Zdi se, da je epidemija iz marsikoga iztisnila tisto najslabše. Facebook je nenadoma postal dominantno študijsko orodje in središče debate o zelo kompleksnih zadevah, horde pedofilov, histeričnih igralskih krot, raperskih dolgočasnežev, mikrofon kvihtarjev in preostalih grotesknih likov pa so mediji povsem nekritično lansirali v samo jedro debat v tej državi.

Najprej mi dovolite, da čestitam t. i. poštenim kriminalistom iz NPU. Ti čudoviti preiskovalci, ki v vseh teh letih niso bili sposobni preiskati glavnih kriminalnih zgodb iz bančnega podzemlja, so danes še vedno zaposleni v NPU.

Od nastopa Tanje Fajon na funkciji vršilke dolžnosti predsedujoče SD dalje na levem polu slovenske politike poteka zanimiva rekonstrukcija.

To poletje se bo v slovensko zgodovino zagotovo zapisalo s presežniki bizarnosti. Del teh bizarnosti so zgodbe v gospodarskem podzemlju in so, čeprav popolnoma na očeh vsem, skrite.

Običajno je pisanje recenzij knjig najtesnejših sodelavcev kontraproduktivno dejanje, saj lahko kredibilnost zapisanega kdorkoli relativizira. Toda kljub temu je o novi knjigi Igorja Omerze z naslovom Udba in akcija Sever lahko pisati. Predvsem zaradi tega, ker prinaša toliko novosti v poznavanju bližnje slovenske zgodovine, da je o njej pravzaprav potrebno pisati. Omerza se po aferi JBTZ in zgodbi o nesrečnemu Stepanjanu spet vrača v osemdeseta leta preteklega stoletja, ki jih je, in tega ne smemo pozabiti, sooblikoval.

Zgodba o primeru Farrokh ali iranskem pranju denarja dobiva vse večje razsežnosti, ki bi ne glede na politični predznak morala skrbeti vse državljane in državljanke.

Bivšega načelnika SDV SRS Janeza Zemljariča seznanjam, da sem članek o Zemljaričevem omrežju, katerega zveza je dopis odvetniške družbe Sibinčič Križanec o. p. d.o.o., zapisal na podlagi informacij iz dveh poročil SDV SRS.

Konec leta 2008 se je po NLB, naslednici Ljubljanske banke, odvila doslej največja shema vzporednega bančništva. Iranski obveščevalci so na očeh vseh regulatorjev prelili milijardo evrov čez sankcije EU.

V zadnjih letih se je v zvezi z vzporednim ekonomskim sistemom slovenske partije razkrilo marsikaj, kar je bilo svojčas, predvsem po zaslugi slovenskih medijev, premaknjeno v domeno fantazije. Kljub temu je tam zunaj ostalo nekaj pomembnih ugank, ki jih je treba razvozlati. V nadaljevanju podajam nekaj takih ugank.

Niti 24 ur potem, ko sem zapisal, da smo v času, ko ne bom napisal ničesar o ekonomiji se je zgodilo, da moram pisati prav o tem. Dobesedno depresivno pismo, ki smo ga na uredništvo Reporterja dobili iz podjetja ETI Izlake me preprečuje, da bi bil tiho. Tisto kar sledi je še ena brutalna porcija, tokrat podjetnikom, ki želijo pobijati starejšo populacijo. Te bom v tekstu zaničevalno imenoval kot koronapodjetnike. Nagovoril bom pa tudi ostale, predvsem racionalne male podjetnike in obrtnike, ki so se v teh kriznih trenutkih znašli v nezavidljivih okoliščinah.

Kot ekonomist v resnici nimam kaj dosti dodati k razlagi kaj koronavirus je in kako se širi posledično na tej točki tudi menim, da ekonomska vprašanja niso bistvena, bistveno je ostati zdrav in živ. Zato tokrat prav nič o ekonomiji, za to bo čas, ko se epidemija zaključi.

Po zelo zanesljivih notranjih informacijah se danes s pomočjo odvetnikov še kar išče 170 milijonov evrov, ki si jih je pidovski baron Darko Horvat izposodil pri slovenskih bankah in ki jih je z nadaljnjim posojanjem razpršil po svoji mreži.

Policija je tokrat po NPU znova prikrila akterje iranske sheme in v NLB zaščitila tiste, ki so najbolj odgovorni za finančni škandal v primeru Farrokh.

Leto 2020 nikakor ne bo dolgočasno. Prav nasprotno, politika in vse interesne skupine vstopajo v obdobje, ko se lahko začnejo uveljavljati posebni interesi, lov na rente je tako odprt.

Razkrivamo črne fonde pod okriljem Udbe, ki so poganjali finančne sheme partije, kasneje pa rdečega plemstva, ki ga je rodila tranzicija.

Nedavno nas je Dnevnik razveselil s prav bizarnim intervjujem. Od nekod so izkopali Dušana Šinigoja, nekdanjega predsednika izvršnega sveta skupščine socialistične RS, torej nekake vlade socialistične Slovenije.

Miloš Kovačič, pokojni dolenjski graščak in dolgoletni šef farmacevtskega velikana Krke, je bil vedno v srčiki udbovske mreže in vzporednega mehanizma in je lastnoročno po Krki pomagal zakrivati sled za družbenim kapitalom, ki se je razlil v tujino in se potem vračal v Slovenijo.

Tokrat je pred vami ultimativna trojka vrhov slovenskih institucij, ki so po mnenju avtorja popolnoma uspavali institucije, ki jih predstavljajo, in od zunaj delujejo kot živi mrliči.

Ker smo se davkoplačevalci znebili večinskega dela najškodljivejšega državnega premoženja, to je državnih bank, je življenje postalo prijetnejše. Nikoli več ne bodo omrežja in banksterji prevalili stroškov svojih goljufivih shem na davkoplačevalce.

NLB kupuje tretjo največjo srbsko banko, katere največja lastnica je država Srbija - med vsemi ponudniki je NLB za banko ponudila daleč največ.