Neca Falk Dobra karma

70 let najbolj znane slovenske rdečelaske

Meghan Markle, Archie Svet24.si

Meghan se pritožuje, da je Archie preslaven

suncic_pl_01.11.14 Reporter.si

Maja Sunčič: Naši levici se je dokončno ...

srečanje janša plenkovič Svet24.si

Po srečanju vrhov Slovenije in Hrvaške: na ...

Aleksandra Pivec Necenzurirano

Prvi kadrovski poraz Aleksandre Pivec

jelena karleuša Odkrito.si

Znan IQ Jelene Karleuše

marijana-batinić Njena.si

Skrušena Marijana Batinić: 'pretresena sem'

Kolumnisti

Konec mimikrije

Deli na:
Konec mimikrije

Borut Korun, publicist - Foto: Primož Lavre

Pred kratkim sem po pošti spet dobil številko revije Primorski rodoljub, glasilo organizacije TIGR, v katero sem se, kljub temu da sem Štajerec in ne Primorec, včlanil že pred mnogimi leti. Kratek pregled revije, je potrdil spoznanje, ki smo ga nekateri že ves čas zaznavali – da TIGR ni več to, kar je bil na začetku, organizacija, ki naj bi obudila spomin na primorske nacionaliste, ki so se uprli italijanskim raznarodovalnim pritiskom.

TIGR je sedaj postal podružnica Zveze borcev. To je spet eden od uspehov slovenskih komunistov, ki se skrivajo pod raznimi imeni in »naprednimi« organizacijami, društvi in podobno. Bistveni element tega procesa je družbena mimikrija, skrivanje in preoblačenje  za drugimi družbenimi pojavi, ki imajo v slovenski družbi več veljave, potuhniti se in širiti svoj vpliv pod raznimi sprejemljivejšimi imeni in udariti z vsemi silami, ko za to pride čas.

TIGR je bil organizacija primorskih Slovencev, ki so se uprli italijanizaciji.  Borili so se za združitev Primorske z matičnim narodom, katerega večina je takrat živela v kraljevini Jugoslaviji.

Italijani so bili namreč »fašistični« že pred fašističnim prevzemom oblasti leta 1922, prvi spopadi Tigrovcev in italijanskih oblasti se je zgodil že leta 1919. To je edina in zelo enostavna resnica.  Tigrovci bi se uprli tudi, če bi Primorsko zasedla Italija, ki bi bila recimo komunistična, tako kot smo se Slovenci oprli fašistični jugokomunistični armadi, sicer pa so bili tako Miloševićevi Srbi kot Mussolinijevi Italijani kombinacija  socialistov in nacionalistov.

Če v tem boju ne bi zmagali mi, bi  fašist Milošević izvajal srbizacijo Jugoslavije in Slovenije in mi bi se znašli v situaciji, ki bi bila podobna tisti, v kateri so bili Tigrovci po italijanski okupaciji Primorske. Kot je imel Milošević za ideološko ozadje »slavno« srbsko zgodovino, so se tudi italijanski social nacionalisti naslonili na  preteklost Rima.  Eni kot drugi so svojo nacijo postavili v prvi plan, tako kot so jo tudi Tigrovci, samo da so ti svoj narod branili in nikogar – razen italijanskih sanj o  ozemeljski obnovitvi nekdanjega rimskega imperija, niso ogrožali.

Komunizem svoje utopije ne gradi na slavni preteklosti, ampak na utopični, povsem neuresničljivi in zato vedno znova vnovčljivi ideji o nekakem »Nebeškem kraljestvu« na zemlji, kjer vladajo enakost,  blagostanje, mir in medsebojna ljubezen. To učenje se da vedno znova vnovčiti zato, ker razmere na svetu nikoli ne bodo in nikoli ne morejo biti idealne.

Da bi to uresničili,  morajo  komunisti odstraniti vsakogar in vse, ki tem obljubam ne verjamejo ali se jim celo drznejo zoperstavljati. Uresničiti utopijo bi pomenilo spremeniti resničnost (Zato sem svoji knjigi, v kateri obravnavam to problematiko, dal naslov Utopija in resničnost).  Zato velja načelno pravilo, da fašisti pobijajo pripadnike drugih narodov, komunisti pa predvsem lastne ljudi. Uresničevanje komunističnega »Nebeškega kraljestva« se tako spremeni v svoje nasprotje.

