Sistem je bil centraliziran, poln dogmatskih kvazimarksističnih zamisli, devizno poslovanje je bilo omejeno, pogačo je delil Beograd. S tem, kar je dobila Slovenija, ni bilo mogoče posodobiti zastarelih proizvodnih zmogljivosti, okrepiti energetike, zgraditi brniškega letališča, turističnih in drugih gospodarske objektov, stanovanj za trg. Tako so v Sloveniji iskali možnosti, kako priti do sredstev, kako prebiti zvezne šablone.
Že leta 1965, ko je imel Kraigher velik problem s proračunom, kako zagotoviti sredstva za investicije in zaposliti sto tisoče brezposelnih, je N. Kavčič predlagal: »Najboljše je, če daste ljudem potne liste, milijon ljudi naj gre v inozemstvo delat.« In tako je predvsem Slovenija postala republika z največjim dotokom deviz, ki so omogočile velike investicije.
Leta 1967 so združili hranilnico, gospodarsko in kreditno banko – na čelu z N. Kavčičem in jo poimenovali Ljubljanska banka. Slovenija je dobila močno nacionalno banko! Banka je dobila dovoljenje za opravljanje vseh deviznih opravil in plačilnega prometa s tujino. Nekatere tuje banke so pri LB odprle redne tekoče račune, uspela pa je predvsem s spodbujanjem varčevanja jugoslovanskih delavcev v tujini. Že ime – Ljubljanska banka – je bilo problem; imeli so veliko predlogov, zmagal je Kavčičev.
Že leta 1965, ko je imel Kraigher velik problem s proračunom, kako zagotoviti sredstva za investicije in zaposliti sto tisoče brezposelnih, je N. Kavčič predlagal: »Najboljše je, če daste ljudem potne liste, milijon ljudi naj gre v inozemstvo delat.«
»Z arhitektom sem se takrat v najbolj kritičnih časih dogovoril za naš znak (logotip), ki ga poznate, ki je kontriral ideologiji R. Albrechta, ki je zagovarjal to, da mora biti banka brez obresti. In če znate ta znak pravilno projicirati, boste našli znak obresti. To je bila ena 'rafinirana finta', ki smo jo vrgli ideologiji v obraz. Ampak ta banka je postala s svojo obsežnostjo, s svojim ugledom, tudi v svetu, nevarna. Z nami se začenjajo uveljavljati poslovni inštrumenti, kriteriji rentabilnosti, racionalnosti, dobička, likvidnosti … In potem cel ta samoupravni sistem, ki je vse to zavrnil, spremenil to logiko delovanja, ni mogel teh temeljev več porušiti. Tako solidno smo jih postavili bodisi v bančništvu bodisi v gospodarstvu. Po letu 1971 me je Sergej Kraigher (visok slovenski politik) opredelil za kapitalističnega liderja.«
Ob gradnji bančne stolpnice so zaradi razkošnega lestenca dočakali še študentske proteste, se je spominjal N. Kavčič: »En majhen škandalček je nastal z otvoritvijo LB, ko se pojavi razsvetljen luster, ki ga takratna 'maoistična' študentska ekipa vzame 'na meto' in okrog tega napravi cel bavbav okrog LB, kar pa je seveda politiki že ustrezalo takrat, zlasti Mačku, ki se je trudil, da se struktura menja. Ampak takrat jim še ni uspelo, tako da se je to zgodilo šele čez štiri leta, potem leta 1972 (ko odstavijo S. Kavčiča).«
Že v času B. Kraigherja, predvsem pa Staneta Kavčiča (1967–1972 predsednik slovenske vlade, pozneje odstavljen), zatrjuje Kavčič, so načrtovali šeststo projektov: »Kraigher umre, se ubije, pride Stane Kavčič. To je drugi slovenski politik, ki z njim sodelujem. Najdeva skupni jezik, tako kot prej s Kraigherjem. Imava skupni imenovalec, skupne poglede, enako vizijo slovenske politike. Od daleč sva videla suverenost Slovenije … V tistih štirih, petih letih najinega sodelovanja ustvariva vse tisto, kar nam je Kraigher v reformi zapustil, nov zagon, nov polet in nove materialne osnove: LB, celotni kompleks Maximarketa in zdajšnji Trg republike, celo turistično mesto – novi Portorož – od hotela Metropol do Bernardina in še marsikaj. In bila sva nekakšen odpor, upor socialistični ideologiji, ki jo je najbolj razčlenjeval in propagiral Roman Albrecht.«
Po letu 1970 je LB skupaj z družbo Iskra Commerce Ljubljana ustanovila LB v Frankfurtu. Naloga – pospeševanje trgovinskih odnosov Slovenije in Jugoslavije z Zahodno Nemčijo in opravila za jugoslovanske zdomce. »Jaz sem šel k Dolancu v Beograd (S. Dolanc, visoki slovenski politik) in mu povedal, da moramo v Frankfurtu narediti eno odskočno desko …, centralno središče, da smo bližje centru tega svetovnega finančnega delovanja …. ; v administraciji imamo blokade, pomagaj, prebij to. Rekel je, samo pod enim pogojem, da mi v Frankfurtu zavaruješ direktorsko mesto. Rekel sem, z obema rokama, če hočeš. In tako smo dobili licenco in smo šli gor … Za direktorja? Vedel sem, da s tem ne bo nič … In s to banko smo ustvarjali podlago, eno ozračje, ki je bilo usmerjeno v slovensko suvereno državo. Mi smo bili takrat dominantni v Jugoslaviji. Imeli smo 20 procentov jugoslovanskega plačilnega prometa. Podružnice smo ustanavljali povsod – v New Yorku, ampak ta je bila bolj za lase privlečena, potem na Dunaju ..., posredno v Trstu pa Gorici. Smo imeli kakšnih 180 bančnih povezav s svetom. Take banke nikoli več ne bomo imeli … To smo zapravili. So nas upoštevali. Dve stvari so poznali v svetu: Tita pa Ljubljansko banko.«
Oba Kavčiča leta 1972 odnese predvsem razlika v slovenski politiki glede Slovenije in Jugoslavije, samoupravnega socializma in več tržnih zakonitosti – in preveč popularnosti zagovornikov slovenskega razvoja! In je šlo marsikaj k vragu!
