V življenju ljudi so stvari, ki jih čutimo in se jih zavedamo ves čas, ki nas tiščijo in bolijo, pa jih težko ali pa sploh nikoli ne izpovemo. Lahko se pretvarjamo, da jih ni, in lahko smo tiho, lahko si mislimo svoje ali pa se izpovemo za gostilniškimi šanki, pridušamo za omizji, med prijatelji, ob belem ali rdečem vinu …

V teh časih ni lahko izpovedati občutkov pred komerkoli, še manj izraziti prepričanj, še posebej javno in vsem na očeh in na ušesih. In če tega ne zmorejo ali pa nočejo izpovedati tisti, ki kaj vedo o današnjih težavah sveta, nas to lahko skrbi.

V teh časih nas težave tako ali drugače prizadevajo čisto vse in takoj, pa če se zgodijo v Ukrajini ali v Gazi ali pa v daljni Venezueli in vse manj ledeni Grenlandiji. Gotovo pa lahko o teh vse bolj norih časih tega sveta pove kaj nekdo, ki je imel tri generacije svoje družine v dveh svetovnih vojnah in je sam sodeloval še v osamosvojitveni.

Rod Volkov je dal visok krvni davek v obeh svetovnih vojnah, šel skozi propade treh držav in nazadnje končno svobodno zaživel v četrti, prvi lastni državi slovenskega naroda. Pa nam idioti spet kuhajo svetovno vojno. Sam sem svoja najboljša leta, doma in na tujem, služil svoji eni in edini domovini, vanjo sem še vedno zaljubljen, a sem zanjo zdaj iskreno zaskrbljen.

Trendi manipulacij, sprenevedanj, propagande in laži, v medijih in še posebej na družbenih omrežjih, ki so preplavili svet in vdrli tudi k nam, so se izrodili v popoln politični terorizem. Ta ima za cilj med ljudi vnašati negotovost in strah, strah pred svobodnim izražanjem mnenj in kritiziranjem oblasti, strah pred svobodnim združevanjem in predvsem strah pred prihodnostjo.

Politični terorizem, ki vsak dan ali celo večkrat na dan proizvaja vedno nove pretrese, preobrate, snuje vedno nove napovedi in odpovedi političnih odločitev, ves ta kaos, ki nam v domove leze skozi elektronske in vse druge špranje, nam krati miren spanec. Ker smo zaskrbljeni za ta svet in za naše bližnje.

Zavrgli so mednarodni pravni red in mednarodno pravo in vse rešujejo samo še z nasiljem. Putin rešuje svoje probleme z nasiljem, kar pomeni, da je kot politik propadel, Trump se zateka k nasilju, ker je kot politik odpovedal, Netanjahu se zateka k nasilju, ker nima nobenih političnih idej, Ši pa s podporo Putinu dokazuje, da mu je več do dobičkov iz poslov z Rusijo kot do miru.

Ti štirje jezdeci apokalipse prehajajo iz drnca v galop. Smo na točki, ko je povratek v mir, stabilnost in razvoj že zelo negotov in bo terjal, če nam bo sreča mila, dolgo vrsto let, da končamo vse potekajoče vojne in vsaj malo pomirimo sovraštva, ki jih netijo norci, ki vodijo naš svet.

Moj nono Rudolf, ki je iz dna duše sovražil propagandne floskule in laži, ker se jih je čez glavo naposlušal v življenju pod fašizmom, je bil večni skeptik in jedek realist. »Smo ga imeli za mono, ma na konci smo bli mone vsi drugi,« me je podučil o Mussoliniju, ki ga, dokler je bil še čas, nihče ni jemal dovolj resno. Tudi Hitlerja so imeli za norca, pa se je končalo, kot se je. Podobnosti z nekaterimi današnjimi slovenskimi politiki, ki jih imamo za bebčke ali običajne skrajneže, niso naključne.

Septembra 2024, torej dva meseca pred ameriškimi volitvami, sem za časopis Delo komentiral možnost ponovne izvolitve Donalda Trumpa za ameriškega predsednika in povedal: »Mislim, da nihče ni zares pripravljen na Trumpov povratek. Novi Trump bo veliko bolj nepredvidljiv, veliko bolj protievropski in predvsem nekdo, ki mu ne bo mar za nobeno drugo stvar razen za interese Amerike …. To bo Trump na steroidih.« Čas je pokazal, da je bila ta ocena, ki so mi jo nekateri zamerili, češ da je pretirana, močno preblaga.

S Trumpom smo dobili, potem ko ni dobil Nobelove nagrade za mir, še enega jezdeca apokalipse. Putin pa je z njim dobil partnerja v obvladovanju sveta z nasiljem in gnetenju ljudi v kalupe skrajnostnih odgovorov na sicer povsem preproste, življenjske potrebe ljudi. Ki se jih ne rešuje z nasiljem, temveč z vsega nekaj malo več strpnosti in solidarnosti v družbi, z nekaj več razumevanja za sočloveka, ki je v stiski, s posluhom za tiste, ki imajo manj, ker ne zmorejo bremen teh norih časov.

