Hrvati so pri kaznovanju tovrstnih kraj kar uspešni in brezkompromisni, pa naj gre za direktorje, ministre ali celo predsednika vlade. Spomnimo se predsednika vlade I. Sanaderja, ki je leta 2009 odstopil in bil pozneje obsojen na več let zapora zaradi podkupovanja v primeru MOL - INA. Tudi tam je sodna procedura trajala kakšnih deset let. A so ga obsodili! Pri nas se še vedno dogaja, da sodstvo kaznuje domala vsakega, ki je kriv za nekaj evrov, velike goljufije in kraje pa ostajajo dolgo v predalih in marsikdaj zastarajo.
No, 1330 strani dolga obtožnica in tisoče in tisoče prilog v zvezi s Tešem 6 res lahko pelje do zastaranja. Za Teš 6 so že predračun naredili ali prikrojili, da so izsilili gradnjo – 650 milijonov, na koncu pa nas je stala kakšno milijardo in pol – zaradi slabega vodenja. U. Rotnik je Teš vodil med letoma 2003 in 2010, v času, ko je prišlo do odločitve o gradnji, in menda imel leta 2013 14 milijonov evrov na svojem računu. Energetika vodi k bogastvu in lahko tudi v zapor!
Pri nas se še vedno dogaja, da sodstvo kaznuje domala vsakega, ki je kriv za nekaj evrov, velike goljufije in kraje pa ostajajo dolgo v predalih in marsikdaj zastarajo.
Tisti, ki smo pred leti spremljali politične razprave – graditi ali ne graditi Teš 6 – smo lahko opazovali, kako se je okoli megalomanskega projekta oblikovala nova politična koalicija levih in desnih, ki jim je končno uspelo zgraditi v bistvu zastarelo elektrarno, ki naj bi jo že kmalu zaprli. Morda to zaprtje vojna v Ukrajini nekoliko odloži. Tudi mediji s/m/o to »rdeče črno« koalicijo spremljali dokaj površinsko in je v bistvu nikoli nismo »do obisti« razkrinkali.
Predsedniške volitve pa bodo precej drugačne, kot je sprva kazalo. Marta Kos in Svoboda sta obupali: Kosova ne bo kandidirala. Kdo bi rekel, da sta Kosova in Svoboda vendarle poslušali bivšega predsednika M. Kučana, ki se je obregnil ob kandidaturo Kosove, češ da ni higienično, da bi Svoboda imela vse tri glavne državne pozicije, in je podprl N. Pirc Musar.
Največja vladna stranka zdaj nima svojega kandidata. Kadrovsko niti ni močna, uspešna bi lahko bila npr. U. Klakočar Zupančič, a ona ima že visoko mesto v državi. Drugih kandidatov, ki bi uspeli, za zdaj, iz njihovih vrst ne vidim. A, ko si velik, se ti marsikdo pridruži … Najbrž bi bilo precej delikatno, če bi Golob in Svoboda zdaj podprla N. Pirc Musar, saj bi kazalo, da so ugodili bivšemu predsedniku in P. Musarjevi, ki je Svobodi očitala »orbanovstvo«.
M. Kos pa bo zdaj verjetno napadala kakšno vidno mesto v tujini, morda veleposlaniško … Kolikor jo poznam, ji to najbrž tudi bolj ustreza kot kakšna predvolilna kampanja: ni gromovnica, ni človek, ki bi nas prepričeval z demagogijo, leporečjem, ki bi se nad volivce spravil kot tank, tega nima, je pa s tem mnogo bolje oborožena N. Pirc Musar. V predvolilnem boju, ki ni boj, ampak »mesarsko klanje«, bi imela Pirc Musarjeva pred Kosovo kar prednost.
Bilo pa bi higienično, če bi se RTVS ne ukvarjala samo s politiko, ampak bi spoštovala tudi svojo zgodovino (vsako leto znova to nekje javno napišem). Če bomo na RTV letos počastili 30-letnico osamosvojitve, je najbrž trenutni lapsus, da na svoji spletni strani, ko opisujejo televizijske začetke, napišejo, da je slovenska televizija začela redno oddajati 11. septembra 1958, in je to nekdo vpisal tudi v Wikipedijo, kar je še bolj nerodno, saj obstaja arhiv: 11. oktobra 1958 je Brane Prestor prebral prvo televizijsko novico.
Ljerka Bizilj
Namesto radijcev se tudi vsako leto spomnim, da je slovenski radio začel redno oddajati 1. septembra 1928, 28. oktobra 1928 pa so začetek radia počastili tudi na slovesnosti v Ljubljani ob deseti obletnici razpada Avstro-Ogrske. Novembra 1928 je bilo že tri tisoč radijskih naročnikov! Prve radijske poskuse je leta 1924 opravljal Marij Osana, ki velja za očeta slovenskega radia. 8. maja 1925 so radioamaterji pod njegovim vodstvom prenašali program, ki so ga lahko slišali na Bledu, 26. januarja 1926 pa je Osana organiziral prvi radijski prenos koncerta Glasbene Matice.
1. septembra 1928 so v Ljubljani odprli tudi velesejem. Na predvečer rednega oddajanja radia je bila v Unionu intimnejša proslava, na radiu so odprtje počastili z objavo govora pisatelja F. S. Finžgarja, O. Župančič pa je recitiral Dumo. Finžgar je ob tej priložnosti dejal: »Praznik slovenske besede je danes. Velik …, kakor ga še ni doživela slovenska beseda …« Časniki so začetek delovanja radijske postaje zaznamovali kot »dogodek-mejnik, ki bi ga mogli primerjati samo še s prvo v slovenski besedi tiskano knjigo«.
Radio je bil od prvega dne predmet politike. Ustanovila ga je konservativna Prosvetna zveza v okviru Slovenske ljudske stranke. Konec septembra 1928 je v Jutru (časnik liberalne struje) izšel nepodpisan članek, v katerem se je avtor zgražal, da je Radio Ljubljana postal predmet »klerikalne politične kupčije«. Ker je postajo dobila klerikalna Prosvetna zveza, je postala radiofonija v Sloveniji politična institucija, in to avtor označi kot pravi zločin.
In če pomislimo, da takrat radio ni imel informativnega programa, ampak predvsem kulturnega …
