Dolgo tudi nisem razumela, zakaj so moški začeli kar množično gledati ženski nogomet; potem pa so me »nesramni dedci« spodbudili, da sem si na eni od komercialnih televizij ogledala večji del čara tega športa. In se mi zdi razlog tudi nespodobno komentirati. Na koncu koncev dajejo tudi ženske vse od sebe, čemur smo bili še posebno priča zdaj na evropskem prvenstvu. Proučevanje kolesarjenja pa bi morali predvolilni analitiki in vodje predvolilnih kampanj krepko vključiti v svoje analize, predvidevanja in načrte.
Morda smo Slovenci nekaj posebnega pri tem, za koga navijamo, kdo ostaja v naših srcih. Zadnje tritedensko kolesarjenje da spet misliti: fantje »pedalirajo« in gonijo, gledajo v tla, se mučijo, znoj teče z njih, če ni kakšnih vzponov, napadov, prehitevanj in, žal, padcev, se vse skupaj kar vleče – izjema je seveda pogled na kakšno lepo pokrajino.
A gledamo in gledamo, nekateri začne/jo/mo že pred prenosi nacionalke na Eurosportu in mnogi razlagajo, da je to kot popoldansko meditiranje, ki ga za dvig adrenalina zmoti le kakšen Rogličev ali Pogačarjev »izpad«. Kolesarstvo je kot politika! Praviloma je posameznik toliko močan, kot je močna njegova ekipa. Če ni složna, mora biti genialec, da lahko premaga druge. Tudi politika je v kriznih trenutkih lahko uspešna, če je enotna …
V bistvu smo lahko srečni, da imamo šport in se nam ni treba toliko ukvarjati s politiko, če ga seveda ujamemo na kateri od televizij.
P. Roglič je nacionalni junak, za katerega trepetamo, nas stiska v želodcu, T. Pogačar, mladi fenomen, bi lahko še tretjič zmagal na Touru, pa bi verjetno Roglič še vedno prevladoval v naših srcih. Podobno je s skakalcem Petrom Prevcem. To sta večna ljubljenca. In do pete kolesarske etape, ko je Roglič zapeljal v balo sena, je bilo vse dobro. Lahko zmagujeta Anže Lanišek in Tadej Pogačar, a če ni na tekmah P. Prevca in P. Rogliča, so tekme pol manj zanimive in manj čustveno nabite.
Čeprav je tako le v Sloveniji. Radijski komentatorji so povedali, da v tujini vsi poznajo Pogija, zgrnejo se okoli njega, Roglič je zanje mnogo manj zanimiv. Nam Slovencem pa gre na živce še tisti strokovnjak, ki razlaga, zakaj Roglič tako pogosto pade: manjka mu osnovna šola kolesarstva – on ima malo šolo skokov ….
Je kaj narobe z mano, z nami? Zakaj smo bliže Rogliču kot Pogačarju? Če ne bi poslušala in prebirala kolesarskih strokovnjakov in radijskih komentatorjev, bi mislila, da nas je le nekaj, s katerimi je očitno nekaj narobe. A ne! Večina podobno razmišlja. Naša srca niso vedno na strani zmagovalcev. Pogačar je vehementno in pre/lahkotno dolgo zmagoval; za Rogliča se zdi, tudi ko zmaguje, da se muči in muči, rine in rine in z njim mi gonimo in gonimo in kar naprej upamo, da uspe.
Pri Pogiju ni bilo skorajda nobene napetosti, nismo trpeli z njim. Kar šlo mu je. Tokrat pa je ostajal vse bolj sam, ni imel več ekipe za sabo, poskušal je, še padel je. In morda smo zdaj končno bolj začutili tudi Pogačarja, ko se je tako mučil, da bi premagal J. Vingegaarda, v katerem smo očitno kar predolgo gledali Rogliča, še takrat, ko je že šel nabirat moči za Vuelto. Zdaj se nam je morda Pogi zasmilil, morda je le postal naš, spet skromen, nič nadut, pogumen, a ne dovolj močan. No, koristno bi bilo, da si tudi politika in njeni usmerjevalci to zapomnijo. Naša čustva niso preprosta.
V bistvu smo lahko srečni, da imamo šport in se nam ni treba toliko ukvarjati s politiko, če ga seveda ujamemo na kateri od televizij. Kristjan Čeh, metalec diska je zlat! Svetovni prvak! Največkrat poslušamo slovensko himno skupaj s Timom Gajserjem. Da je tako droben fant lahko tako močan, si ne bi nikoli mislila! Premetava se po tistih, večinoma presušenih, a kdaj tudi blatnih jarkih, da vas vseskozi stiska v želodcu in lahko dobite še večjo alergijo na motorje, ker vas je strah, da se bo komu kaj zgodilo. A fantje so spretni in niso na cesti, ampak na tekmovališču.
Kako lepše je, če se lahko bolj kot politiki posvečamo športu! In zdaj razumem, zakaj so se nekateri tako zelo borili proti neposrednim prenosom iz parlamenta! Ko gledamo globokoumne razprave v parlamentu, pogosto postajamo vse manjši, nepomembni, dobesedno bedni.
Pri športu pa nacionalna zavest naraste! In sreča, da bo jeseni košarkarsko prvenstvo, ko bosta L. Dončić in očitno tudi G. Dragić pomembnejša od Goloba in Janše ali pa vsaj deležna naše večje pozornosti. Čeprav bo težko, ker nas skrbijo inflacija, morebitno pomanjkanje …
Ne vem pa, koliko navdušenja je nad tem, da naj gremo na morje (svetuje R. Golob), pokazal Darko Brlek. In poslušati Placida Dominga in tudi Poletno noč na Kongresnem trgu je vendarle lahko enkratno, ja, lahko bi bilo enkratno. Darko Brlek, dolgoletni in sicer nadvse uspešni direktor Festivala Ljubljana, ki letos praznuje častitljivo starost – 70 let, v Ljubljano vodi izvrstne umetnike, župan Zoran Janković kulturi v Ljubljani namenja prek 10 odstotkov mestnega proračuna – zavidanja vredno.
In lahko bi k temu nekdo dodal še nekaj evrov, da bi primerno in sodobno opremili prizorišče Kongresnega trga. Vstopnice niso poceni – a če npr. lani niste za Dominga odšteli skoraj dvesto evrov in ste torej sedeli bolj zadaj, bi bilo bolje, da bi ga doma poslušali po radiu, videti ga tako niste mogli (letos bo v Križankah). Torej, kakšen predvajalnik bi bilo treba postaviti še za zadnjih 10, 15 vrst!
Sicer pa – premier Golob, lep pozdrav z morja, kamor ste me poslali. Kam pošljem račun?
