V času volilne kampanje v ZDA je bilo slišati, kako se Bidnov tabor ogreva, da bi dokument o svobodi govora modificiral. Danes so enemu od kandidatov na Twitterju omejili pravico, da javnost informira, kako realen je sum o ukradenih volitvah. To je s stališča Ustave ZDA nesprejemljivo.
Članek prinaša uvid v zgodovino svobode govora in predstavlja izhodišče za razumevanje kompleksnega pojava, ki je med najbolj dragocenimi pridobitvami sodobne civilizacije.
Sovjetska zapuščina
Privatne platforme socialnih omrežij spreminjajo svet. Omogočajo udejanjanje temeljne potrebe človeka, to je želje po neovirani komunikaciji, ki se ji z bolj tehničnim jezikom reče svoboda govora. Ta je eden največjih dosežkov civilizacije, kajti slehernemu posamezniku omogoča uveljavljanje in potrjevanje lastne individualnosti. V luči svobode govora lahko vsakdo sporoča tisto, za kar ugotavlja, da je najbolj potrebno.
A socialna omrežja niso samo domena individualnosti: v zadnjem desetletju se je njihova moč povečala do neslutenih razsežnosti. Zdelo bi se še, da pretiravamo: a zadnji rezultat predsedniških volitev v ZDA je pokazal, da ni tako. Donald Trump ne bi zmagal, če ne bi obstajala socialna omrežja, utemeljena na digitalni tehnologiji, natančneje, če ne bi obstajal tviter. Njegova nevidna digitalna armada je jeseni 2016 v obliki čivkov (tvitov) dobesedno zasedla ZDA.
V tem smislu je potrebno omeniti eno največjih znanstvenih srečanj, posvečenih vprašanjem svobode govora v razmerju do socialnih omrežij. Gre za mednarodno konferenco z naslovom Svoboda govora v 21. stoletju. Dogodek bi moral biti v začetku julija v Ljubljani, a je zaradi pandemije covida-19 potekal virtualno. Dogodek je imel dobesedno planetarno razsežnost: na njem je sodelovalo 52 govorcev in 130 udeležencev.
Donald Trump ne bi zmagal, če ne bi obstajala socialna omrežja, utemeljena na digitalni tehnologiji, natančneje, če ne bi obstajal tviter. Njegova nevidna digitalna armada je jeseni 2016 v obliki čivkov (tvitov) dobesedno zasedla ZDA.
Izstopajoča značilnost zbora je bila, da je potekal 20 ur neprekinjeno, upoštevaje vrtenje Zemlje okrog Sonca, kot se temu reče. Azijski govorniki so govorili z dvanajsturno razliko od njihovih evropskih homologov in obratno. Ko je bil dan v Aziji, so nastopili predavatelji s tega dela sveta (in Avstralije), ko je bila v Aziji noč, so besedo dobili njihovi kolegi iz Evrope, Afrike, ZDA in Kanade, vse razumljivo v ritmu, kot ga določa rotacija našega planeta.
Dobrih dvajset ur je konferenco koordiniral eden od ključnih organizatorjev dogodka, prof. dr. Jurij Toplak, z Alma Mater Europaea v Mariboru, kjer tudi poučuje. Odveč je reči, da takšna zdržljivost v komunikaciji meji na biološki čudež. Na konferenci so sicer imeli besedo znanstveniki najbolj elitnih svetovnih univerz, Oxforda, Cambridgea in Harvarda.
Svoboda govora je poleg svobode tiska ena najbolj bistvenih vrednot zahodne družbe. Na tej konferenci ni bilo govora o tem, da bi bilo te vrednote premalo, temveč, da so družbena omrežja omogočila, da je postala last vsakogar. V tem smislu bi bila današnja družba zahoda diametralno nasprotje mnogih družb v svetu. V dvajsetem stoletju so se ljudje velikokrat bali povedati, kaj mislijo. Od Orwellove knjige 1984 naprej poznamo celo miselni zločin. Misel je izhodišče vsakega govora: govor je otrok misli: totalitarni sistemi so s cenzuro govora posegali v strukturo misli: njihov namen je bil doseči popolno disciplino državljanov. Če bi vsi vedeli, kaj se v družbi dogaja, bi lahko prišlo do nenadejanega revolta in do prevrata. Če pa o tem ni nihče razmišljal, kaj šele govoril, takšne nevarnosti ni bilo.
Nove platforme sporazumevanja pa so vprašanje svobode govora postavile v nov horizont, katerega razsežnosti si pred dobrim desetletjem sploh ne bi mogli predstavljati. Svoboda govora je zaradi teh orodij danes nekaj samoumevnega, hkrati pa tudi kontroverznega oziroma protislovnega. Incidenti, v katerih prihaja do zlorabe svobode govora, imajo namreč izredno odmevnost: v trenutku postanejo prva medijska novica. Sami po sebi sprožajo debato o mejah svobodnega govora, če te danes sploh še obstajajo.
Incidenti, v katerih prihaja do zlorabe svobode govora, imajo namreč izredno odmevnost: v trenutku postanejo prva medijska novica.
