Predstavljajte si lisico, ki se spretno zrine v kokošnjak, kjer veselo razglasi, da bo nova varnostnica tam živeče perjadi. »Vaša zaščita je moja prioriteta!« priliznjeno razlaga, medtem ko si že oblizuje brke. Kokoši, kot prej kure, se zmedeno spogledujejo. A zgovorna lisica s prijazno zavihanimi brčicami jih na koncu pregovori. Medtem ko si brusi parklje, jim celo obljubi reforme: »Nič več nočnih napadov, nič več porednih otrok, ki bi vam pulili perje, odslej bo v kokošnjaku mir!«

Slovenci bi se morali prebuditi in se začeti tudi do politikov in strank obnašati precej drugače. Politiki odločajo, ali bodo vrgli denar skoz okno stavbe na Litijski cesti ali pa bodo milijone namenili otrokom s posebnimi potrebami.

Robert Golob je prišel na oblast v imenu boja proti Janši, proti janšistom, janšizmu, tega se je lotil pred volitvami in po njih v bistvu bolj agresivno, kot so se komunisti lotevali svojih nasprotnikov.

Don Kihot, obubožani in bistroumni plemič iz Manče, ni več ločil, kaj je fantazija, kaj stvarnost. Idealist, ki je prebral preveč viteških romanov in so mu zmešali pamet, se je odpravil v svet skupaj z oprodo Sančo Panso, se za obuditev viteštva bojeval z mlini na veter in na koncu spoznal, da je zgrešil.

V življenju sem spoznal več ljudi, za katere mi je bilo jasno, da so kriminalci. Mafijci. Nekateri so bili v oblekah s kravatami, njihov delodajalec je bila Republika Slovenija. Drugi, bolj »prvinski« mafijci, pa so si zelo različni. Spodaj so uličarji, primitivci, ki se počasi vzpenjajo. V drugo skupino bi lahko uvrstili šefe, ki so se povzpeli že zelo visoko ali celo na vrh piramide. Višje so, bolj kultivi-rano se obnašajo.

Še pred drugo svetovno vojno so imeli spolne odnose tudi po trikrat na dan, danes pa je povprečje podobno, kot na Japonskem, kjer je med štiridesetletniki približno četrtina devičnikov.

Če bodo določili, da sta družina bulmastif in odvetnik, bo to družina. S tem je že Tito poskušal eksperimentirati, dokler mu niso v Ljubljani noge odrezali, potem je dal mir. Proti vetru ne moremo lulati. In pride Gibanje Svoboda: osvobodili vas bomo moralnih zakonov. In zdaj vprašanje za vse vas: ali ste se že naužili Svobode?

Veliki prijatelj in zaupnik je pred 20. leti prvič v živo videl sveto mesto Jeruzalem. Tisto romanje ga je zaznamovalo in naredilo podobnega Izraelcem, v katerih ni zvijače. (prim. Jn 1,47). Bil je eden izmed petih diakonov takratne mariborske škofije, katerim nekako pritiče absolventski izlet v Palestino. Dolgo časa je bilo potrebno varčevati, da se je nabralo dovolj dolarjev za to častitljivo potovanje v Jezusovo domovino.

Urška Klakočar Zupančič je posvojila opico, prva dama državnega zbora poje na prireditvah, boksa v parlamentu, na proslavah pozdravlja ljudi kot nekakšna zvezdnica. Namesto da bi upoštevala protokole, bila premišljena, umirjena, taktna, so njene izjave nebrzdane, nastopi pogosto vzvišeni, v njih ironično obračunava z namišljenimi nasprotniki. Svet okoli sebe dojema kot teater. V svojih javnih nastopih želi biti didaktično jasna, tisto, kar želi poudariti, pospremi z glasovnim crescendom.

Frida je stara šest let. Še verjame v zobno miško, dedka Mraza, pravljice in čudeže. Fridino mamico, 44-letno Katko so v četrtek pokopali na ljubljanskih Žalah. Fridin brat Tibor se je zaprl vase, težko komunicira z okolico; pri šestnajstih letih, v obdobju najlepših skušnjav, v dobi samoiskanja in na križpotjih odraščanja, ko bi se naskrivaj še privil k mami, težko razume, zakaj ravno njegove ni več.

