Ko je leta 2007 prevzel župansko funkcijo, je bila občina nova in jo je bilo treba praktično vzpostaviti iz nič. V naslednjih letih so zgradili in obnovili številne ceste, uredili vodovod ter telekomunikacijsko omrežje, zgradili čistilno napravo in vrtec, obnovili kulturni dom, trg, šolo in športno infrastrukturo. Občina se je medtem tudi demografsko spremenila: število prebivalcev narašča, mladi ostajajo doma, priseljujejo pa se tudi ljudje iz drugih delov Slovenije. Škrlec se po petih mandatih od županovanja poslavlja. Prepričan je, da je občina v tem času naredila velik razvojni korak, zdaj pa si želi več časa za družino in življenje zunaj občinske politike.

Če bi se danes prvič pripeljali v Jurovski Dol kot obiskovalec, kaj bi vam pokazalo, da se je občina v času vašega županovanja najbolj spremenila?

Največ se je spremenilo na področju investicij, tako pri individualni stanovanjski gradnji kot pri gradnji večstanovanjskih stavb. Povečalo se je število prebivalcev, veliko je bilo gradenj in obnov. Obnovili smo kulturni dom, športno igrišče, šolo in osrednji trg. Predvsem na področju investicij se vidi napredek.

Pred izločitvijo iz skupne občine Lenart smo delovali kot Krajevna skupnost Jurovski Dol. Leta 1998 referendum o izločitvi ni bil uspešen. Po osmih letih so se prizadevanja ponovila in občani so samostojno občino podprli; po mojem spominu jih je bilo približno 85 odstotkov. Konec leta 2006 je bil izpeljan referendum, s 1. januarjem 2007 pa je občina začela delovati samostojno.

Kako ste se znašli v vlogi župana? Takrat verjetno še niste načrtovali, da boste občino vodili skoraj dve desetletji.

Na volitvah sem kandidiral za člana občinskega sveta in bil izvoljen. Takratni izvoljeni župan me je imenoval za podžupana. Mislil sem, da podžupan v tako majhni občini ni tako velika funkcija, zato sem jo sprejel. Toda dva meseca po imenovanju je župan zaradi zdravstvenih težav odstopil in vso odgovornost sem prevzel jaz.

Primož Lavre

Kot podžupan sem se tako moral znajti v povsem novi občini, ki jo je bilo treba postaviti na noge. Sprejeti smo morali nove odloke, pravilnike in druge akte ter vzpostaviti občinsko upravo. Bili smo res na začetku.

Po približno šestih oziroma sedmih mesecih so bile nadomestne volitve za župana. Na priporočila občanov, da naj kandidiram, saj smo v tem času že postavili osnovne temelje občine, sem se nato odločil, da na nadomestnih volitvah kandidiram. Mislil sem, da bom opravil en mandat in zgodbo zaključil.

Sledili so še štirje mandati. Je to, da ste v zadnjih treh kandidirali brez protikandidata, za vas tudi priznanje za opravljeno delo?

Na naslednjih volitvah sem na sugestijo občanov ponovno kandidiral. V drugem mandatu sem bil izvoljen s približno 85 odstotki glasov, takrat sem imel protikandidate. V tretjem, četrtem in petem mandatu pa sem kandidiral brez protikandidata, kar pove, da so mi ljudje zaupali.

Danes, po skoraj 20 letih županovanja, se poslavljam. Vsaka zgodba ima svoj začetek in svoj konec.

Ko primerjate Jurovski Dol iz leta 2007 z današnjim, kaj vam najbolj ostaja v spominu?

Pred 20 leti se je v naši takratni krajevni skupnosti pojavil kakšen delovni stroj in ljudje so takoj začeli spraševati, kaj se bo dogajalo. Danes je delovnih strojev, investicij in gradenj toliko, da je to nekaj povsem običajnega.

Prepričan sem, da razvoj ne bi bil tako hiter, če bi ostali del občine Lenart.

Prepričan sem, da razvoj ne bi bil tako hiter, če bi ostali del občine Lenart. Denarja je vedno premalo in razumljivo je, da se več vlaga v večja občinska središča. Mi smo majhna, razpršeno poseljena občina, ki ima svoj center, v katerem so šola, vrtec, trgovina, cerkev, kulturni dom in druga pomembna infrastruktura. Imamo marsikaj, kar imajo večji kraji, le v manjšem obsegu.

