Nekatere osrednje medije bi bilo treba ali idejno-politično pluralizirati – ali ustanoviti nove s konkurenčnim vrednostnim sistemom. Toda mainstream mediji so zadrto neprožni; odprti so do višine figovega lista: včasih objavijo prispevek »drugače mislečega«, ki naj simbolizira to »odprtost«. A to je zvijača; vem iz prakse: ko sem nekoč na aktivu novinarjev Dela dejal, da je treba izstopiti iz tutorstva Socialistične zveze, da bi lahko bili samostojni in pluralni, sem imel le 2 somišljenika, 70 pa jih je bilo proti – in kmalu sem se moral posloviti od »največjega slovenskega dnevnika na svetu«.
Podobno izkušnjo na RTVS je podal televizijec Saša Veronik v svoji knjigi Novinarstvo med nožem in vilicami (2004). »Šefi« pač niso dovolili resne drugačnosti, še danes je pluralnost možna le znotraj njihovega edino-uma. Sodobni pluralizem jim je tuj; sami, s pomočjo (tudi zakrinkanih) novih levičarjev hočejo nadzorovati in voditi javnost ter postavljati vlado. Revolucija – zdaj?
KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
