policija, kraj zločina Svet24.si

Dekleti sta šli v šolo, ko se je zgodilo ...

ženska Svet24.si

"Svojega osebnega zdravnika po štirih letih sploh...

Tatjana Bobnar_11 Necenzurirano

Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba

bostjan bandelj bobo Reporter.si

Skrivnost 4. najbogatejšega Slovenca: kako je ...

tavares Ekipa24.si

Hude žaljivke na račun Tavaresa: Opica, vidi ti ...

Nika Zorjan, jok Njena.si

Nika Zorjan zaradi njega v javnosti padla v jok

hrvaska Ekipa24.si

Kakšna drama v Katarju! Japonci držali Hrvate v ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Vselej, ko sem poslušala Miho Kordiša, sem šla pogledat v hladilnik, če sploh imam kaj za kosilo

Deli na:
Vselej, ko sem poslušala Miho Kordiša, sem šla pogledat v hladilnik, če sploh imam kaj za kosilo

Ljerka Bizilj - Foto: Primož Lavre

Vsakokratne volitve imajo svojo vsebino, povedo marsikaj o politiki in o nas. Tokratni prvi krog predsedniških volitev je povedal, da je skorajda polovici državljanov, volivcev vseeno, da jih ne zanima, kdo bo predsednik, četudi je zdaj volilo več ljudi kot leta 2017.

Razlogov je lahko seveda več, prvi je najbrž, da predsedniške volitve niso tako pomembne za vse nas kot npr. parlamentarne; drugi razlog je lahko, da s/m/o se spomladi nekoliko izpeli, ko smo šli na volitve z zelo velikimi pričakovanji. Tudi tokratne volitve so potrdile, da stranke pri predsedniških volitvah nimajo pomembne teže, da je prepričljivost kandidatov odločilna. In potrdile so, da dobra tretjina volivcev voli za desno opcijo.

Padec na realna tla je dober za vsako politiko. R. Golobu so volitve povedale, da zaupanje ni brezpogojno, da se je za ljudi, državljane, za volivce treba vsak dan truditi. Bil je vidno razočaran, njegov kandidat M. Brglez je bil šele na tretjem mestu. Res pa je, če bi upokojencem popihal na dušo že pred volitvami in jim obljubil redno uskladitev pokojnin že za november, bi se »zanimanje« zanj in njegovega kandidata lahko nekoliko povečalo. Vendarle gre za več kot 600 tisoč sicer upokojenih volivcev! Kaj bi šele prinesla odločitev o dvigu minimalne plače! Četudi so delodajalci proti. Tako mnogi volivci niso dobili občutka, da so vladajoči politiki izpolnili njihova pomladna pričakovanja. Predvidevam, da je bilo tokratno sporočilo koristno in bo zaradi njega Golobovo vladanje precej bolj kakovostno in premišljeno.

Foto: Sašo Švigelj - Miha Kordiš

M. Brglez je gotovo dober profesor, teoretik, govornik pa ni. Ni nam povedal, kdo je oz. da je  »NEKDO«. Deloval je medlo, bledo, dolgočasno, zdelo se je, da ne zna kaj dosti povedati. Kdor ga pozna, ve, da ni tako. Kakšen tečaj politične retorike mu ne bi škodil. Te se je proti koncu kampanje naučil V. Prebilič. Možakar, ki je vstopil v kampanjo hladen, brez karizme, bi, če bi kampanja trajala še kakšen teden, lahko premagal celo M. Brgleza.

Padec na realna tla je dober za vsako politiko. R. Golobu so volitve povedale, da zaupanje ni brezpogojno, da se je za ljudi, državljane, za volivce treba vsak dan truditi.

N. Pirc  Musar pa je bila vseskozi v sodni dvorani, kjer je odločno branila samo sebe. Retorično je bila gotovo daleč pred vsemi. Na prvem soočenju v drugem krogu (POP TV) pa je delovala izgubljeno, brez vsebine, kot da kandidira samo zato, da napada nasprotnika – A. Logarja.