Domačini napredka včasih niti ne opazimo, ker se vse dogaja postopoma. Ko pridejo ljudje, ki so nekoč živeli v Jurovskem Dolu in zdaj živijo drugje, pa nam čestitajo in priznavajo, da se je kraj zelo spremenil.

Če pogledate vseh pet mandatov kot celoto, katere investicije bi izpostavili kot najpomembnejše?

Vse investicije, ki smo jih izvedli, so bile načrtovane in primerne za naš kraj. Ker je občina razpršeno poseljena in ima osem naselij, so ljudje najbolj potrebovali osnovno infrastrukturo – vodovodno, električno in telekomunikacijsko omrežje ter ceste. Na tem področju smo naredili veliko in sem na to ponosen.

Zgradili smo centralno čistilno napravo za 800 populacijskih enot, obnovili osrednji trg v Jurovskem Dolu in kulturni dom. Energetsko smo sanirali osnovno šolo, zgrajeno leta 1909, uredili telovadnico in rokometno igrišče. Leta 2008 smo odprli nov vrtec pri osnovni šoli.

Dozidava vrtca je ena največjih občinskih investicij zadnjih let. Kaj vam ta projekt pove o spremembah v občini?

Za našo občino je to zelo velika investicija, vredna približno tri milijone evrov z DDV. Obsega štiri oddelke vrtca, večnamenski prostor in vse spremljajoče prostore z ureditvijo okolice.

Primož Lavre

Zanimivo je, da sem kot župan praktično začel z gradnjo vrtca, zdaj, ko županovanje končujem, pa prav tako zaključujemo z gradnjo vrtca. Število prebivalcev se povečuje, ljudje se priseljujejo, tudi mladi ostajajo doma in si tu uredijo dom. Pred 20 leti je veliko mladih odhajalo, ker v kraju niso videli prave perspektive. Danes je drugače.

Ljudje prihajajo iz različnih delov Slovenije, iz Gorenjske, Dolenjske, Primorske in osrednje Slovenije. Nekateri pridejo na obisk, vidijo naravo in kraj ter začnejo razmišljati, ali bi tukaj kupili stanovanje ali hišo oziroma si ustvarili dom.

Trenutno imamo v osnovni šoli več kot 200 učencev, v vrtcu pa se število otrok približuje stotici. Število se povečuje in ravnateljica me je že obvestila, da se pojavljajo čakalne vrste za vrtec. Zato že razmišljajo o drugi fazi vrtca. Prva faza obsega štiri oddelke, druga pa bi prinesla še dodatne štiri. Upam, da se bo potreba pokazala in bodo moji nasledniki lahko nadaljevali projekt.

Rast števila otrok pa pomeni tudi večje potrebe v osnovni šoli.

Seveda. Pred nekaj leti smo imeli po en razred posameznega letnika, danes pa že nekaj letnikov z dvema razredoma. Zaradi dela v manjših učnih skupinah se že tudi pri nas pojavlja prostorska stiska v osnovni šoli.

Omenil bi tudi vprašanje normativov v vrtcu. Občina financira predšolsko vzgojo, poleg objektov javnega zavoda, materialnih stroškov, elektrike in drugo. Če se zmanjšuje dovoljeno število otrok v posameznem oddelku, je treba za enako število otrok zagotoviti več oddelkov in s tem več prostora. Trenutno imamo pet oddelkov in pol, v katerih je mogoče število otrok povečati za dva na oddelek. Če to v prihodnje ne bo več mogoče, bo treba zagotoviti dodaten oddelek.

Velik del vašega dela so bile ceste. Kako ste določali prioritete v občini, ki ima približno 90 kilometrov občinskih cest?

Župan pripravi predlog proračuna skupaj z občinsko upravo, o njem pa odloča občinski svet. Prednost smo dajali cestam, ki so bile najbolj prometne, hkrati pa tudi tistim, ki so bile najbolj dotrajane.

Domačini napredka včasih niti ne opazimo, ker se vse dogaja postopoma. Ko pridejo ljudje, ki so nekoč živeli v Jurovskem Dolu, pa nam priznajo, da se je kraj zelo spremenil.