In z nekaj ljubezni navsezadnje, ker se je treba imeti vsaj malo rad, če naj gre ta svet na bolje. To nam gre te čase najtežje od rok, izkazovati ljubezen do ljudi in do življenja. Sovraštvo in spodbujanje sovraštva pa nas nepreklicno vodi na slabše. Potem nasilje postane pravilo, vojna pa orodje za reševanje vseh težav.

Vsi jezdeci apokalipse besno financirajo vse evropske leve in desne skrajneže, ki udrihajo po EU in se z ramo ob rami borijo za isti cilj: konec podpore Ukrajini, za prihranjen denar pa kupujmo ruski plin. Za moralo in načela in za usodo Ukrajine pa nam figo mar.

Po terorističnem napadu Hamasa in pokolu nedolžnih izraelskih civilistov, izvedenem na dan Putinovega rojstnega dne 2023, se je jezdecem že hudo nesrečnega sveta pridružil še četrti iz apokaliptične sestave, Netanjahu.

Ta napad je bil klasično »odprtje nove fronte«, nove vojne na pragu Evrope, ki je močno razbremenila politični in gospodarski pritisk na Putina in odtegnila pozornost sveta od njegovih zločinov v Ukrajini. Ko so dobro plačani in nahujskani Hamasovi klavci še klali nedolžne ljudi, so v Kremlju že odpirali šampanjce.

In spet je, tako kot vedno v zadnjih dveh desetletjih, kratko potegnila tudi Evropa. Pri tem je najhujši ravno politični razkol med evropskimi narodi pri podpori ali pa nasprotovanju divjemu maščevanju Netanjahuja nad vsemi Palestinci, po dolgem in počez, kot da so vsi krivi za Hamasov zločin, z otroki vred, rojenimi in nerojenimi.

Vojna v Gazi je seveda sprožila tudi nov val migracij proti Evropi, nove nesreče in nove vojne ter skok cen energentov, po norem ameriškem napadu na Iran pa še oviranje in zapiranje plovnih poti za nafto in plin, spet vse na škodo predvsem Evrope. Se še komu zdi to čudno ali naključno? Izraelski prijatelj mi je brez zadržkov povedal, da je bil največji Netanjahujev uspeh v vojni v Gazi ta, da mu je uspelo Trumpa potegniti v vojno z Iranom.

Profimedia

»Nikoli nisem odobraval nesorazmernega nasilja v Gazi, vendar mu priznam, da je bil uspešen in je nategnil Trumpa, da je storil korak, ki ga nikoli ne bi smel. Koristi so izključno izraelske, škode pa očitno res predvsem evropske. A tudi Trump bo na koncu pred svojimi volivci plačal ceno za to neumnost.« Imel je prav. Bil je tudi realist glede volitev v Izraelu in ocenil, da bo Netanjahu lahko znova zmagal. Ker so časi pač taki, naklonjeni jezdecem apokalipse.

Trump in Putin te dni spet in znova, kdove katerikrat že, snujeta mir v Ukrajini brez Ukrajine. Za začetek, kot znak dobre volje, si je Trump privoščil novo sramotno dno od njega potolčenega ameriškega svobodoljubja in začasno ukinil sankcije agresorju, Rusiji. Kar je približno tako, kot če bi prinesel vodu Goljatu, da bi lažje potolkel nadležnega Davida. Za povrh Trump k omizju znova ne vabi predstavnikov Evrope, kjer vojna poteka, ampak vabi kitajskega jezdeca Šija. Zakaj že? Odgovor je seveda preprost, tako kot vedno, odkar obstaja svet, gre za delitev plena in za denar.

Evropa je pri tem nadležna, imajo jo za nepomembno, pa čeprav je za vse jezdece apokalipse edini trg, kamor lahko prodajajo. Evropo razglašajo za nepomembno, ker nima avtokratskega voditelja, prepočasi sprejema odločitve in se še kar vdaja demokraciji in človekovim pravicam. Jo pa hkrati silijo, da tudi sama ukine sankcije proti Rusiji, da odmrzne 210 milijard evrov ruskega denarja in predvsem znova začne kupovati ruski plin. Ampak zakaj pritiskajo na Evropo, če je tako nepomembna?

Zato, ker je močna in moteča in ker jo želijo razklati. Na dvoje, na troje, ali pa na četvero, samo da bodo posamične države končno suvereno same ter lahek plen ameriških in kitajskih trgovinskih izsiljevanj. In zato vsi jezdeci apokalipse besno financirajo vse evropske leve in desne skrajneže, ki udrihajo po EU in se z ramo ob rami borijo za isti cilj: konec podpore Ukrajini, za prihranjen denar pa kupujmo ruski plin.

Za moralo in načela in za usodo Ukrajine pa nam figo mar. Ampak kaj bomo potem, ko Ukrajine ne bo več in bo osvajalska Rusija na naših mejah? In kaj bomo potem z Gazo?

Naš svet obvladuje nekaj oseb, a malo ljudi. Zato je v njem tako malo humanosti.