Zgodba o ureditvi pravnega varstva imetnikov podrejenega dolga, ki je bil s sanacijo bančnega sistema izbrisan, počasi dobiva epilog.

Odkar je Janša spoznal, da bo v bližnji prihodnosti zelo težko postal premier, je dokončno odvrgel masko in pokazal svoj pravi obraz.

Milena Miklavčič, pisateljica in publicistka

Direktor Sove je predsednika vlade v kratkem času, zaradi neobvladovanja najbolj osnovnih tveganj, namočil trikrat zapored. Če to ni dovolj za odhod, je Šarec zrel za oblazinjeno pisarno v varnem zavetju tablet.

Ob najnovejših aferah Marjana Šarca in Zorana Jankovića je Kučan znova pokazal, zakaj bo šel v zgodovino slovenske politike kot politik brez kakršne koli politične in moralne integritete, ki je sicer značilnost velikih državnikov in pravih vodij. Ko gre za afere Šarca in Jankovića, se kot po navadi naredi neumnega, skrije v mišjo luknjo in počaka, da gre medijska nevihta mimo. To je Kučan – politik dvojnih meril, brez hrbtenice in minimalne integritete!

Ko ostane nek narod, država ali kar cela civilizacija brez volje do moči, ko se neha truditi za svoje interese, je zanjo značilno, da vse kar počne, dela napačno. Slepota za dejstva in nesposobnost za pravilno ukrepanje postaneta pravilo. Taka pot ukrepanja vodi spiralno navzdol, v izgubo moči, v nepomembnost in odvisnost od močnejših.

Dr. Boštjan M. Turk, politični analitik in publicist

Na desnici nenehno lovijo lastni rep in uporabljajo metode ulice, zaradi katerih so sami padli. Drugim očitajo svinjarije in pomanjkanje legitimnosti, a je tudi sami nimajo, saj protestirajo proti tistemu, kar so pred tem sami počeli – in zaradi tega tudi opleli!

Dr. Drago Karl Ocvirk, religiolog

V sklopu metafizične bajke, za katero vlada trdi, da je proračun, je predsednik vlade trenja z Levico okoli zakona o ukrepih za uravnotežen proračun svojim medijskim cipam in hijenam opisal kot posledico dejstva, da je Luka Mesec predsednik Levice pač mlad in neučakan.

Aferaška Šarčeva vlada nam hoče po novem zamašiti usta in nas utišati. Ob vsem medijskem enoumju in pritiskih na medije odločanje o svobodi govora predaja v roke levičarskemu Društvu novinarjev Slovenije (DNS), ki tako kot v komunizmu uvaja verbalni delikt in želi prepovedati vsakršno kritiko svojih političnih ljubljenčkov.

Ocenjevati delo vlade po letu dni je običajno najlažja naloga, če ne zaradi drugega zaradi tega, ker zahteva minimalen mentalni napor. Tisti, ki vlado obožujejo, ji namenijo najbolj ostudne hvalnice, ki so praviloma ob prvi obletnici tudi najbolj lizunske. Tisti, ki vlade ne prenesejo, pa dobijo izgovor, da vsaj enkrat v letu brez uporabe možganov izlivajo galone gnojnice po vladi.

Milena Miklavčič, pisateljica in publicistka

Šarec je v državno blagajno navrtal luknjo, gospodarstvo se ohlaja, draginja je vse večja, izpeljal ni nobene reforme, namesto tega napoveduje nove dajatve in misli, da bo volivce še naprej farbal s svojimi primitivizmi.

Ob začetku politične jeseni Luka Mesec s svojo Levico še naprej drži celo državo v šahu. To dejstvo je prav šokantno, saj ima Levica zelo nizko podporo po vseh javnomnenjskih anketah, kjer ji ratingi kljub pumpanju v levih dominantnih medijih vztrajno padajo.

Ivan Oman je iz stranke SLS, ki jo je vodil Marjan Podobnik, zaradi istega Marjana Podobnika tudi izstopil. Prišel je v stranko Slovenski krščanski demokrati, kjer je bil po načelu nacionalne liste izvoljen v parlament (mandat 1992–1996).

Ob obletnici izvolitve za premierja Marjan Šarec vsak dan znova potrjuje, da ni za nobeno rabo. Ni zmožen rešiti niti enega samega problema – od vsakodnevnih ilegalnih prehodov migrantov do vedno pogostejših napadov zveri – Šarca ni nikjer. Edino jezik skozi otresa, se svaljka z ene proslave na drugo, tvita v tri krasne in prelaga odgovornost na druge.

Norčevanje iz državljanov, kot si ga privošči tranzicijska oblast, dosega strašljivo dno nove spirale.

Vse bolj postaja jasno, da Trumpova skrajno nacionalistična politika »Najprej Amerika!« pomeni za našo državo »Nazadnje Slovenija!«.

Zakaj je italijanska republika podelila odlikovanje Josipu Brozu (leta 1969, odlikoval ga je tedanji predsednik Giuseppe Saragat), ni jasno. Najmanj, kar je jasno, je, da si človek, ki ga eminentne revije na planetu uvrščajo med deseterico najbolj krvavih oseb 20. stoletja, tega ni zaslužil.