Trudili smo se enakomerno skrbeti za vseh osem naselij, da se ljudje ne bi počutili zapostavljene. Seveda bodo vedno opozarjali, da je treba še kaj narediti, vendar to pogosto niso zgolj želje, temveč potrebe prebivalcev.

Od približno 90 kilometrov občinskih cest smo jih v času mojega županovanja okrog 50 kilometrov obnovili ali zgradili na novo. Nekaj jih še ostaja. Ceste so namreč nedokončana zgodba. Ko misliš, da si končal, moraš spet začeti z obnovo.

Kaj pa električno in telekomunikacijsko omrežje ter kolesarske povezave?

V sodelovanju z Elektrom smo veliko zračnih električnih vodov položili v zemljo, s Telekomom in Runetom pa smo omogočili gospodinjstvom priključitev na optično povezavo.

Gradili smo tudi kolesarske povezave. Del povezave med Lenartom in Jurovskim Dolom še ni dokončan in se trenutno uporablja kot souporaba ceste. V prihodnjem obdobju želimo urediti manjkajoči del kolesarke povezave, tako da bi pridobili pet kilometrov dolgo povezavo od središča Jurovskega Dola do Lenarta, ki bo potekala ob cesti in ne po njej. Danes ugotavljajo, da je bila investicija prava.

Kaj je bilo v vseh teh letih največji izziv – denar, priprava projektov, pridobivanje državnih in evropskih sredstev ali prepričevanje ljudi?

Finančna sredstva so vedno izziv. Izhajam iz gospodarstva in vem, kako težko je zagotoviti denar. Za zaposlenega je mesec dolg, od plače do plače, za tistega, ki mora sredstva zagotoviti, pa mesec zelo hitro mine.

Primož Lavre

Finančna perspektiva med letoma 2007 in 2014 je bila po mojem mnenju zelo naklonjena majhnim občinam. Takrat smo lahko izvajali veliko komunalne infrastrukture, zgradili največ cest, centralno čistilno napravo, sofinancirali male čistilne naprave in urejali vodovodno omrežje. Evropska in državna sredstva so bila namenjena prav takšnim projektom.

Pozneje so se finančne perspektive spremenile. V prejšnjem obdobju smo lahko kandidirali za kolesarske povezave, v novi pa je veliko poudarka na zelenih projektih. Tu nastane težava za podeželske občine, ki so že same po sebi zelene.

Prav na tem področju pripravljate tudi projekt Zeleni Jurij.

Projekt ima že sprejeto investicijsko dokumentacijo. Vreden je nekaj več kot 600 tisoč evrov, občinski delež naj bi znašal približno 100 tisoč evrov, preostalo pa bi bilo sofinancirano iz evropskih sredstev.

Pri takšnih razpisih mora občina projekt najprej financirati, šele nato dobi sredstva povrnjena, zato je potreben tudi premostitveni kredit.

Naš Jurovski Dol je že zdaj približno 90-odstotno zelen. V velikih mestih je smiselno saditi drevesa, pri nas pa je položaj drugačen. Včasih se mi zdi, da morajo podeželske občine v projekte vključevati različne vsebine predvsem zato, da lahko počrpajo evropska sredstva.

Kdor pride v Jurovski Dol, naj si vzame čas, se ne pelje samo skozi kraj, ampak naj ga zares pogleda.

Zelena usmeritev je seveda pravilna, če pogledamo širšo sliko. Toda to je denar vseh nas. Evropa določa pravila, občinam pa pogosto ostane izbira: vzemi ali pusti.

Kakšen gospodarski razvoj si želite za Sveti Jurij v Slovenskih goricah? Bi potrebovali več podjetij in delovnih mest?

Industrijske cone si nismo želeli in si je najverjetneje tudi v prihodnje ne bomo. Ne želimo si velikih podjetij in industrije, ki bi spremenila značaj kraja.
Imamo pa veliko samostojnih podjetnikov in družb z omejeno odgovornostjo, nekateri zaposlujejo po 20 ali 30 ljudi. V občini imamo okrog 200 samostojnih podjetnikov. Če bi vsak povprečno zaposloval dva človeka, je to približno 400 ljudi z zaposlitvijo doma.

Prebivalci se še vedno ukvarjajo s kmetijstvom, živinorejo in poljedelstvom. Mladi se zaposlujejo v Lenartu in Mariboru, veliko ljudi odhaja tudi čez mejo. Zaradi bližine avtoceste to danes ni več takšen problem kot nekoč. Iz Jurovskega Dola si lahko v Mariboru v službi v približno 15 do 20 minutah, če ni zastojev. Tudi Avstrija je oddaljena približno 15 kilometrov.

Kako pomembna je bila pri vseh teh projektih občinska uprava?

Občinska uprava je desna roka župana. V majhni občini ne moreš imeti veliko zaposlenih, čeprav zakonodaja občinam nalaga številne naloge. Vedno primerjam občinsko upravo z avtobusnim šoferjem: avtobus mora peljati, ne glede na to, ali je v njem pet potnikov ali je poln. Tudi občina mora opraviti svoje naloge, ne glede na svojo velikost.

Zato ne potrebuješ petih ljudi za eno področje, temveč imaš zaposlenega, ki ima na skrbi svoje področje in še več drugih nalog. Pri sestavi občinske uprave sem imel srečo, kar mi priznavajo tudi kolegi župani.

Primož Lavre

Imamo direktorico občinske uprave, ki je diplomirana pravnica, zaposleno pravnico, računovodkinjo, gradbenika, tajnico in zaposlenega delavca v režijskem obratu. Režijski delavec skrbi za javne površine, dve pokopališči, nogometno igrišče in drugo, trije zaposleni prek javnih del pa pomagajo pri delih na cestni infrastrukturi in pri urejanju okolice. Posledično je naš kraj lepo urejen, kar opazijo tudi obiskovalci. 

Po skoraj 20 letih ste se odločili, da ne boste več kandidirali. Kdaj ste sprejeli to odločitev?

Odločitev je dozorevala že nekaj časa. Ob začetku županovanja sem imel občutek, da je en mandat premalo. Menil sem, da se v dveh ali treh mandatih že lahko nekaj naredi in pokaže, optimalno bi bilo približno 12 let županovanja oziroma trije mandati.

Sam sem to obdobje presegel. Zato odločitev, da končam, ni bila težka. Vsaka zgodba ima svoj začetek in konec in zdaj je čas za nov začetek.

Kaj boste počeli, ko ne boste več župan?

Zdaj sem že v pokoju in funkcijo župana opravljam nepoklicno. Doma je še marsikaj, kar je treba postoriti, predvsem pa si želim nekoliko več časa za življenje in družino.

Sem poročen. Imam tri otroke, dva sina in hčerko. Dneve mi pestri tudi vnuk. Po skoraj 20 letih je prav, da človek nekaj časa nameni tudi sebi in bližnjim.
Županovanje ima veliko lepih plati, vendar tudi odrekanja. Župan je praktično ves teden v službi, tudi ob vikendih, saj so številne prireditve prav ob koncih tedna.

Če bi morali Sveti Jurij v Slovenskih goricah opisati človeku, ki ga še nikoli ni obiskal, zakaj naj pride sem?

Predvsem zaradi neokrnjene narave in pristnosti. Pri nas so še vedno prisotni domačnost, zeleni griči, vinogradi, dobra domača hrana, odlično vino. To je življenje, ki ga poznamo iz mladosti in ga v Jurovskem Dolu še vedno imamo.

Prav zaradi tega ljudje radi prihajajo. Mladi si tukaj ustvarjajo dom, prihajajo novi prebivalci. Menim, da je to tudi prihodnost turizma. Ljudje iz večjih mest bodo vse bolj iskali kraje, kjer si lahko odpočijejo; ni nujno, da so to samo morje in gore.

Imamo kulturne spomenike in znamenitosti, ki si jih je vredno ogledati. Naš trg je lepo urejen, imamo cerkev in druge spomenike, zelo aktualno je tudi kolesarjenje. Izpostavil bi naše kmetije in življenje na njih. Kdor pride v Jurovski Dol, naj si vzame čas, se ne pelje samo skozi kraj, ampak naj ga zares pogleda. Zaradi narave, domačnosti in pristnosti se splača priti – ali pa si tukaj ustvariti dom.