ujm plačati sami, bi jih sanirali približno 20 let. Skupaj z državo smo jih v treh letih.

Občina Lovrenc na Pohorju

Ozelenitev trškega jedra je precej drugačen projekt. Kakšen Lovrenc želite z njim?

Predvsem prijetnejši kraj za domačine, hkrati pa privlačnejše središče za obiskovalce. Ko smo leta 2020 skupaj z državo uredili državno cesto skozi trško jedro, je skoraj izginilo vse zelenje ob njej. Zato smo se odločili, da tam, kjer je prostor, vzpostavimo prejšnje stanje.

Pripravili smo celovit pregled naselja in določili točke, kjer lahko z manjšimi posegi ozelenimo središče. Projekt je vreden dober milijon evrov, uvrščen je v operativni program kohezije in pričakujemo, da ga bomo zagnali v prihodnjem letu ali dveh. Čeprav smo v središču zelenega Pohorja, je prostor za še več zelenja.

Narava, lega Lovrenca na Pohorju, je tudi vaš največji turistični potencial. Koliko turizma si Lovrenc želi?

Turistično še nismo močno razviti, potenciala pa je ogromno. Do nedavnega skoraj nismo imeli spalnih kapacitet, zdaj se je stanje precej izboljšalo. Dobili smo nekaj lepih objektov z apartmaji in sobami, letos pa še dva pomembna projekta.

Eden se že izvaja: pridobili smo 1,2 milijona evrov za revitalizacijo starega zapuščenega objekta Bitner.

Kaj bo po obnovi v Bitnerju?

Bitner je bil nekoč del zdraviliškega kompleksa, kamor so ljudje prihajali na Pohorje zaradi svežega zraka in narave. Objekt je propadal, zato smo ga najprej kupili, zdaj pa zanj pridobili sredstva za obnovo. Novembra bo dobil novo podobo.

Želimo, da postane izhodiščna točka za turizem v Lovrencu, predvsem za sprehajalne in kolesarske poti. Imamo lepo naravo, nimamo pa atrakcij, ki bi privabljale množice, in si tega tudi ne želimo. Naš cilj je butični turizem s poudarkom na naravi.

Pridobili smo tudi sredstva za digitalizacijo turistične ponudbe – naših zgodb, tradicije in kapacitet. Brez tega bi zelo težko vso ponudbo predstavili ljudem, ki jih bo Lovrenc morda pritegnil.

Turizem bo tudi v naslednjem mandatu, v katerega nameravam vstopiti, ena ključnih točk razvoja.

Občina Lovrenc na Pohorju

V razpršeni občini ste uvedli participativni proračun, pri katerem občani neposredno odločajo o manjših projektih v posameznih naseljih. Bi bili pripravljeni občanom prepustiti odločanje tudi o kakšni večji razvojni dilemi?

Participacija pomeni predvsem več komunikacije z občani. Tudi pri večjih projektih imamo javne razgrnitve, poslušamo pripombe in usmeritve. Pri participativnem proračunu pa imajo krajani neposredno vlogo pri izbiri projektov.

Izvajamo ga že šest let, zdaj začenjamo četrti dvoletni cikel. Letno namenimo 70 tisoč evrov oziroma 140 tisoč evrov na cikel, kar je za našo občino veliko.

Predlogi so tudi dober signal, kaj ljudje najbolj potrebujejo. Največ projektov se še vedno nanaša na infrastrukturo – ceste, odvodnjavanje, odtoke za smeti in podobno. Tako dobimo precej jasno sliko, kje so primanjkljaji.

Kaj se zgodi s projekti, ki niso izglasovani, a jih občina prepozna kot dobre?

Če ocenimo, da bi bilo projekt vseeno dobro izvesti, ga vključimo v občinske načrte in proračun. Izglasovane projekte pa moramo praviloma izvesti v predvidenih letih. V šestih letih smo imeli morda dva primera, ko je bilo treba zaradi nepredvidenih zapletov projekt zamakniti, s čimer so se strinjali tudi predlagatelji.

Pomembno je, da so ljudje participacijo vzeli za svojo. Podobno kot pri volitvah pridejo na volišča, se usklajujejo in glasujejo za projekte, ki so jim pomembni. Če ljudje tega ne bi čutili kot svojega, participacija ne bi imela smisla. Pri nas pa se je dobro prijela.

Primož Lavre

Je bilo v tem mandatu kaj, kar ste želeli izpeljati, pa ni šlo po načrtih?

Proračunski načrti so se v štirih letih precej spreminjali. Neurja so marsikaj obrnila na glavo, narava je sama pokazala, kaj bomo delali. Ker smo morali del škode pokrivati tudi sami, smo nekatere projekte spremenili ali jim zamaknili časovnice. Nekatere stvari, ki sem jih nameraval pustiti za naslednji mandat, pa se zdaj že realizirajo.

Ali bi danes kaj naredil drugače – verjetno ne veliko. Vidim pa precej prostora za izboljšanje komunikacije. Marsikdaj se kaj ne pove dovolj jasno, natančno ali pogosto in ljudje so lahko zaradi tega v strahu. Potem nastane težava, na katero nisi računal, samo zato, ker nisi dobro komuniciral.

Pri projektih so največja težava roki. Na gradbiščih se vedno kaj zgodi, treba je spremeniti, dopolniti ali popraviti načrte in posledično se zamaknejo časovnice. Za ljudi, ki so pričakovali pol leta težav okoli svojih domov, se lahko vse skupaj raztegne tudi na leto. Tudi temu bo treba v prihodnje nameniti več pozornosti.

Če vam bodo občani novembra na volitvah še enkrat zaupali, kaj želite, da bo čez štiri leta v Lovrencu drugače?

Če mi bodo zaupali še en mandat, bi moral biti Lovrenc ob njegovem koncu še korak prijetnejši, bolj funkcionalen in predvsem bolj urejen s komunalnega vidika. Predvsem bi moral biti še prijetnejši za bivanje.

Želim si, da bi bila posledica vsega tega tudi manjši odliv mladih.

Kako jih lahko zadržite, če jim občina ne more ponuditi dovolj delovnih mest?

Veliko manevrskega prostora nimamo. Služb jim ne moremo ponuditi, gospodarstvo pa nima možnosti za razvoj večjih proizvodnih dejavnosti. Glede na sodoben razvoj podjetij ne moremo računati, da se bo v Lovrenc preselila večja proizvodnja. Smo vendarle oddaljeni od avtocest in sodobnih prometnih povezav.

Lahko pa naredimo občino varno in prijetno, z vsemi storitvami, potrebnimi za moderno življenje, ter s šolo in šolskim okoljem, ki otrokom ponujata nekaj, česar večja urbana središča pogosto ne morejo. To je lahko razlog, da mladi ostanejo in si tukaj ustvarijo družino, ne pa da se vračajo šele ob koncih tedna, počitnicah ali na stara leta.

Ljudje iščejo mirna okolja, vendar si to lahko privoščijo predvsem tisti, ki si lahko uredijo tudi vsakodnevno življenje. Če moraš vsak dan v službo, Lovrenc trenutno ni najlažja izbira. A naredili bomo vse, da bi pretehtali tudi tiste drobne odločitve, ki na koncu pomenijo, ali boš ostal v Lovrencu ali ne.