Svet in tudi Slovenija nista le črno-bela. To mora predsednik republike vedeti, tako ravnati, znati mora biti pravičen. Tako Pirc Musarjeva kot Logar sta se celotno kampanjo izmikala svojim preteklim grehom oz. stranpotem svojih okolij: P. Musarjeva je morala vseskozi zagovarjati postopke svoje družine, Logar pa se je skušal čim bolj distancirati od svoje stranke in dejanj J. Janše. Če se ne strinjaš, greš …
Oba sta se močno sprenevedala, A. Logar je in ni del SDS, N. Pirc Musar pa nenadoma nič ne ve o moževih poslih, čeprav je vanje celo lastniško vključena. Večina od nas ve za vsak milimeter, za vsak evro, ki ga ima! Ko sem na TVS spet gledala tiste Musarjeve razpredelnice, hobotnice ali kako so jih nekoč že imenovali, prek deset prepletenih podjetij, kot bi prelivali denar iz ene v drugo firmo, sem si samo zaželela, da po volitvah ne bomo še česa odkrivali. Državljani si tega res ne zaslužimo. In da vsa tista podjetja, četudi z uradom predsednice ne bodo sodelovala, ne bodo imela zaradi njene funkcije privilegijev pri sodelovanju z javnimi, državnimi ustanovami, firmami ...
Pirc Musarjeva je govorila o razliki med politiki in državniki, češ da prvi vidijo le do naslednjih volitev, drugi pa tudi naprej. Pri nas imamo predvsem politikante – ne da skrbijo predvsem za naslednje volitve, skrbijo najbolj zase! Logar je zdajšnjega predsednika B. Pahorja bolj kot ne hvalil, Pirc Musarjeva se je bolj kot ne od njega distancirala.
Kaj pa ima svet bolj demokratičnega od tekmovalnosti med političnimi strankami, ki naj bi se z dobrimi deli za državljane, za državo borile za čim več volivcev?
P. Cirman (Reporter) se je spraševal, kaj je B. Pahor dolžan J. Janši, da ga tolerira. B. Pahor zelo dobro pozna zakulisja slovenske politike, in četudi je morda preračunljiv in res nekoliko samovšečen, je vendarle toliko pošten, da ve oz. prizna, da nobena stran ni nedolžna. In ve tudi, na kateri strani je več krivih. V stranki SD pa se je M. Han skorajda edini spet izkazal za najbolj modrega. Še J. Prednik, ki se mi je zdel dober potencial, me je s pomisleki o Pahorju razočaral. Najbolj glasen pa je neki podmladek SD Luka Goršek, govoreč o Pahorjevi ignoranci socialdemokratskih vrednot in da je krhal demokracijo. Samo da nas takšni ne pripeljejo spet v enoumje, v enostrankarski sistem. Nihče ni brez napak, in tudi B. Pahor ne. Zagotovo pa se je zelo trudil biti predsednik vseh. In na seznamu slovenskih predsednikov bo zanesljivo zasedel visoko mesto in prepričana sem, da še ni rekel zadnje politične besede.
N. Pirc Musar je na soočenju na TVS dejala: gotovo bom hodila med ljudi, a gotovo ne zaradi objav na instagramu. Tako se je obregnila ob Pahorjeve objave fotografij s številnih obiskov šol, ustanov, celo posameznikov. Marsikdo si želi, da na njegov, njihov dogodek pride predsednik republike in da tudi širša javnost vidi, kdo jih je obiskal in jih s tem počastil. In danes seveda ni tako, kot je bilo pred desetletji, ko so fotografi in televizija »tekali« za političnimi osebnostmi. Zato je B. Pahor imenitno izkoristil sodobne medije in svoje gostitelje počastil z objavo na svojih portalih. Da to razumemo, je potrebno nekaj širine in pronicljivosti.
Strankarstvo? Nekatere je že pred desetletji zelo motilo. Mislim, da je bil med njimi tudi bivši predsednik države M. Kučan. Toda – kaj pa ima svet bolj demokratičnega od tekmovalnosti med političnimi strankami, ki naj bi se z dobrimi deli za državljane, za državo borile za čim več volivcev? Če pogledamo pod površje: vsaka stranka ima program, ki je javne narave in ga ljudje prepoznamo in se zanj navdušimo ali ga zavrnemo. To naredimo na volitvah.
Ljerka Bizilj
Res je, da stranke in njihovi posamezniki marsikdaj ravnajo mimo programov, a da vse to spoznamo, zaznamo, za to je potrebna tradicija, dolga kilometrina – tako za stranke kot za državljane, da se bolje spoznamo s tistimi, ki naj bi nam vladali. Problem Slovenije je, da imamo kar naprej nove stranke, nove obraze in vedno pričakujemo preveč in naša pričakovanja so redko izpolnjena. Kar naprej smo razočarani. A vsak pravi strankarski politik bo marsikaj storil, da bo nam vsem bolje – to je tudi njegova garancija, da ga bomo še enkrat volili.
Razočaranja zadnjih 30 let so bila očitno tako velika, da se večinoma bolj zanesemo na neznano, na novo kot na preizkušeno. Upanje nikoli ne umre. In velikokrat so tisti, ki kar naprej poudarjajo, da niso in niso bili v nobeni stranki, celo bolj politično enostranski kot strankarski ljudje. Če se prav spomnim, člani službe državne varnosti (Udbe) praviloma niso bili v zvezi komunistov, a so jih označevali kot njen udarni del. Mi imamo zdaj za to pogosto civilno družbo.
Če se vsakokratna oblast loteva vseh področij, tako kot se RTV, potem smo res »na psu«. Če pogledamo le zadnji dve vladi: prejšnja vlada J. Janše je šla nad RTV z buldožerjem, Golobova pa s hudournikom. Obe vsekakor premalo premišljeno, premalo modro. Če imaš vzvode, ki jih oblast gotovo ima, se je potrebno takšnih zadev, kot je RTV, kjer so spremembe v bistvu že dolga leta nujne, lotiti precej bolj spretno. Kdor je imel kaj poleg prenovljenega zakona o RTV, ni dobro premislil, pa ne mislim, da RTV ne potrebuje bolj sposobnega vodstva. Ni dovolj, da samo »moji« zamenjajo »tvoje«. In kot je na TVS dejal Miro Cerar, demokracija je tudi v postopkih!
*Kolumna je bila prvotno objavljena v ponedeljkovi tiskani izdaji Reporterja.
