Tokratni so najprej ukinili tisto, kar je imelo gledalce, kar je delovalo racionalno, z malo denarja, solidno organizirano in je navsezadnje privabljajo tudi oglaševalce in v bistvu ni vključevalo politike: najprej so ukinili Zvezdanino oddajo, tudi Od blizu Vesne Milek, ki je bila gotovo daleč nad večino pogovornih oddaj na televiziji, ni bilo več na programu, Dobro jutro so »razmontirali«, zaradi gledalcev in pokroviteljev smo jo nekoč podaljšali do enajstih, potem pa so iz nje naredili Sobotno popoldne, pogovore za starejše, kakšno rubriko, tematiko prestavili v Panoramo in tako naprej.
V novih terminih jutranje rubrike ne delujejo vselej dobro in primerno. In te spremembe niso imele nobene zveze s politiko, imele so osebni predznak, torej so jih ukinili na podlagi osebnih želja in zahtev določenih posameznikov, ki so z novim vodstvom prišli v ospredje (če tokrat izpustimo vse druge ukinjene oddaje).
Zvezdana in njen zelo neposredni način sta motila marsikoga že od vsega začetka, samo številnih gledalcev ne. Pripravljena je bila sodelovati že davno pred svojo posebno oddajo, v oddaji Dobro, s katero smo želeli spodbuditi tudi starejše gledalce, da skrbijo zase, da ne životarijo, ampak tudi v zrelejših letih najdejo izzive.
Ne morem si predstavljati, kakšna bo RTV, ko bo v svetu od sedemnajst članov kar šest zaposlenih. In še delavski direktor! Čigava televizija bo to potem? RTV delavcev?
Že sama sem pred tem pripravljala oddajo Osebno, bilo je okoli leta 2004/5, vanjo smo vključevali istospolne, govorili o nasilju nad ženskami, otroki, o zaupanju, varanju, čeprav najbrž dokaj sramežljivo … Nadrejeni so preživeli celo Janeza Ruglja z najbolj smelimi mislimi, danes sploh ne vem, če bi ga objavili; oddaja je kar tekla, skrita na drugem programu, dokler ni Lado Bizovičar v eni od oddaj razložil, kako so ga zalotili v delavnicah RTV z neko damo ali pa je on koga zalotil. Oddajo so ukinili.
Nastala je v bistvu na pobudo dr. Vida Pečjaka, ki je pisal in razlagal o »zadrtih« Slovencih, polnih predsodkov, in o tem, da se je življenjska doba podaljšala za deset let, nad njim in njegovimi starejšimi vrstniki pa se mnogi zmrdujejo, če niso oblečeni ravno v sivo, črno ali rjavo, če nekoliko poenostavim njegova razmišljanja, tudi v številnih knjigah.
Seveda se sama nikoli nisem lotila teh tem tako pogumno in poglobljeno kot Zvezdana. Z njimi je zaživela, se v njih vživela. Če se samo spomnim, ko smo jo skupaj s Smolejem angažirali, da bi v Jutru promovirala zdravo življenje (tudi v zrelih letih), se je tega lotila neizmerno doživeto, sama telovadila, se trudila skupaj z gledalci, podlegla celo kakšni operaciji.
Kolegi in marsikdaj tudi mediji so se zmrdovali, a očitno niso spremljali drugih evropskih, tudi javnih televizij, ki so bile s tematikami in pristopi že daleč pred nami. Kolegi z drugih javnih televizij so me v okviru evropske radiotelevizije naučili, da ne smeš ponujati le programa, ki je tebi všeč, ampak program, ki je v javnem interesu, ki vključuje življenje, srečo in stisko ljudi, program, ki je za ljudi.
S Smolejem sta v Zvezdani vse to nadgradila in marsikomu z odprtimi pogovori dala upanje. Ja, delila sta upanje. A koliko gneva, kritik s/m/o doživeli! Ob predstavitvi Zvezdanine knjige sem se šalila, a je kar precej resnice, da bi sama morala napisati kakšno poglavje: pogovori, ki so mi grenili življenje. A smo vsi skupaj vzdržali.
R. Smolej je pravi televizijec. Eden od mojih »medijskih otrok«, ki me je prerasel. Ima ideje, je delaven, zna »delati« televizijo, ve, kakšni so trendi, kaj in kako je treba ponuditi gledalcem, zna pomagati, da so voditelji še boljši, iz njih »izvleče« najboljše. To mu je uspelo pri Zvezdani, pri Manci Košir in navsezadnje tudi pri Vesni Milek. Imenitna Delova novinarka nas je navduševala s svojimi besedili, intervjuji, in takratna direktorica Dela Irma Gubanec je pristala, da Milekova sodeluje z nami. Svojevrstni, za TV sveži pogovori z gosti, ki jih marsikdo ni mogel privabiti, so šli v nos marsikomu na RTV: zagotovo je bila V. Milek močna konkurenca. In je že dolgo ni več na TV-zaslonih.
Zadnja beseda, pogovorna oddaja, ki jo je uvedel Rok Smolej, je format tudi katere od tujih televizij. V njej so različno misleče dame govorile o aktualnih družbenih domačih in tujih temah. V Sobotnem popoldnevu so imele dobro gledanost. A Katarina Kresal je šla marsikomu v nos. Pa pogosto tudi Polona Vetrih, Vida Žabot, Milena Miklavčič. Ženske, same močne osebnosti. Moteče. Tudi nizkoproračunska oddaja z dobro gledanostjo. Tudi to so ukinili, Roka Smoleja pa potisnili ob rob, kot so še marsikoga.
Sposobnost, zavzetost – to že dolgo na RTV nikogar ne zanima. Kot nikogar ne zanimajo novi programski trendi, novi formati … Modreci, levi, desni in večinoma oni, ki malo vedo, debatirajo – ne o televiziji, ampak bolj o politiki. Če smo kdaj rekli, da se vsi spozna/m/j/o na nogomet, zdaj lahko rečemo, da se na televizijo očitno še bolj, in po vseh teh soočenjih bi bilo najbolje, da RTV preselijo kar na Šubičevo, kjer je parlament, ali na sedež katere od političnih strank. Mi bomo pa gledali kakšno komercialno ali tujo televizijo.
Kljub vsemu pa si ne morem predstavljati, kakšna bo RTV, ko bo v svetu od sedemnajst članov kar šest zaposlenih. In še delavski direktor! Čigava televizija bo to potem? RTV delavcev? To bo najbrž treba popraviti. Gledalci plačujemo RTV-prispevek, a to ne bo več naša televizija; sicer že zelo dolgo ni več, bi marsikdo rekel. Razen če nima oblast namena RTV financirati iz proračuna. Potem pa naj naredi, kar hoče.
