Še za ta minimum so Nemce in Nizozemce morali prepričevati vso noč, in preden bodo dorekli podrobnosti, bomo morda že v pomladi. Tudi cepiva za kovid 19 so skupno nabavljali v Bruslju, a je vse tako dolgo trajalo, da si je marsikdo premislil, da bi se sploh cepil. In zdaj preiskujejo morebitne nepravilnosti teh nabav.
Ruski predsednik V. Putin ne potrebuje orožja, njegovo glavno orožje je energija, s katero uničuje Evropo, kjer je vedno več protestov zaradi draginje. Če pa poslušamo med vrsticami, marsikatera država tudi išče ovinke, kako bo prek Turčije ali kako drugače vendarle prišla do plina, četudi – ruskega. Upajmo, da bo slovenska oblast našla dobre rešitve za nas vse, predvsem pa za gospodarstvo.
In v kriznih časih, še slabši se napovedujejo za prihodnje leto, je uvajanje brezplačnega kosila za vse osnovnošolce in božičnica kar za vse predvsem populizem. Kdor ima dovolj, naj ne dobiva priboljškov od države, gospodarstvu in javnemu sektorju pa je treba dovoliti, da delijo, kolikor zmorejo in predvsem tistim, ki jih velja nagraditi. Dokaj neokusno, nehigiensko je poslušati, kako bo država delila kar vsem, tudi tistim, ki imajo vsega dovolj – in to v času, ko se nekateri borijo s pomanjkanjem. Tem je treba pomagati. In naj država subvencionira šolsko prehrano socialno šibkejšim, za te bomo vsi radi prispevali.
R. Golobu ne bi bilo treba polemizirati z izjavami M. Kučana. Lahko bi se le nasmehnil ali npr. povedal, da ima vsak pravico podpreti svojega kandidata.
Prvi del predsedniških volitev pa smo tako ali drugače preživeli. In če ponovim svoje ugotovitve (Večer), so se prelevile skorajda v bitko med M. Kučanom, bivšim predsednikom države, in sedanjim premierjem R. Golobom. Res pa je, da R. Golob v takih primerih slabo reagira. Ne bi mu bilo treba polemizirati z izjavami M. Kučana. Lahko bi se le nasmehnil ali npr. povedal, da ima vsak pravico podpreti svojega kandidata.
Pred nami pa so tudi lokalne volitve. Te so precej drugačne od državnozborskih in tudi od predsedniških volitev. So mnogo bolj pragmatične, ljudje so od izvoljenih bolj neposredno odvisni oz. tako mislijo in občutijo. Na lokalni ravni praviloma ni ideologije, so povsem konkretne zadeve: imamo kanalizacijo, vodovod, so delovna mesta, pridemo do stanovanja, so lokalne ceste urejene, so prometne povezave dobre ali slabe, imamo osebnega zdravnika, se občina razvija ali nazaduje.
Levi - desni na lokalni ravni skorajda ne velja, na lokalni ravni se ne pogovarjajo o tem, kdo s kom nikakor ne gre, ampak se povežejo za skupne cilje po poti politične priložnosti. Velika mesta so morda izjema, vsaj Ljubljana pa ima že kakšnih 16 let istega župana in skoraj zanesljivo bo še naprej ostal. Za konkurente vsaj za zdaj ne kaže, da bi lahko bili uspešni.
Še bolj uspešen od Jankovića je celjski župan Bojan Šrot, ki mesto vodi že 24 let in tudi zanj kaže, da ga bo še naprej. In tudi mariborski župan Saša Arsenovič ima precej možnosti za zmago; da se je znesel nad fantičem, ki je iz smeti pobiral teniške žogice, mu, kot kaže, ni kaj dosti škodovalo. Vprašanje je, ali se mu F. Kangler lahko približa. Svoboda pa si je kandidata sposodila pri SD – zdravnika Vojka Flisa. Na spletu sem našla podatek, da dela v mariborskem kliničnem centru, od leta 2009 pa je pogodbeni sodelavec kirurškega sanatorija v ljubljanski Rožni dolini.
Kar precej znanih kandidatov si želi prvo mesto v svojem fevdu. V Brežicah se že drugič namerava za župana potegovati Igor Zorčič, nedavni predsednik državnega zbora. Pred štirimi leti ga je za las premagal Ivan Molan, kandidat SDS. Morda mu tokrat uspe, če bo v svoj nastop dodal nekaj več odločnosti in smelosti. Predsedniški kandidat V. Prebilič pa se je očitno odločil, da bo še naprej župan Kočevja.
Marsikdo je že pozabil na prejšnjega zdravstvenega ministra Janeza Poklukarja. Napoveduje, da hoče biti župan Gorja. In da ne bi mislili, da je to majhna, zakotna občina. Ima bogato turistično destinacijo – Vintgar. Zdajšnji župan Peter Torkar, ki se bo potegoval še za en mandat, Poklukarju očita visoke nagrade, ki si jih skrito pred javnostjo izplačujejo on in njegovi ožji sodelavci za prostovoljno delo v turističnem društvu. Vse to naj bi v društvu počeli v soglasju z državo, saj društvo mimo občine upravlja sotesko Vintgar.
Ljerka Bizilj
V Bohinju pa bo poskusil županovati Bojan Traven. Zagotovo je zelo operativen. Postavil je Svet na kanalu A in številne odmevne oddaje skupaj z U. Slakom, s turizmom pa se na Bohinjskem ukvarja že vrsto let. Tokrat mu lahko celo uspe, saj občanom obljublja bohinjsko rento, vsakemu dvesto evrov od turistične takse. Zelo pestro bo v Kopru, zdajšnjega župana Aleša Bržana podpira tudi R. Golob, premagati ga bo skušal dolgoletni župan Boris Popovič. In kaj lahko pričakuje glasbenik Patrik Greblo, ki tudi napoveduje kandidaturo? Težko se bo prebil naprej v tej bitki, čeprav zna biti dokaj posloven.
Uspe pa v Šentjurju lahko Jelki Godec (SDS), ki je že na državnozborskih volitvah spomladi premagala vse tekmece, čeprav na lokalnih volitvah pogosto zmagujejo neodvisni in ne strankarski kandidati. Med strankami sta največ županov na zadnjih volitvah sicer dobili SLS in SDS, ki pa je dobila tudi največ svetnikov (537).
Prepričana sem, da je biti župan, tudi najmanjše občine, praviloma lahko mnogo bolj ustvarjalno kot biti poslanec državnega zbora! Na lokalni ravni, če si sposoben, si kralj, na državni pa le eden od mnogih. Marsikdo, ki ne poskusi, ne razume …
