Precej »zaslužnih« je, da so me po letu 1990 zmerjali s Kučanovo novinarko; še najmanj M. Kučan, lahko pa Vladimir Vodušek, dr. Borisav Jović ali Aleksandra Plavevska, dopisnica srbskega časnika Politika ekspres iz Slovenije, kaj pa sem temu pridala najbrž tudi sama.

Kam je šel denar od tihotapljenja, od ilegalne trgovine Službe državne varnosti (Udbe), kaj je z deviznimi računi v tujini iz petdesetih let 20. stoletja? Kaj je z vsem premoženjem, ki sta ga ustvarila predvsem Niko Kavčič in ga je potem leta 1955 prevzel Ivan Maček - Matija in je vse skupaj trajalo vsaj do leta 1990, ko se je prelevilo v tranzicijsko plenjenje? Kavčičevi odgovori na to vprašanje so bili bolj ali manj direktni: »Denar ima ta mlade. Tisti denar je pač vršil svojo vlogo. Denar se je na novo delal. V Sloveniji je bilo dosti hmelja, lesa, živine. Vse to se je izvažalo. Vse to je ustvarjalo tudi devizne fonde. Maček iz svoje trdnjave pod zemljo ni mogel delati brez denarja in deviz …«

Kako narediti socialistično banko? Kako narediti banko brez obresti? Tudi s takimi vprašanji se je spopadal Niko Kavčič po tem, ko je posle z ilegalno trgovino in udbovskimi podjetji predal Ivanu Mačku – Matiji in leta 1955 postal direktor komunalne banke, potem gospodarske banke, bil v Jugobanki v Beogradu in na koncu ustanovil Ljubljansko banko (LB). Bančništva se je učil že pred drugo vojno in po njej, predvsem na Nizozemskem in v Ameriki, in hitro ugotovil, da z jugoslovanskim (bančnim) sistemom ne bo razvoja in predvsem – Slovenija se mora postaviti na lastne noge!

Svoboda govora je eno najpomembnejših torišč sodobnega sveta. V prvem amandmaju k Ustavi ZDA je svoboda govora zagotovljena kot absolutno prednostna pravica, ki je nič ne more ne omejevati ne zakonsko regulirati. To pomeni: svobodni ste reči kar koli. Tega vam nihče ne more vzeti. Če pa vaše govorjenje ali drugačno izražanje stopa v konflikt s svobodo, častjo ali osebno integriteto koga drugega (tudi kakšne organizacije), je na sodišču, da določi, kdo ima tu prav, in vas po možnosti tudi sankcionira.

Od nastopa Tanje Fajon na funkciji vršilke dolžnosti predsedujoče SD dalje na levem polu slovenske politike poteka zanimiva rekonstrukcija.

Pod Janšo postaja Slovenija vse večji bolnik – okužbe s koronavirusom gredo v nebo in dosegajo rekorde, enako pa gre v nebo tudi večmilijardni državni dolg. Čeprav se Janša hvali z uspehi na vsakem koraku, bi se moral resno zamisliti nad svojim vladanjem. Zgolj v prvem letu vladavine je Janša pridelal rekordno luknjo v državni blagajni v višini 4,2 milijarde evrov. To je kar 2.100 evrov dolga na prebivalca!

To poletje se bo v slovensko zgodovino zagotovo zapisalo s presežniki bizarnosti. Del teh bizarnosti so zgodbe v gospodarskem podzemlju in so, čeprav popolnoma na očeh vsem, skrite.

Dr. Boštjan M. Turk, politični analitik in publicist

V Ljubljani, na najbolj prestižni lokaciji, so spet postavili kip nekoga, ki tam ne bi smel biti. Kot ne bi smela biti tudi druga dva (Kavčič, Bučar), da o grobnici narodnih herojev, ki so narodni krvniki, sploh ne govorimo.

Slovenija doživlja razkroj pravne države, propad temeljnih vrednot, politizacijo preiskovalnih organov, ogrožena je svoboda govora, vlada vse bolj izgublja tudi boj z drugim valom koronavirusa. Povrhu vsega je Janševa vlada samo v nekaj mesecih državo zadolžila za več milijard evrov.

Očitno po Sloveniji bolj kot drugi val koronavirusa razsaja virus levičarske hinavščine. Sicer levica ne bi za »novi obraz« snubila milijonarja Čeferina, ki na mesec povprečno zasluži okoli 120 tisoč evrov bruto, za kolikor mora slovenski delavec s povprečno bruto plačo delati skoraj šest let. Ja, pravilno ste prebrali – šest let! In takšen bogataš in predstavnik elite na bi bil novi vodja levice v času, ko prav levica in njeni mediji največje družbeno zlo vidijo v neenakosti, razslojevanju in elitah?!

Jože Horvat, upokojeni novinar in urednik

Dr. Boštjan M. Turk, politični analitik in publicist

Janša vlada s trdo roko in se ne meni za kritike javnosti. Kdor ga ne hvali in časti, ga preko tviterja ali svojih strankarskih medijev takoj napade, zmerja in žali. Na vsak način si želi politično podrediti medije, zlasti osrednji medij v državi RTV Slovenija. Zanj so mediji le orodje propagande, ne zrcalo resnice. Opoziciji ponuja »partnerstvo za razvoj«, dejansko na vsakem koraku razdvaja, išče sovražnike in povsod vidi globoko državo. Ob prevzemu oblasti je obljubljal nebesa, Slovenija pod njim tone v vse večje dolgove. To je resnična podoba Janševe vlade ob stotih dneh!

Pred kratkim sem po pošti spet dobil številko revije Primorski rodoljub, glasilo organizacije TIGR, v katero sem se, kljub temu da sem Štajerec in ne Primorec, včlanil že pred mnogimi leti. Kratek pregled revije, je potrdil spoznanje, ki smo ga nekateri že ves čas zaznavali – da TIGR ni več to, kar je bil na začetku, organizacija, ki naj bi obudila spomin na primorske nacionaliste, ki so se uprli italijanskim raznarodovalnim pritiskom.

Janša pri prevzemanju RTV Slovenija ne izbira sredstev, saj so njegovi koaliciji šteti dnevi in zelo dobro ve, da brez političnega nadzora nad tem ključnim medijem nima šans za vnovično vodenje vlade. Zato je njegova koalicija v programski svet RTV Slovenija nedavno imenovala cel kup Janševih fanatičnih podpornikov, med njimi tudi razvpitega cerkvenega janšista Ivana Janeza Štuheca, sicer avtorja knjige Slovenija brez Patrie in Zvonov (2017).

Koronakriza je na plano naplavila vso gnilobo Židana, Fajonove, Štromajerja, Nemca in drugih veljakov iz SD. Igrajo velike moraliste in čistune, od vseh zahtevajo odgovornost, samo pri sebi je nikoli ne najdejo. Tudi ne v primeru, ko njen predsednik Židan zavaja javnost o svoji vpletenosti v posredniške posle z maskami in hkrati zaradi poslov z zaščitno opremo zahteva glave političnih nasprotnikov. Daj, Židan, vrešči na Tarči, ker sam nisi nikoli na tarči levih medijev!

Milena Miklavčič, pisateljica in publicistka

Dr. Matej Avbelj, pravnik

Janša je v samo dveh mesecih vladanja državo obremenil za neverjetnih šest milijard evrov in se obnaša kot oblastniki v propadli Jugoslaviji, ki so državo pokopali pod dolgovi, račune za to pa moramo še danes plačevati slovenski davkoplačevalci.