Sicer pa je doma kar blagodejno ozračje v primerjavi s tistim okoli nas. Na Hrvaškem imajo vsakodnevni resničnostni šov, glavna igralca pa sta predsednik države Z. Milanović in predsednik vlade A. Plenković. Obmetavata se z nič kaj prijaznimi besedami in očitki, pri čemer prednjači Milanović, za katerega moram priznati, da so bili vsi naši bolj »glasni« politiki, od Krambergerja do Jelinčiča, pravi vajenci.
In da je v Sloveniji še kar znosno, ugotovimo tudi, ko preberemo ali poslušamo novice iz Velike Britanije. Premier Boris Johnson (nekoč je bil dopisnik iz Bruslja), ki je z retoriko in tudi dejanji tekmoval z bivšim ameriškim predsednikom D. Trumpom, se je zdaj »sam odstavil«, ko so mu očitali, da je v državi povzročil kaos, kup škandalov, prevar in se reševal z lažmi. Vse to je sicer slaba tolažba za nas, a bolje kot nič.
Z redkimi pa bi se lahko primerjali po dogajanju na medijskem področju (no ja, morda s tistimi bolj oddaljenimi državami). A sploh še imamo kakšen profesionalni medij vsaj na srednjem nivoju? Vedno manj, povsod veliko zmerjanja, očitkov, podtikanj, navijanja za »naše«. Tudi zato bi nujno morali ohraniti in dvigniti nad vsakokratno politiko vsaj nacionalno RTV!
Novinarka TVS Mojca Šetinc Pašek, zdaj poslanka Svobode, pa bi morala vedeti več. Nima moči, nima besede v okviru stranke ali nima boljših rešitev in očitno vidi le do konca svojih prstov, potem je pa nacionalni medij ne zanima več?
A nič ne kaže, kot že nekaj časa ugotavljam. Tudi po novih izjavah Aste Vrečko, ministrice za kulturo, je še bolj jasno, da nima pojma, kakšne so razmere na RTV: novi zakon hvali zaradi uvajanja soupravljanja zaposlenih, ki zavod že tako upravljajo, le tu in tam »vskoči« vodstvo, programsko pa se spopadata leva in desna novinarska opcija.
Novinarka TVS Mojca Šetinc Pašek, zdaj poslanka Svobode, pa bi morala vedeti več. Nima moči, nima besede v okviru stranke ali nima boljših rešitev in očitno vidi le do konca svojih prstov, potem je pa nacionalni medij ne zanima več? Kar zadeva vodstvo, sem prepričana, da niso ujetniki desne ideologije, ampak predvsem svoje polsposobnosti, neznanja in kratkovidnosti, ujetniki funkcij, ki jih hočejo na vsak način čim dlje obdržati.
Drugače je s programskim svetom /PS/; ta je očitno še bolj strankarski od desnih strank, s premalo znanja, širine, o poslanstvu javnega medija ve malo in ga tudi ne zanima. »Sklobasali« so že res veliko neumnosti, a veliko škodljivih za javni servis, in to nadaljujejo še s soglasjem za direktorja U. Urbanijo. So res prišli samo porušit RTV?
Tudi svetniki v preteklosti niso bili zavidanja vredni, pogosto so branili osebne in politične interese. Spomnim se, da so eno leto stroški na TVS prehitro naraščali in smo sklenili, da jih je treba za deset odstotkov priškrniti, da bi konec leta »ujeli« plan; o tem smo obvestili tudi programski in nadzorni svet. Kako je kričal predsednik PS, da kot direktorica TVS kršim s to odločitvijo ustavo, da moram zato dobiti nezaupnico.
Kar pa se zdaj dogaja, je drugače, je bolj usodno: če so prej odstavljali, zamenjevali nas, zdaj rušijo, uničujejo nacionalno TV, jemljejo ji temeljno poslanstvo. Toda – a je prav, kako se jih loteva oblast?
Kar zadeva svetnike, bi morda lahko celo pritrdila, čeprav si tudi to težko predstavljam, da se jih vse skupaj odstavi kar z »izrednim zakonom«!? Problem je bolj to, kar novega oblast ponuja, s tem RTV ne bodo rešili. Lahko celo dvignejo RTV-prispevek, a bo tudi to le začasna rešitev. Potrebne so strukturne, organizacijske, zakonske spremembe, ki bodo ukinile dogovorno ekonomijo in vnesle nekaj tržnih zakonitosti tudi na RTV, za katero je celo eden od odstavljenih voditeljev nekoč dejal, da je zadnja socialistična utrdba na Slovenskem. Pa ne bi bili potem novinarji in še kdo spet na ulici? Morda bodo morali odgovornost za RTV prevzeti tisti, ki so se zdaj uprli: Ksenija Horvat, Igor E. Bergant … ?!
Ljerka Bizilj
Sicer veliko mladih pravi, da sploh ne gleda več televizije, da je ostala le še škatla, če je nismo zamenjali z računalnikom, s katero lahko »dobivamo oz. kupimo« vse mogoče – od filmov, serij, športa do informacij. Morda je res kaj narobe s človekom, ki je velik ljubitelj klasične glasbe, opere, gledališča, filma, a redko hodi v Cankarjev dom, slovenska gledališča, filharmonijo? Ali da ljubitelj športnih dogodkov ne hodi na te ali one tekme?
Marsikdo bi rekel – kovid. Ja, kovid je te obiske le še zdesetkal. Ampak ne, to pomeni biti ujetnik sodobnih medijev, televizije, interneta … Vsi upravičeni argumenti, da ni enako, so zaman. Seveda morate biti ob taki odločitvi tudi samotar, nekoliko manj družaben, saj so vsi našteti dogodki v dvoranah ne le kulturni, športni dogodek, so tudi druženje, spoznavanje, izmenjava mnenj. No ja, prav bi bilo, da za televizijske navdušence v Sloveniji ostane vsaj ena nekomercialna televizija.
Tanja Fajon je dobro delovala na obisku na Hrvaškem, po dolgem času se mi je zdelo, da morda le bo nekaj iz nje!
In če je politika zato, da jo lahko kritiziramo, naj tokrat pohvalim T. Fajon. Dobro je delovala na obisku na Hrvaškem, po dolgem času se mi je zdelo, da morda le bo nekaj iz nje! Tudi državni svet se je izkazal. Pripravil je zakonodajo, s katero bi dobili 15 pokrajin! Pripravljalo jo je prek 60 domačih strokovnjakov in še 30 drugih, sodelovale so občine in zdaj je v rokah državnega zbora. Sprejmejo naj jo!
Predsednik B. Pahor govori, da gre za zgodovinski dogodek. Morda je nekoliko pretirano, ampak glede na to, da je v Sloveniji marsikaj, kar je koristnega treba sprejeti, včasih res čudež, če uspe, zato naj bodo tudi pokrajine, če se bomo po desetletjih končno do njih dokopali – zgodovinski dogodek.
