Frida je stara šest let. Še verjame v zobno miško, dedka Mraza, pravljice in čudeže. Fridino mamico, 44-letno Katko so v četrtek pokopali na ljubljanskih Žalah. Fridin brat Tibor se je zaprl vase, težko komunicira z okolico; pri šestnajstih letih, v obdobju najlepših skušnjav, v dobi samoiskanja in na križpotjih odraščanja, ko bi se naskrivaj še privil k mami, težko razume, zakaj ravno njegove ni več.

Ko bo izšlo to besedilo, bomo vedeli, kdo bo na vrhu slovenske države.* Po anketah sodeč, bo to N. Pirc Musar. Če bo predsednik A. Logar, bi si želela, da bi bil takšen, kot smo ga spoznali v predvolilni kampanji, spravljiv in vključujoč tudi drugače misleče. Če bo to N. Pirc Musar, pa bi si želela, da bi presegla preteklo ravnanje: četudi ni bila v nobeni stranki, nisem zaznala, da se ne bi praviloma vselej postavila na eno stran, celo bolj, kot bi bila v kateri od levih strank.

Vsakokratne volitve imajo svojo vsebino, povedo marsikaj o politiki in o nas. Tokratni prvi krog predsedniških volitev je povedal, da je skorajda polovici državljanov, volivcev vseeno, da jih ne zanima, kdo bo predsednik, četudi je zdaj volilo več ljudi kot leta 2017.

Veš, Matjaž, boš, Matjaž, si si zagotovil dobro pozicijo, Matjaž (Han – SD), samo da ti bo Golob dovolil … Hvala, Franc, veliko veš, Franc (Breznik – SDS), več od mene … Tako nekako je potekal dialog med Matjažem in Francem na zaslišanju kandidata za gospodarskega ministra M. Hana. Kar šok, kajne!?

Zadnje volitve so bile očitno ena sama matematika, eno samo preračunavanje, če poslušate nekatere volivce: Bratuškove nisem volil, ker bi bil to izgubljen glas, Šarca sem volil, da bo imel Golob s kom sestaviti koalicijo, Povežimo Slovenijo nisem volil, da Tonin ne bi izpadel …. In tako naprej.

Kakšen balzam je za notranji mir nekaj dni »manjkati«, biti zunaj države! A za nas ni rešitve, saj tehnologija napreduje, poleg časnikov, ki nas počakajo, lahko televizijo, radio vrtimo nazaj, da ja česa ne zamudimo. Je pa res, da si je vse mogoče ogledati z nekaj več distance.

Pravijo, da nas le malo zgodb toliko nauči o kesanju in odpuščanju kot prav Jezusova prilika o izgubljenem sinu.

Precej »zaslužnih« je, da so me po letu 1990 zmerjali s Kučanovo novinarko; še najmanj M. Kučan, lahko pa Vladimir Vodušek, dr. Borisav Jović ali Aleksandra Plavevska, dopisnica srbskega časnika Politika ekspres iz Slovenije, kaj pa sem temu pridala najbrž tudi sama.

Kam je šel denar od tihotapljenja, od ilegalne trgovine Službe državne varnosti (Udbe), kaj je z deviznimi računi v tujini iz petdesetih let 20. stoletja? Kaj je z vsem premoženjem, ki sta ga ustvarila predvsem Niko Kavčič in ga je potem leta 1955 prevzel Ivan Maček - Matija in je vse skupaj trajalo vsaj do leta 1990, ko se je prelevilo v tranzicijsko plenjenje? Kavčičevi odgovori na to vprašanje so bili bolj ali manj direktni: »Denar ima ta mlade. Tisti denar je pač vršil svojo vlogo. Denar se je na novo delal. V Sloveniji je bilo dosti hmelja, lesa, živine. Vse to se je izvažalo. Vse to je ustvarjalo tudi devizne fonde. Maček iz svoje trdnjave pod zemljo ni mogel delati brez denarja in deviz …«

Kako narediti socialistično banko? Kako narediti banko brez obresti? Tudi s takimi vprašanji se je spopadal Niko Kavčič po tem, ko je posle z ilegalno trgovino in udbovskimi podjetji predal Ivanu Mačku – Matiji in leta 1955 postal direktor komunalne banke, potem gospodarske banke, bil v Jugobanki v Beogradu in na koncu ustanovil Ljubljansko banko (LB). Bančništva se je učil že pred drugo vojno in po njej, predvsem na Nizozemskem in v Ameriki, in hitro ugotovil, da z jugoslovanskim (bančnim) sistemom ne bo razvoja in predvsem – Slovenija se mora postaviti na lastne noge!

Svoboda govora je eno najpomembnejših torišč sodobnega sveta. V prvem amandmaju k Ustavi ZDA je svoboda govora zagotovljena kot absolutno prednostna pravica, ki je nič ne more ne omejevati ne zakonsko regulirati. To pomeni: svobodni ste reči kar koli. Tega vam nihče ne more vzeti. Če pa vaše govorjenje ali drugačno izražanje stopa v konflikt s svobodo, častjo ali osebno integriteto koga drugega (tudi kakšne organizacije), je na sodišču, da določi, kdo ima tu prav, in vas po možnosti tudi sankcionira.

Od nastopa Tanje Fajon na funkciji vršilke dolžnosti predsedujoče SD dalje na levem polu slovenske politike poteka zanimiva rekonstrukcija.

Pod Janšo postaja Slovenija vse večji bolnik – okužbe s koronavirusom gredo v nebo in dosegajo rekorde, enako pa gre v nebo tudi večmilijardni državni dolg. Čeprav se Janša hvali z uspehi na vsakem koraku, bi se moral resno zamisliti nad svojim vladanjem. Zgolj v prvem letu vladavine je Janša pridelal rekordno luknjo v državni blagajni v višini 4,2 milijarde evrov. To je kar 2.100 evrov dolga na prebivalca!

To poletje se bo v slovensko zgodovino zagotovo zapisalo s presežniki bizarnosti. Del teh bizarnosti so zgodbe v gospodarskem podzemlju in so, čeprav popolnoma na očeh vsem, skrite.

Dr. Boštjan M. Turk, politični analitik in publicist

V Ljubljani, na najbolj prestižni lokaciji, so spet postavili kip nekoga, ki tam ne bi smel biti. Kot ne bi smela biti tudi druga dva (Kavčič, Bučar), da o grobnici narodnih herojev, ki so narodni krvniki, sploh ne govorimo.

Slovenija doživlja razkroj pravne države, propad temeljnih vrednot, politizacijo preiskovalnih organov, ogrožena je svoboda govora, vlada vse bolj izgublja tudi boj z drugim valom koronavirusa. Povrhu vsega je Janševa vlada samo v nekaj mesecih državo zadolžila za več milijard evrov.

Očitno po Sloveniji bolj kot drugi val koronavirusa razsaja virus levičarske hinavščine. Sicer levica ne bi za »novi obraz« snubila milijonarja Čeferina, ki na mesec povprečno zasluži okoli 120 tisoč evrov bruto, za kolikor mora slovenski delavec s povprečno bruto plačo delati skoraj šest let. Ja, pravilno ste prebrali – šest let! In takšen bogataš in predstavnik elite na bi bil novi vodja levice v času, ko prav levica in njeni mediji največje družbeno zlo vidijo v neenakosti, razslojevanju in elitah?!

Jože Horvat, upokojeni novinar in urednik

Dr. Boštjan M. Turk, politični analitik in publicist