No, kot je pokazal Milošević so komunisti lahko zelo fašistični fašistični: komunistična Kitajska je fašistično zasedla Tibet, sedaj po Hitlerjevem vzoru pa »prevzgaja« muslimanske  Ujgure, Stalin je izvajal rusifikacijo drugih narodov v Sovjetski zvezi, nam Slovencem pa se je v komunistični Jugoslaviji obetala kulturna in jezikovna fašistična jugoslovanizacija. Meje med vsemi temi »izmi« so torej zabrisane.

Maska je odpadla tudi čisto na vrhu: na mesto kolikor toliko zmernega voditelja komunistov Židana, bo prišla Tanja Fajon. Očitno je prišel čas, ko je med dolgoletno partijo političnega pokra treba pokazati karte.

Tigrovci so bili, ker so se uprli fašističnim Italijanom antifašisti, menda prvi v Evropi. Potem ko je Hitler napadel SZ in je Kominterna našim komunistom sporočila, da je konec prijateljstva z nacisti, so tudi partizani postali antifašisti. Antifašisti pa so bili tudi, Angleži, Američani, pripadniki francoskega odporniškega gibanja, seveda tudi napadena SZ. Tako so se pod antifašističnim naslovom zbrali vsi, od pravih demokratov pa do stalinistov.

Toda, treba je vedeti za razliko: Tigrovci  niso hoteli po nepotrebnem prelivati krvi, podobna navodila je dobila tudi slovenska teritorialna obramba med osamosvojitvijo. Tigrovci v nobenem primeru ne bi ubijali Slovencev zato, da bi prišli na oblast, ravno to pa je bil »modus operandi« slovenskih komunistov. Ampak v drugi svetovni vojni je postala borba proti fašizmu odpustek za vsa grozodejstva,  proglašala se  je za borbo proti absolutnemu zlu.

Kdor se bori proti absolutnemu zlu ima vedno prav, tudi takrat ko izvaja enaka zla dejanja kot njegovi nasprotniki. Antifašizem je opravičilo za vse.  V čem je razlika med človekom, ki zanika grozote Auschwitza in človekom, ki govori o »premetavanju kosti« - ko misli na posmrtne ostanke po vojni pobitih Slovencev? Prvi je fašist, drugi pa radikalni antifašist. Ampak, v čem je razlika?

Boj proti fašizmu je bil preživetvena priložnost za slovenske in jugoslovanske komuniste. Napad na Jugoslavijo in Slovenijo je komunistom ponudil možnost mimikrije, skriti se za nekak obrambni nacionalizem, postati reševalec naroda, med samim procesom reševanja pa uresničevati svoje  prave cilje. Tako smo dobili NOB, v kateri pa je imel spopad s slovenskimi nacionalisti  absolutno prednost pred bitko proti okupatorju.

Prva žrtev tega dogajanja so bili seveda nacionalisti Tigrovci. Kot organizacija so morali izginiti, mnogi posamezniki so verjeli nacionalnoobrambni poziciji komunistov in se priključili partizanom, tistim posameznikom, ki niso šli na limanice, pa so s svinčenko pomagali v »13. bataljon«. Enako bi bilo, če bi, povsem hipotetično, domobranci sodelovali s komunisti.

Pridejo trenutki, ko masko odvržejo. Sedaj je to bil prihod Janše na oblast, zato so dirigenti iz ozadja  sprožil »kolesarsko revolucijo«, ki na prvi pogled nima razloga za proteste.

Ima jih, saj je del taktike, ki naj bi vodila k prevzemu oblasti. Kolesarska revolucija bi lahko imela učinek domin  in bi lahko pripeljala do nasilnega prevzema oblasti. Maska je odpadla tudi čisto na vrhu: na mesto kolikor toliko zmernega voditelja komunistov Židana, bo prišla Tanja Fajon. Očitno je prišel čas, ko je med dolgoletno partijo političnega pokra treba pokazati karte.

Loading...