J. Cigler Kralj je bil zelo konkreten, nič se ni izmikal, vedel je, zakaj je v bitki, zagovarjal je stališča stranke in bil čisto simpatičen. Bil je edini s povsem svojimi, dokaj skrajnimi stališči in nič ni skrival, da propagira stranko, ne toliko sebe. Tik tok mu ni kaj dosti pomagal. S. Senčar – čisto zanimiva ginekologinja, težko pa si jo predstavljam kot predsednico države. Nje soočenja niso ne vem kako uničevala, očitali so ji odpor do cepljenja, odgovarjala je, da ni proti cepljenju, je pa proti nepreverjenemu cepivu. Bila je seveda zunaj večine političnih vzorcev, a v stranki Resnica so bili vidno zadovoljni z njenim rezultatom, saj je prehitela J. C. Kralja in M. Kordiša. Na po/volilnem večeru so bili videti zadovoljni zlasti v SDS, Resnici in na Ruski dači.

M. Kordiš je izgubil proti svojim bolj zmernim strankarskim sopotnikom, čeprav lahko mirno priznam, da je v tej kampanji pri meni pridobil kakšno točko. Lepo, da se je zavzemal za najrevnejše, a vselej, ko sem ga poslušala, sem šla pogledat v hladilnik, če sploh imam kaj za kosilo … Ob vsem spoštovanju, a zdelo se mi je, da po standardu še do Albanije nismo prišli. Na srečo pa ni niti 25 tisoč Slovencev podprlo njegovih ekstremnih stališč: poveličevanje Lenina, Tita, izstop iz Nata.

Če bi sodili po predsedniških volitvah, Levice po naslednjih parlamentarnih volitvah ne bo več, razen če ne bo L. Mesec popravljal vtisa. Samo podpora civilne družbe ne bo dovolj. M. Kučan, bivši predsednik države, je sicer pred časom dejal, da je naša prihodnost odvisna od tega, kako bodo vladajoče strukture sodelovale s civilno družbo, a tu je še tisoč in tisoč drugih, ki morda vedo več od civilne družbe. Seveda pa smo še volivci, ki odločamo, kdo bodo vladajoče strukture. In ponavljam, Levico potrebujemo, a raje in predvsem v opoziciji.

A. Logar je deloval umirjeno, premišljeno, govoril je zlasti o sebi, svoji viziji in se izmikal napadom zaradi preteklih dejanj J. Janše. Večina je prepričana, da bo N. P. Musar postala predsednica države. A tudi A. Logar ni brez možnosti. Veliko je odvisno od njega. Prva soočenja v drugem krogu so pokazala, da ga bo N. Pirc Musar skušala uničevati z J. Janšo in njegovim načinom vladanja, komuniciranja. Za zdaj Logar ohranja živce in dobro odgovarja. Sam se je odločil za nenapadanje. Koliko glasov bo dobil, je precej odvisno od njegove drže in volilne udeležbe.

Ob predsedniških volitvah veliko medijev piše o morebitnem nasledniku Janeza Janše: Anžetu Logarju. Logar ima zagotovo potencial za to. Zna pa očitno prešteti tudi do deset – preden reagira – in zna ohranjati mirno kri. Ima kulturen način komunikacije in zna biti diplomat. Spominja me na bivšega avstrijskega kanclerja S. Kurza, seveda brez prtljage, zaradi katere je Kurz moral odstopiti. Vse je odvisno najprej od drugega kroga volitev, potem pa seveda od J. Janše, kaj hoče zase, kaj hoče za stranko, kaj hoče za Slovenijo.

Janša je star 64 let. To so praviloma leta modrosti, ko naj bi brezglavost in potiskanje glave skozi zid ostala v preteklosti, a so lahko tudi zelo plodna leta. Pred kakšnimi tremi desetletji se je mladenič Jožef Školč, ki je vodil mladinsko organizacijo in potem stranko, predhodnico LDS, svoji funkciji – prvega človeka stranke – odpovedal in jo leta 1992 predal Janezu Drnovšku. To je bila modra odločitev.