Problem je, da ob vsaki nesreči beremo, ugotavljamo, da potrebujemo načrte, zdaj za to, kako preprečiti požare, kako premagati sušo, kako doseči, da Istra ne bo poleti brez vode, kaj storiti, da drugi deli države ne bodo ob močnejšem dežju poplavljeni. Le kaj desetletja delajo vse agencije, inštituti, vladne in civilne službe? In ministri? Politiki? So sami sebi namen? Kot da odkrivamo Ameriko! Da je lahko suša? Da lahko v Istri primanjkuje vode? Da so požari sploh mogoči?
In zdaj poslušamo, da bo potrebno postavljati požarne straže, graditi poti med zaraščenim Krasom, ker ga nihče več noče obdelovati. Ni bilo potrebno, to nas ni več zanimalo, saj je vse prihajalo iz tujine, Rusije, Ukrajine, Kitajske! Naravne danosti v Sloveniji pač lahko propadajo ali pa so tudi same sebi namen. Za lepše okolje?!
Vsaj z dvema naravnima dobrinama Slovenija izstopa: lesom in vodo. Obojega imamo na pretek, zavidanja vredno. A hlode izvažamo, lesne izdelke pa potem uvažamo. Lesne biomase, briketov, vsega tega menda primanjkuje že zdaj, ker uvoz zaostaja … Pomanjkanje vode ogroža prebivalce in zaradi suše gori Kras! Nimamo potrebnih vodnih zajetij, ne recikliramo vode, podtalnice skorajda ne uporabljamo.
Istra in Kras potrebujeta večje vodno zajetje. Že desetletja ne gre: enkrat so proti krajani, potem kakšen župan, potem okoljevarstvene organizacije, nič se ne zgodi. Koliko zaprek je bilo na Hrvaškem za Pelješki most! A so ga potem čez noč zgradili – Kitajci, četudi se je Bruselj, ki ga je sicer obilno sofinanciral, zmrdoval (za evropska sredstva Kitajci?), in projektiral ga je Slovenec. Vse je mogoče, če je dovolj odločnosti in državotvornosti pri tistih, ki državo vodijo.
V bistvu potrebujemo medijski in siceršnji »napad« na vlado, da poskrbi za preventivo in da začne spodbujati uporabo lastnih naravnih dobrin in zmogljivosti.
Vodnega zajetja ne morejo zgraditi občine – to mora biti domena države. Tudi načrti za sušo, poplave ne morejo biti le domena te ali one občine, ko pride do suše, poplav, rešuje to vsa Slovenija. Naj poskrbi za preventivo tudi vsa Slovenija. In zato voli svoje predstavnike: parlament in vlado! V bistvu potrebujemo medijski in siceršnji »napad« na vlado, da poskrbi za preventivo in da začne spodbujati uporabo lastnih naravnih dobrin in zmogljivosti.
Vlada gre sicer na dopust na Hrvaško, gospodarstveniki in podjetniki pa postajajo vedno bolj nervozni, češ da vlada skrbi za gospodinjstva, kar ni nič narobe – kaj pa gospodarstvo? Ameriki gospodarska rast upada, Nemčiji napovedujejo recesijo, Kitajci pa polnijo skladišča. Kako bo v Sloveniji? Gotovo smo odvisni od svetovnih razmer, a kljub vsemu najbolj od vladnih ukrepov, od ravnanja vlade. Ja, evropska solidarnost, toda vsaka država bo najprej poskrbela zase.
A gospodarstvo, podjetniki morajo počakati do septembra, sporoča premier, sestaja pa se s civilno družbo. Prav bi bilo, če bi Golob pozorno prisluhnil gospodarstvenikom, morda bi si lahko prebral, četudi na dopustu, napotke G. Novkovića v Večeru, ko njega in M. Hana, gospodarskega ministra, poziva, da prisluhneta gospodarstvu in pogledata tudi kakšne prakse čez severno mejo, preden začneta »harati« po samostojnih podjetnikih in njihovih normiranih stroških, in povesta, kako bosta pomagala ubraniti gospodarstvo in podjetništvo pred krizo.
Poslušati je treba strokovnjake! Izračunali so, da je samo v koalicijski pogodbi predvidenih šestkrat več izdatkov kot prihodkov, v osnutku proračuna pa je menda še huje. Na evropski lestvici inovacij smo s stopnje »močna inovativnost« padli na stopnjo »skromna inovativnost«. Podjetja so zastarela, njihovo poslovanje je potrebno digitalizirati! Internet, mobilni telefoni – tu pa smo dobri! Torej, gospod Golob! Najprej spodbude, da bo gospodarstvo sploh preživelo krizo, potem pa – ali hkrati – za posodobitev, digitalizacijo gospodarstva (in tudi zdravstvene zavarovalnice).
Naj torej vlada začne delati zdaj tisto, za kar prejšnje niso, ni bilo treba; važen je bil nekakšen ideološki boj, napajanje lastnih interesov, resne zadeve pa so pogosto ostajale za potomce. Potrebujemo novo strategijo, nove načrte, prevrednotiti moramo dosedanje cilje, politika mora začeti gledati širše, konec je preokupacije s tem, kdo bo koga, vse drugo je bolj pomembno. Čas je za odgovorno vladanje! Čas je za iskanje izhoda.
Državljani in politika smo se v zadnjih desetletjih naučili boriti za pravice, kar zelo se zavedamo, kaj so naše pravice. Smo se naučili prevzeti tudi odgovornosti? Bojim se, da bolj slabo. In skrbi nas lahko, da postajamo vse bolj »bolan narod« v Evropi. Vprašanje je, kaj še zmoremo.
Čisto pri vrhu smo, nekje na tretjem mestu po številu bolniških odsotnosti. Alarm, minister Loredan! In to v vsakem primeru: ali smo res »bolan narod« in potrebni vsesplošnega zdravljenja ali pa vsesplošno zdravljenje potrebuje sistem, ki morda spodbuja toliko bolniških odsotnosti?
Kar nenadoma živimo v novem svetu. Obrnil se je vsaj na bok, še ne na glavo: kovid, vojna, požari, suša, draginja … Živeli, spali smo v nekakšnem na videz zaščitenem mehurčku, v katerem smo očitno zanemarili bistvene stvari. Potrebujemo tudi zdravilo za našo dušo, ne le Slovenci; da spet dobimo smisel in voljo za prave stvari, potrebujemo katarzo. Morda nam jo prinašajo virusi, vojne, požari in suše, draginja. Nas bo udarec po glavi streznil?