Ko bo izšlo to besedilo, bomo vedeli, kdo bo na vrhu slovenske države.* Po anketah sodeč, bo to N. Pirc Musar. Če bo predsednik A. Logar, bi si želela, da bi bil takšen, kot smo ga spoznali v predvolilni kampanji, spravljiv in vključujoč tudi drugače misleče. Če bo to N. Pirc Musar, pa bi si želela, da bi presegla preteklo ravnanje: četudi ni bila v nobeni stranki, nisem zaznala, da se ne bi praviloma vselej postavila na eno stran, celo bolj, kot bi bila v kateri od levih strank.

Vsakokratne volitve imajo svojo vsebino, povedo marsikaj o politiki in o nas. Tokratni prvi krog predsedniških volitev je povedal, da je skorajda polovici državljanov, volivcev vseeno, da jih ne zanima, kdo bo predsednik, četudi je zdaj volilo več ljudi kot leta 2017.

Veš, Matjaž, boš, Matjaž, si si zagotovil dobro pozicijo, Matjaž (Han – SD), samo da ti bo Golob dovolil … Hvala, Franc, veliko veš, Franc (Breznik – SDS), več od mene … Tako nekako je potekal dialog med Matjažem in Francem na zaslišanju kandidata za gospodarskega ministra M. Hana. Kar šok, kajne!?

Zadnje volitve so bile očitno ena sama matematika, eno samo preračunavanje, če poslušate nekatere volivce: Bratuškove nisem volil, ker bi bil to izgubljen glas, Šarca sem volil, da bo imel Golob s kom sestaviti koalicijo, Povežimo Slovenijo nisem volil, da Tonin ne bi izpadel …. In tako naprej.

Kakšen balzam je za notranji mir nekaj dni »manjkati«, biti zunaj države! A za nas ni rešitve, saj tehnologija napreduje, poleg časnikov, ki nas počakajo, lahko televizijo, radio vrtimo nazaj, da ja česa ne zamudimo. Je pa res, da si je vse mogoče ogledati z nekaj več distance.

Pravijo, da nas le malo zgodb toliko nauči o kesanju in odpuščanju kot prav Jezusova prilika o izgubljenem sinu.

Precej »zaslužnih« je, da so me po letu 1990 zmerjali s Kučanovo novinarko; še najmanj M. Kučan, lahko pa Vladimir Vodušek, dr. Borisav Jović ali Aleksandra Plavevska, dopisnica srbskega časnika Politika ekspres iz Slovenije, kaj pa sem temu pridala najbrž tudi sama.

Kam je šel denar od tihotapljenja, od ilegalne trgovine Službe državne varnosti (Udbe), kaj je z deviznimi računi v tujini iz petdesetih let 20. stoletja? Kaj je z vsem premoženjem, ki sta ga ustvarila predvsem Niko Kavčič in ga je potem leta 1955 prevzel Ivan Maček - Matija in je vse skupaj trajalo vsaj do leta 1990, ko se je prelevilo v tranzicijsko plenjenje? Kavčičevi odgovori na to vprašanje so bili bolj ali manj direktni: »Denar ima ta mlade. Tisti denar je pač vršil svojo vlogo. Denar se je na novo delal. V Sloveniji je bilo dosti hmelja, lesa, živine. Vse to se je izvažalo. Vse to je ustvarjalo tudi devizne fonde. Maček iz svoje trdnjave pod zemljo ni mogel delati brez denarja in deviz …«

Kako narediti socialistično banko? Kako narediti banko brez obresti? Tudi s takimi vprašanji se je spopadal Niko Kavčič po tem, ko je posle z ilegalno trgovino in udbovskimi podjetji predal Ivanu Mačku – Matiji in leta 1955 postal direktor komunalne banke, potem gospodarske banke, bil v Jugobanki v Beogradu in na koncu ustanovil Ljubljansko banko (LB). Bančništva se je učil že pred drugo vojno in po njej, predvsem na Nizozemskem in v Ameriki, in hitro ugotovil, da z jugoslovanskim (bančnim) sistemom ne bo razvoja in predvsem – Slovenija se mora postaviti na lastne noge!

Svoboda govora je eno najpomembnejših torišč sodobnega sveta. V prvem amandmaju k Ustavi ZDA je svoboda govora zagotovljena kot absolutno prednostna pravica, ki je nič ne more ne omejevati ne zakonsko regulirati. To pomeni: svobodni ste reči kar koli. Tega vam nihče ne more vzeti. Če pa vaše govorjenje ali drugačno izražanje stopa v konflikt s svobodo, častjo ali osebno integriteto koga drugega (tudi kakšne organizacije), je na sodišču, da določi, kdo ima tu prav, in vas po možnosti tudi sankcionira.