Hitro cesto Koper–Dragonja se »mečka« že vsaj dvajset let in najmanj do leta 2024 bo trajalo, da sploh pripravijo dokumentacijo. Kaj le so delali npr. zadnjih dvajset let? Ampak še ne bo šlo – štiristo »lokalcev« je proti. In bo šlo mimo spet kakšno desetletje.
Podobno je z avtocesto od Postojne do Ilirske Bistrice oz. Jelšan. Graditi naj bi jo začeli po letu 2030. Prostorski načrt mečkajo že od leta 2013 in menda ga bodo pripravljali do leta 2027. Ilirska Bistrica počasi razvojno zaostaja, Pivčani pa nad avtocesto niso navdušeni, saj je Postojna blizu … In čas teče.
Pred leti so namigovali, da Slovenija ni zainteresirana, da turisti po dobri cesti prehitro peljejo mimo … A v turizmu je podobno kot v politiki: biti moraš boljši od drugih in imeti moraš dobro promocijo. Te nam zadnje čase res ne manjka. Marsikje v svetu Sloveniji priznavajo lepote in kakovost. In potem se zgodi še britanski premier Johnson …
Jaz sem verjela, da bom »svet laže spreminjala« v politiki, da bom laže in hitreje lahko so/gradila novo državo. Zagotavljam, da sem se motila. Veliko lažje sem jo v novinarstvu.
Kar pa zadeva lokalne ceste do Hrvaške, se morda res ne mudi, saj se zdaj po njih očitno že lahko vozimo hitreje kot po avtocestah, še mejni prehodi so manjši problem, kot je avtocesta Ljubljana– Koper. Kolone, zastoji … En vozni pas je namenjen samo tovornjakom, od Ljubljane do Kopra in nazaj vozijo v strnjenih kolonah … Železnica tega ne bo rešila.
Na žalost lahko naš problem reši hrvaška železnica, ki jo nameravajo zgraditi do Reke. V treh letih? Večinoma z evropskimi sredstvi in zanjo so si pridobili večji delež sredstev kakor Slovenija za »drugi tir«. Kot konkurenco Kopru in Trstu. Včeraj bi bilo treba o tem razmišljati, kaj storiti – a pri nas so bolj pomembni notranji boji, kdo bo koga.
Lojze Peterle
Ne vem, kako je šla skorajda celotna vlada na Hrvaško na dopust – morda s helikopterjem? Če bi doživeli gnečo na primorski avtocesti, bi pa že ne mogli ostati imuni. Skratka s cestami ne bo nič. Morda bi bilo koristno poslati na morje predstavnike civilne družbe – tam so očitno sami strokovnjaki in bi vse skupaj lahko pospešili in rešili … Odgovornosti sicer nimajo nobene, vpliv pa velik. A kdo, vraga, jih je volil, da lahko odločajo o našem delu in življenju?
Največje »društvo« v Sloveniji so gasilci, sto tisoč prostovoljcev! Mislim, da samo ti lahko soodločajo. Čeprav nerada priznam, a tudi sindikati imajo to pravico. Onih pet, ki kar naprej kriči – pa naj dela. Zdaj bodo imeli verjetno veliko dela, ko si je J. Janša izmislil kup referendumov in bo treba v pomoč vladi … Že brez njihove podpore vladi bi bil Janša z njimi težko uspešen.
Zdravstveni minister B. Loredan pa se bojuje z zdravstvenim sistemom. Nekako sem razbrala, da bo njegov interventni zakon treba dopolniti; cel kup omejitev je, da bi zdravniki lahko več delali, od omejenega števila nadur, omejenega nagrajevanja etc … Problem je tudi, da ni čisto jasno, koliko morajo zdravniki narediti za plačo …
Bivši zdravstveni minister J. Poklukar pravi, da marsikateri zdravnik dela na moralni pogon, kar pa ne more trajati v nedogled. Dodatno pa je v zdravstvu še informacijska anarhija. Ja, B. Loredan se spopada z ovirami javnega sektorja, dela svoj drugi doktorat: kako v okvirih pravil javnega sektorja rešiti paciente in slovensko zdravstvo. Doktorat iz medicine je bil zanesljivo mačji kašelj v primerjavi s tem drugim.
»Cel halo« pa je, ker novinarji odhajajo v politiko. Zakaj pa odhajajo zdravniki, pravniki, inženirji, komedijanti? V marsikateri državi to ni nič posebnega. So poklici, ki so jim vrata politike zaprta? Osebno sem gotovo subjektivna, ker sem pred skoraj tremi desetletji tudi sama »poskusila politiko«, a vem, da ima vsak posameznik svoj razlog.
Jaz sem verjela, da bom »svet laže spreminjala« v politiki, da bom laže in hitreje lahko so/gradila novo državo. Zagotavljam, da sem se motila. Veliko lažje sem jo v novinarstvu. In za danes bi lahko rekla, da je še v tako težkem delovnem okolju lažje ohranjati dostojanstvo kot v politiki. V politiki moraš praviloma pripadati, pričakuje se, da zagovarjaš »naše stvari« tudi, ko se z njimi ne strinjaš in si kritičen do drugih, četudi imajo prav.
In še – ko sem takrat gledala s strani politike novinarstvo, se mi je zdelo, da je v novinarstvu celo več politične pristranskosti, kot sem je bila sama v politiki sposobna. Si ali nisi profesionalec, kjerkoli si. A jaz bi novinarje vendarle branila: očitno so sposobni, če so tako zaželeni!
To poletje nam pestri tudi bitka za predsednika države, ki postaja vedno bolj zanimiva, če že ne zabavna. Kandidatov je več kot za zdaj gob in še jih bo. Mora res imeti vsaka resna stranka svojega kandidata za funkcijo predsednika države? SD menca, v NSI pa, sem ujela, odkar se je L. Novak odločila, da ne gre v to žensko igro, delajo javnomnenjske raziskave, v katere pa so še edinega resnega možnega kandidata Lojzeta Peterleta pozabili vključiti. Menda je postal preveč sredinski, spravljiv, in Tonin nima nobenega odnosa do njega!? Je bolj po njihovi meri Alojz Kovšca?
Tudi Ernesta Petriča kandidatura še vedno mika, a je izgubil nekaj podpornikov iz gibanja Povežimo Slovenijo. Biti predsednik države je čisto nekaj drugega kot biti premier, mi je nekoč dejal J. Drnovšek, ki se je po večkratni premierski funkciji odločil za predsedniško, po njegovem mnenju precej bolj lagodno funkcijo. Vendarle ni vseeno, kdo je predsednik države, že zaradi mednarodnega ugleda države je to pomembno, kot je tudi to, da se oglasi, ko in če aktualna politika izgublja kompas.