Vprašanje, ki si ga je konferenca globalno zastavila, je spričo tega zadevalo problem, naj Google, Facebook in Twitter cenzurirajo vsebine in besedila ter samovoljno zapirajo račune, ki se jim zdijo sporni, ali naj tega ne počnejo. In: ali bi morali ostati politično nevtralni in jim je dovoljeno blokirati uporabnike le, če uporabniki kršijo določene pogoje? Glede na to, da so ta družbena omrežja tako močna, da vplivajo na svetovno javno mnenje, ali bi jih morali še naprej obravnavati kot redna podjetja, ali bi jih morali obravnavati kot javne storitve, ali spletna mesta, ki jih poganjajo oglasi? To je nekaj vprašanj, ki jih je obravnavalo srečanje.
Simpozij se je nenazadnje dotaknil vprašanj o razmerju med lastnikom spletne platforme in njenimi uporabniki. Lahko lastnik omeji komunikacijo posameznika in s tem poseže v njegovo svobodo govora ali ne? Kakšne so posledice s stališča nemotenega zagotavljanja svobodne besede, ki jo imamo v 21. stoletju za samoumevno pridobitev civilizacije?
Simpozij je organizirala Alma Mater Europaea, ki jo je ustanovila Evropska akademija znanosti in umetnosti. Udeleženci simpozija so si bili enotni, da bodo razpravo nadaljevali: predviden je nov kongres leta 2022 v Johannesburgu.
Znanstveno srečanje, ki smo ga popisali, jemljemo za izhodišče lastnemu razmišljanju. Zdi se nam, da smo postali ujetniki paradoksalne formule: več kot je svobode govora, manj je govor svoboden. Da bi zares določili, ali obstajajo meje svobode govora, bi morali najprej ta pojem definirati. A brž ko ga poskušamo definirati v smislu izvorne svobode evropske demokracije, trčimo na drug pojem, na pojem sovražnega govora. Svoboda govora – kolikor se že o njej govori – se danes sooča s svojo kancerogeno grožnjo, s sovražnim govorom. Karkoli bom rekel po resnici – in pri tem uporabil svojo svobodo govora – lahko cenzorji določijo kot sovražni govor ali vsaj kot politično nekorekten govor. Tako nad vsako svobodno izrečeno besedo visi Damoklejev meč cenzure: reče se mu sovražni govor.
Karkoli bom rekel po resnici – in pri tem uporabil svojo svobodo govora – lahko cenzorji določijo kot sovražni govor ali vsaj kot politično nekorekten govor. Tako nad vsako svobodno izrečeno besedo visi Damoklejev meč cenzure: reče se mu sovražni govor.
Svoboda govora in sovražni govor sta kot davni antični dvojčici, eros in tanatos. Zato ni presenetljivo, da sta bili tudi »rojeni« skupaj. Namreč: sodobna ureditev sovražnega govora se je začela z Mednarodno pogodbo o državljanskih in političnih pravicah, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 19. decembra 1966. Mednarodni sporazum iz prvega odstavka 20. člena predpisuje obveznost vsake države, da z zakonom prepove kakršnokoli spodbujanje k vojni, drugi odstavek istega člena pa določa: »Vsako spodbujanje narodnega, rasnega ali verskega sovraštva, ki spodbuja diskriminacijo, sovraštvo ali nasilje, mora biti z zakonom prepovedano.«
Ta določba je bila ob vztrajnem vztrajanju Sovjetske zveze vključena v besedilo tega mednarodnega pakta in ob jasnem nasprotovanju zahodnih demokracij, ki jih je skrbelo, ker so Sovjetsko zvezo podprle druge komunistične države ter različni diktatorski režimi. Sovjetska diplomacija v ZN je imela jasno strategijo: boj zoper sovražni govor je bil zgolj pretveza za onemogočanje svobode govora in zatiranje disidentov, ki so si upali kritično razmišljati o sivi stvarnosti realnega socializma. Morda bo slika popolnejša, če povemo, da se je ista Sovjetska zveza (skupaj s sateliti, tudi Jugoslavijo) vzdržala glasovanja ob sprejemanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah 10. decembra 1948. Razlog je bil na dlani: takrat ni omejevala svobode govora, temveč svobodo gibanja. Totalitarni režimi so se namreč bali, da bi deklaracija – ki govori o svobodi gibanja – ne ponujala pravnega okvira za zapuščanje komunističnih držav.
Sovjetska zveza je – kar se tiče svobode govora – vselej vztrajala pri tem, da se odredba iz 20. člena (o svobodi govora) nikakor ne more nanašati na kritiko komunističnega režima. V Moskvi so to vselej razumeli ne kot pravico do kritične besede, temveč kot sovražni nastop in zlorabo svobode govora. Pobujeni s takšno inercijo so na Zahodu počasi pozabili, kaj je bilo v ozadju: prepoved sovražnega govora je postala ena od temeljnih preokupacij razvitih držav. Danes je skrbno regulirana: zanjo skrbi odločba Sveta Evrope (2008/913/PUP) z dne 28. novembra 2008.
