Govorim o spopadu, ki ga ne morete zaznati, saj poteka daleč stran od oči javnosti. Kljub temu ta spopad kaže na precej napete razmere, daleč od idilične enotnosti, ki obstaja v mainstream medijih kot neka vzporedna resničnost. Namreč, če še niste opazili, slovenska levica nima odprte samo fronte proti desnemu polu slovenske politike, ampak je fronta tudi interna. Kaj vse to pomeni?
Povsem jasno je, da se mora razmerje moči na levici spremeniti. Če se ne bo, se bodo na slovenski levici še naprej dogajali bizarni eksperimenti uvoza podobnih nesmislov, kot je Šarec. Spomnimo, Šarec je v želji, da bi znotraj koalicije izboljšal svojo pozicijo, vlado enostavno razpustil, ker pa je neizkušen in počasne politične pameti, tega eksperimenta ni znal izpeljati in je posledično vlado kar predal največji opozicijski stranki.
Slednje seveda pomeni, da bi bila najbolj napačna poteza nov eksperiment z uvozom politično nezrelih likov na vrh vlade. To seveda ni pokazal samo primer Šarca, temveč tudi Pozitivne Slovenije in SMC. Nič od tega ni bilo stabilno in vzdržno. Posledično je logično, da je edina stranka, ki danes na levici obstaja v organizacijskem smislu, torej partija, začela boj za dominacijo na levici. Za SD bi bila ponovna vloga priveska kakemu novemu novemu obrazu katastrofična. Kajti koliko volivcev lahko še mobilizira stranka, ki je večno druga in ki jo vedno znova premaga kak politični amater?
To pa prinaša neizogiben spopad na levem polu. Ne glede na to, kako močni bodo antagonizmi levo in desno, pokati bo začelo tudi na levi. Težko je namreč verjeti, da bi Šarec mirno prenesel, da ga SD povozi, in če smo pošteni, bi to pomenilo njegov nepovratni konec, saj bi izpadel kot popoln politični bedak.
Naj povem drugače: kakšna bi bila kredibilnost Šarca, če ga izigrata tako SDS kot SD? Nična. Vse to pa pelje samo v eno smer: v brutalen spopad na levem polu. Bolj bo ta spopad brutalen, težje bodo kredibilno konkurirali kot alternativna vlada. Razen če se Šarec kar sam prikloni SD. Ampak spet, zakaj bi to naredil? Zakaj bi se brez boja vdal v zajemanju levega političnega telesa? Šarec je danes morda že drugorazredna figura v spopadih z desnico, toda možnosti na levem polu ima še nekaj.
Seveda pa pri vsem tem ne smemo spregledati niti vloge Levice. Ta stranka parlamentarnih revolucionarjev je najtežje ukrotljiva in tipični destabilizator levih vlad. Če hoče SD nositi naslednjo vlado, mora udomačiti Levico. Toda kdo lahko Levico udomači in jo spremeni v pohlevni privesek? Zdi se, da ima SD samo eno možnost, in sicer to, da iz petkovih protestnikov oblikuje vzporedno Levico in prenese dvoboj SD-Levica na raven Levica-protestniška Levica. Če že hočete, da prepolovi Levico in jo preusmeri v zelotski boj z novimi parlamentarnimi navdušenci nad samoupravnim socializmom, sama pa se otrese nore tekme v nekih bizarnih tematikah.
Toda s tem se manevri SD ne bodo končali. Zatrtje Šarca verjetno ne bo težavno, bo pa glasno, prenos bitke od Levice na drug nivo bo še bolj glasen, bolj kot bo stranka SD rinila proti vrhu, bolj sprt bo levi pol. Bolj bodo sprti, manj bodo kredibilni in bolj bodo dajali vtis, da gredo še v eno vlado, ki jo bodo spet sami razbili.
Pred Fajonovo in SD je precej hujši spopad kot le bitka za prvo pozicijo na levici, zajeti mora levo sredino.
V celotni zgodbi se skriva še ena podrobnost, in to je levičarska sredina. Desnici se je sredina nekaj časa pošteno sesuvala in odhajala v volilno abstinenco, zakaj menite, da bi bila levica imuna za podoben pojav? Sredina lahko hitro izbere abstinenco, če zazna, da je sesuvanje levih vlad pravilo, če sklepa, da leve vlade povzročajo kaos in če ugotovi, da je v njihovo retoriko začel vstopati neuporabni ekstremizem.
Naj vam dam nekaj primerov: levi podjetniki in obrtniki zagotovo ne bodo navdušeni nad še eno vlado, ki bi jih označevala za ultimativne parazite. Novega »šraufanja« proračuna in davčnih obveznosti zagotovo ne bo spet mogoče nevtralizirati z bitkami na Menini planini, in očitna škoda, ki nastaja v ekonomiji zaradi nedelovanja vertikale – policija, tožilstvo, sodstvo, ne bo odpravljena z iskanjem slamnatih ponudnikov sovražnega govora.
Pred Fajonovo in SD je torej precej hujši spopad kot le bitka za prvo pozicijo na levici, zajeti mora levo sredino. Na tej točki pa strategija histeriziranja ne bo pomagala, čas bo pokazal, ali je SD ohranila cinično pragmatičnost partije ali se je sama spremenila v slamnato stranko. Hočem reči, da je zmaga na levici samo prvi polčas za SD, zajetje leve sredine pa bo tisti težji, drugi polčas.
Leto 2008 je pokazalo, kako se zajame leva sredina in hkrati zagotovi vodilna pozicija na levem delu političnega trga. Ampak pozor, lekcija je bila dvojna. Prvič, zgolj program antijanša ni zadostoval, saj v strankarske strukture privablja vse bolj neuporabne kadre. In drugič, za levo sredino se je potrebno malo bolje potruditi in pokazati vsaj kaj tehtnega, nekaj, kar bi vsaj dišalo po alternativi, ki ni nestabilna, ampak je kredibilna.
Te zelene fantazije – okoljske, mir na svetu, preboj na Menini planini, so sicer dovolj za glasove trdega jedra, ampak so čisto premalo za ogromno število zelo pragmatičnih levo sredinskih volivcev. Če ne verjamete, da obstajajo, boste to še spoznali.
KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA
