Dr. Jović, kako se počutite na čelu države, ki razpada? Kaj ste mislili, ko ste zapisali, da boste ustavnost Jugoslavije branili z vsemi sredstvi? To vključuje možnost, da bi zaradi neposlušnosti nad Slovenijo poslali armado? Vprašanja, ki sem jih poleti leta 1990 v televizijski oddaji Žarišče zastavila dr. Joviću, takratnemu predsedniku predsedstva Jugoslavije in zavezniku Slobodana Miloševića, ko se je prišel v Ljubljano pogovarjat s slovensko oblastjo. Visoko starost je dosegel – 93 let, poslovil pa se je v teh dneh zaradi kovida.
Pogovor z Jovićem in odzivi nanj veliko povedo o takratnem razburljivem času razpada Jugoslavije, ko smo se spraševali, kam gre denar, ki ga prispevamo za manj razvite, kam gre za vojsko ... Jović je v tem pogovoru govoril celo o možnosti konfederacije, odcepitve Hrvaške in Slovenije od Jugoslavije, čeprav je bilo to gotovo veliko sprenevedanje izkušenega srbskega politika. Res pa je, da se Slovenija in Hrvaška nista hoteli pogovarjati o odcepitvi (ampak o razdružitvi), saj bi z odcepitvijo izgubili skupno premoženje, veliko pravic in dogovorov, tudi z mednarodno skupnostjo (problem bi lahko bili tudi Osimski sporazumi in s tem odnosi z Italijo, navsezadnje tudi meja).
Precej »zaslužnih« je, da so me po letu 1990 zmerjali s Kučanovo novinarko; še najmanj M. Kučan, lahko pa Vladimir Vodušek, dr. Borisav Jović ali Aleksandra Plavevska, dopisnica srbskega časnika Politika ekspres iz Slovenije, kaj pa sem temu pridala najbrž tudi sama.
Morala sem v predsedniško palačo, da bi se dogovorila za intervju. Uradni pogovori so trajali dlje, kot je bilo predvideno, dolgo čakanje in negotovost, ali bo Jović sploh pristal na pogovor, je bilo mučno. Popoldne se je uradno srečanje po štirih urah le končalo, predsednik Kučan me je predstavil B. Joviću, približno deset minut sva govorila, okvirno sem mu predstavila teme pogovora in odšli smo na televizijo. Oddajo smo snemali, razpoloženje je bilo napeto, v studiu je bilo veliko spremstva, varnostnikov, večina pa je stala dober meter ali dva od naju; bila sem nemirna, v tistem hladnem vzdušju je bilo težko voditi pogovor, poleg tega nisem vedela, kaj so se dogovorili, pozneje sem izvedela, da se tako niso nič.
Pogovor so predvajale domala vse jugoslovanske televizije in v srbskem tisku je vzbudil ogorčenje. Na podlagi pisanja v srbskih medijih so me potem nekateri slovenski mediji in kolegi označevali za »Kučanovo novinarko«, še posebno, kadar so mi hoteli povedali, da jim nisem všeč.
Najbolj ostra je bila Aleksandra Plavevska, dopisnica srbske Politike ekspres iz Slovenije, predvsem v članku Televizijska past za šefa države s podnaslovi: Kaj je Slovenija vprašala dr. B. Jovića in kdo je skrojil »škandalozna« vprašanja; dr. Jović je dostojanstveno prestal brezobzirno provociranje, aroganco … na TV Slovenija. V okviru so objavili vsa moja vprašanja, komentarje ob njih in še sliko iz studia. Pisala je, da je bil 23. julij dan, ko so se slovenski politiki in mediji, na čelu z dovčerajšnjim komunistom M. Kučanom, pokazali v pravi luči svoje podalpske provincialnosti in nevzgojenosti …; češ da je to parado ošabnosti, nekulture, politične kratkovidnosti in osebne zaslepljenosti s parcialnimi interesi vodil M. Kučan, v zadnjem času poznan po svojih kameleonskih lastnostih …, vse, da ostane v tako »želenem fotelju« očeta naroda; napadala je še novoizvoljene ministre, predvsem J. Janšo, rezervnega vodnika, ki ima ambicijo ustvariti lastno vojsko.
Milan Kučan leta 1990
Med drugim je pisala o kratki novinarski konferenci, ki sta jo imela Jović in Kučan in dodala, da je Kučan takoj po izgovorjenih izjavah pohitel, da dr. Joviću predstavi novinarko TVS. »Potem, ko ju je Kučan predstavil in zagotovil slovenski nacionalni televiziji intervju po dobro premišljenem scenariju, zagotovo skuhanem v kabinetu 'deželnih' voditeljev, se je M. Kučan za hrbtom predsednika predsedstva Jugoslavije obrnil proti Bogu Samsi, dopisniku slovenskega Primorskega dnevnika, ki izhaja v Trstu, in mu pomežiknil …; samo mislimo lahko, kaj je Kučana vodilo, da je z mežikanjem signaliziral Samsi …«
A. Plavevska se je v članku zgražala tudi nad protestniki, ki so sprejeli Jovića pred predsedniško palačo in dodala: »Vrhunec cinizma, netolerance, brezobzirnosti gostitelja pa je bil najbolj očitno v vprašanjih (19 provokativnih vprašanj), ki jih je dr. B. Joviću … zrecitirala Kučanova žurnalistična ljubljenka in urednica Ljerka Bizilj …; postavljena vprašanja so bila takšna, da je imel dr. Jović najbrž en sam problem: kako zdržati na stolu in ostati miren.«
Vprašanja so bila povsem običajna, vljudno zastavljena, pripravila sem jih sama, bila bi pa, moram priznati, zelo vesela, če bi imela kakšno pomoč, če bi mi vsaj povedali, kaj so za zaprtimi vrati štiri ure govorili. Piko na i pa je naredil Vladimir Vodušek, mlad neizkušen novinar TV Slovenija v Beogradu, ki je slabo govoril in razumel srbsko. V Beograd za dopisnika v tistem času nihče od izkušenih TV- novinarjev ni hotel iti in so poslali »zagnanega« Voduška. Seveda je poročal o odzivih na pogovor z Jovićem v srbskem tisku in v poznovečernih poročilih gledalce obvestil, da srbski tisk piše, da je vse skupaj Joviću zakuhala Kučanova ljubica, ker je ljubljenko prevedel v ljubico.
Slovenski mediji se ob srbskih napadih name in na slovensko politično vodstvo niso kaj posebej odzvali, Delo Plus je o tem nekaj več zapisalo. Sašo Plavevsko pa sem srečala v Beogradu, ko sem pripravljala dokumentarne filme ob 20. obletnici osamosvojitve. Prijazno, dokaj spravno sva klepetali in pili kavo, čeprav takratnih dogodkov nisva kaj veliko omenjali.