Brez težav ugotovimo, da je »sovjetska nedorečenost« razmerja med svobodo govora in sovražnim govorom še danes zelo živa. Kako tudi ne bi bila, saj razmejitev izhaja iz režima, ki je bil poleg nacistične Nemčije najmanj demokratičen. Tudi zato je mejo med svobodo govora in sovražnim govorom nemogoče postaviti. Postaja pa vprašanje eden najbolj perečih problemov sodobnosti: zdi se da je vsak dan bolj zapleteno – in bolj aktualno. Ozrimo se k v nebo vpijočemu primeru.
Brez težav ugotovimo, da je »sovjetska nedorečenost« razmerja med svobodo govora in sovražnim govorom še danes zelo živa. Kako tudi ne bi bila, saj razmejitev izhaja iz režima, ki je bil poleg nacistične Nemčije najmanj demokratičen.
Vemo, da je danes v modi boj zoper rasizem: to je potrebno pozdraviti. V boju zoper to deviacijo je možno svobodo govora prilagoditi prav za vsako potrebo, četudi se že na daleč vidi, da gre za preprosto zlorabo te elementarne pravice. Poglejmo si, kako ta zloraba danes deluje v praksi: zastrašujoče je, da nanjo implicitno vsi pristajajo, kajti drugače bi se znašli na oni strani zakona – tam, kjer domuje sovražni govor.
Navajamo znano zgodbo: »Leclerca sem obglavil že sedemkrat.« S tem stavkom je kamerunski aktivist André Blaise Essam prišel v središče medijske pozornosti. Že pred aktualnimi protesti proti rasizmu je namreč postal znan kot podiralec kipov kolonialne preteklosti in borec proti rasizmu. Sedaj sistematično podira in obglavlja vse kipe, ki Kamerun povezujejo s preteklostjo. Ta je bila do večinskega prebivalstva res krivična, a s tem še nismo povedali vsega. Philippe Leclerc namreč ni bil kdorkoli. Kot rasista ga ne beleži tako rekoč noben pomemben zgodovinski vir, ki je širše dostopen. Nasprotno: v Franciji je njegovo ime (poleg Jeana Moulina iz odporniškega gibanja) tisto, ki najpogosteje krasi imena ulic ali trgov. Zakaj? Leclerc je bil namreč eden najpomembnejših generalov, ki je v drugi polovici druge svetovne vojne osvobajal Francijo. Imel je neverjeten vojaški talent in neupogljivo voljo. Njegov spomin je v Franciji pozitiven.
Spomeniki spominjajo na zgodovinske osebnosti: a med njimi ni niti ene, ki bi ne imela tega ali onega madeža. Nekatere zgodovinske figure so tako ali tako le madež.
Vendar je danes nemogoče javno zapisati, da je početje Andréja Blaisa Essama necivilizirano in človeka nevredno. Kdor bi svobodo govora uporabil v ta namen, bi trčil ob sovražni govor. Trčil bi ob najbolj izpostavljen element sovražnega govora, ki se mu reče rasizem. Obveljal bi za rasista.
Spomeniki spominjajo na zgodovinske osebnosti: a med njimi ni niti ene, ki bi ne imela tega ali onega madeža. Nekatere zgodovinske figure so tako ali tako le madež. V svetovnem merilu velja to za Lenina, v slovenskem pa za domače krvnike, katerih kipi krasijo prestolnico (Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Franc Rozman - Stane in drugi). Obstaja le ena zgodovinska oseba brez madeža, to je Jezus Kristus. Je edini, ki je izvzet od sleherne krivde. Toda proti njemu ravnokar poteka največja ofenziva na starem kontinentu, ki ga spreminja v objekt sovražnega govora par excellence. Zažigajo se njegovi hrami, škoda pa gre v desetine milijonov evrov. Najprej je zagorela bazilika Notre-Dame v Parizu, sedaj katedrala v Nantesu. Vsi vedo, da sta to prvi dve žrtvi, nikakor pa ne zadnji.
To je eklatantni primer, da se svoboda govora sooči s sovražnim govorom. V tem trenutku namreč ni nikogar v uradnih (francoskih) medijih, ki bi bil ob tako kataklizmičnih dogodkih sposoben poiskati definicijo in fenomen znanstveno opredeliti kot najbolj nasilen izraz sovražnega govora, uperjen proti kristjanom in Evropi. Če si boste kljub temu drznili izreči takšno formulacijo – za kar ste opolnomočeni glede na svobodo govora – se bo slednja v hipu spremenila v sovražni govor in deležni boste sankcije. To je princip, po katerem danes deluje svet. Kot je bilo nekoč vse dovoljeno Sovjetski zvezi, je sedaj – njenim duhovnim dedičem.
Potrebno bo mnogo konferenc na najvišjem nivoju, da bo nekega dne »svoboda govora« v resnici postala svoboda govora, dostopna za vse.
(Kolumna je bila izvirno objavljena v tiskani izdaji Reporterja 27. julija letos.)