Spomin na Teharje po njegovih besedah ne sme postati vir novega sovraštva, prav tako pa ne sme pomeniti zamolčanja zločinov.

Škof je dejal, da so Teharje kraj velikega trpljenja, kjer so bili ljudje ponižani, mučeni, oropani dostojanstva in pobiti ali odpeljani v smrt. Po njegovih besedah imajo žrtve pravico do imena, spomina in groba, naloga živih pa je, da jim vračajo človeško dostojanstvo.

V pridigi je poudaril, da odpuščanje ne pomeni, da zlo prenehamo imenovati zlo. Tudi sprava po njegovem ne pomeni, da žrtev in storilca postavimo na isto raven ter pozabimo preteklost. "Sprava se ne rodi iz enačenja, ampak iz resnice," je dejal. Za resnično spravo so po njegovih besedah potrebni resnica, priznanje krivice, njena odprava in zadoščenje.

Ob spominu na žrtve Teharij je škof poudaril, da nasilje lahko človeku vzame življenje, ne more pa vzeti njegovega dostojanstva. Pri tem je poudaril, da trpljenja ne gre romantizirati, saj zločin ostaja zločin.

Po škofovih besedah zgodovina ne sme postati prostor razvrščanja ljudi na "pravo" in "napačno" stran, ampak prostor odgovornosti. Pri tem je povzel misel akademika Jožefa Muhoviča, da sprava zahteva odpoved laži in zamolčanim zločinom ter priznanje skupne zgodovine, tudi če je ta grozljiva.

Filozof Jan Peršič je v nagovoru na slovesnosti poudaril, da posledice dogajanja po drugi svetovni vojni segajo v današnji čas, zato po njegovem mnenju o teh dogodkih ni mogoče preprosto prenehati govoriti.

Spomnil je na dogajanje v Celju in okolici od sredine maja 1945 ter na taborišče na Teharjah, kamor so bili pripeljani med drugim kočevski Nemci, slovenski civilisti ter pozneje vojaki Slovenske narodne vojske in njihovi svojci. Po njegovih besedah so bili številni umorjeni, sprva v okolici Teharij, pozneje pa tudi v Barbarinem rovu, na Starem Hrastniku in drugje. Omenil je tudi nasilje, poniževanje in mučenje jetnikov v taborišču.

Po Peršičevih besedah je bil namen oblasti odstraniti morebitne nasprotnike novega režima, pri izvedbi pa so sodelovali pripadniki varnostnih in vojaških struktur. Pri tem se je skliceval tudi na pričevanja in zapise nekdanjih komunističnih funkcionarjev, ki po njegovih besedah potrjujejo, da pri pobojih ni šlo predvsem za maščevanje, ampak za utrjevanje revolucije.

Kot pozitivne premike v zadnjem obdobju je Peršič izpostavil pokop posmrtnih ostankov iz jame pod Macesnovo gorico ter vpis smrti žrtev v matični register. Opozoril je, da je treba biti pozoren na nove oblike ideološkega in političnega nasilja.

Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani drugi svetovni vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem ter jih potem izročili novi partizanski oblasti.

Večino so jih brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.

Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa še ni dokončan.