Tokratni abonmajski koncert je največ upov polagal na našo sopranistko solistko Mojco Križaj Bitenc, ki je glasovno in interpretativno prav žarela in izstopala. Solidno in korektno je svoje delo, kot vedno, opravila vedno zanesljiva altistka Nuška Drašček. Basist Tomaž Štular se je podal po varni poti, kjer se počuti suverenega.

Najšibkejši je bil v tem sestavu še mladi tenorist Žiga Čopi. Naj mu bo v tem obdobju več časa namenjenega vaji, take koncertne odre pa naj odloži za kasnejši čas, ko bo tehnično in glasovno bolj pripravljen, z vajo in delom zagotovo to pride. Na taki poti take mlade spodbujamo. Njegov part bi tokrat z lahkoto prevzel kak mlajši kolega iz zbora.

Oba zbora sta bila vzorno pripravljena in oblikovali so prijetno zvokovno linijo, nekoliko potemnjeno, vsebini skladbe primerno. Zbor Slovenske filharmonije je pripravil Gioele Andreolli, Komorni zbor Megaron pa dirigent Damijan Močnik.

Uvodoma so izvedli Variacije na Haydnovo temo v B-duru op. 56a Johannesa Brahmsa. Uvodni takti so zazveneli mogočno, lepo in umirjeno. Naštudirano. Polnost harmonije je prišla do izraza, predvsem zato, ker sta bila zbora dobro pripravljena ter intonančno točna.

Dirigent Michael Sanderling je pridodal nemško videnje orkestracije in zvok temu primerno prilagodil, sekcije pa spodbudil k nekoliko legatnemu ter pritajenemu zvoku, kar je dobro učinkovalo. Težišče celotne interpretativne ideje je bil umirjeni ter čudeči sklepni del Benedictus. 

Uvodno temo, ki je predmet različnih muzikoloških tez o Haydnovi avtentičnosti avtorstva te korale svetega Antona, je Brahms skrbno zaupal pihalcem in njihovi visoki stopnji obvladovanja inštrumentov, tudi tehnični pripravljenosti. Pihalna sekcija Slovenske filharmonije je bila ustrezno pripravljena, kaka vaja več pa nikakor ne bi bila odveč. Sploh začetka.

Od prve variacije dalje je vključen celoten orkester, dirigent Michael Sanderling pa se je iz variacije v variacijo bolj ogreval ter pripravljal, kot tudi orkester, za osrednjo točko koncertnega programa: Schumannov Rekviem op. 148.

A pred tem smo slišali še Koncertantno simfonijo za oboo, klarinet, rog in fagot v Es-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta, o čigar avtentičnosti avtorstva te skladbe muzikologi prav tako dvomijo. Pri tej skladbi so se kot solisti predstavili kar člani matičnega orkestra Slovenske filharmonije: oboist Pietro Savonitto, klarinetist Jurij Jenko, hornist Jože Rošer in fagotist Paolo Calligaris.

Posebno je treba izpostaviti lirični ton hornista Jožeta Rošerja, ki je prišel do izraza v drugem stavku, Adagio, te simfonije. Ton je oblikoval v tople, nežne, mestoma svetleče in v tem stavku tudi ne preveč jeklene barve.

Naslednji koncert v tem abonmajskem ciklu, s »ponesrečenim« imenom FKK, bo 5. in 6. novembra letos v Cankarjevem domu, na sporedu bo znameniti Mozartov Koncert za klavir in orkester številka 21 v C-duru, predvsem znan po drugem stavku.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.