Stanovnik je bil tipični predstavnik Đilasovega novega razreda (partijske kaste), kot Kučan je po Jazbinškovem zakonu pospravil v žep vilo v Murglah

Stane Kavčič? Njegovo delo je bilo brez vpliva na prihodnost: slovenska pomlad se je zgodila zaradi stvari, ki so bile v Kavčičevem času docela zunaj miselnega horizonta takšnih, kot je bil on. Kavčič bi se namreč težko strinjal z osamosvojitvijo: če bi se, bi se v usodnem času avtomatično izločil iz »tovarišije«, iz partijskega kroga.

Znotraj le-tega namreč ni bilo nikogar, ki bi se v letih 1990–1991 izpostavil za samostojnost: nasprotno: eni so razorožili teritorialno obrambo (Kučan), drugi so datum osamosvojitve izdali tujcem (Zlobec). Najdejo pa se tudi »tretji«,  ki prve danes promovirajo kot najbolj »zaslužne« v prelomnem času (doktorandka Boža Repeta, Rosvita Pesek na RTV SLO). 

Kdo je bil Stane Kavčič, najbolje pove Jože Pučnik v avtorizirani biografiji: »Stane Kavčič je bil tipičen oblastnik. Hotel je reformirati slovensko gospodarstvo in to se mi je zdelo pozitivno. Toda način, kako je nastopal, je zame razkrival tipičnega stalinista, ki sicer razlikuje med pozitivnimi in negativnimi, vendar samo znotraj partije. Kar je bilo zunaj nje, je bilo zanj samo material«. (Janko Lorenci, Jože Pučnik, str. 48). 

O drugi skulpturi, postavljeni Francetu Bučarju, hkratnemu funkcionarju kar dveh morilskih druščin, Ozne in Knoja, se ne splača izgubljati besed. France Bučar je namreč vselej deloval v korist sestavov, ki so slišali na partijo in Udbo. Danes jih z bolj učenim jezikom imenujemo globoka država.

Ali si ljudje, ki so se v zgodovino zapisali po pričevanju, kot ga navajamo, zaslužijo spomenike, ni potrebno ugibati. Tako: »Še danes me spreleti srh, če samo pomislim na železniško postajo, na oborožene partizane, ki so nas kot živino gnali v vagone. Vedeli smo, da nas vračajo. Obraz partizana z brzostrelko, ki je prežal na nas, imam še danes pred očmi: obraz dr. Franceta Bučarja« (Zaveza, 2010).

Pripoved je prispevala Antonija Čelesnik, zadeva pa vetrinjsko taborišče v krvavem poletju 1945. V taborišču je bila velika deska, na katero so polagali dojenčke. Materam so prepovedali dostop, tako da so nesrečni otroci večinoma pomrli zaradi dehidracije. V 90. letih so prišla iz Argentine dodatna pričevanja preživelih, namreč, da se je France Bučar polaščal ročnih ur nesrečnikov, ki so jih trpali v iste vagone kot Antonijo Čelesnik.

Kar se tiče Bučarjeve vloge pri osamosvojitvi, smo o tem  pisali v članku Mitingi resnice (Reporter): bila je identična vlogi, ki jo je Stipe Mesić v istem času opravljal na Hrvaškem: nacionalno partijo je bilo namreč potrebno oddaljiti od Miloševića, ki bi jo ugonobil, kot je ugonobil večino nasprotnikov svoje politike v ožji Srbiji in Črni gori. A ko je z osamosvojitvijo (in dobljeno vojno) nevarnost minila, sta tako Bučar kot Mesić (oba sta bila predsednika nacionalnih parlamentov) razsula koalicijo (stranko), ki je omogočila partiji umik s prve linije fronte proti Miloševiću. To sta storila tako rekoč hkrati. In stari časi so se vrnili.

Naprej: monument Janezu Stanovniku (ki mu bo v doglednem času sledil tudi monument Janezu Kocijančiču) »izpolnjuje« temeljne kriterije za postavitev na elitnem mestu v prestolnici. Stanovnik je bil kot njegova predhodnika jedrni del partijskega aparata: njegova dodatna kvalifikacija za uvrstitev med »spomeničarje« je, da je nasprotoval osamosvojitvi.

Zaradi nasprotja med dejansko vsebino in patosom, ki jim ga poskuša nalepiti tranzicijska oblast, so spomeniki ob grobnici herojev eden največjih kičev sodobne slovenske države. Kot dejanja vseh, ki se jim patetično klanjajo.

Globalno je bil Stanovnik tipični predstavnik Đilasovega novega razreda: to je partijske kaste, ki je skrbela zgolj za ohranjanje totalitarne države – in lastne dobrobiti: kot Kučan je ob Jazbinškovem zakonu pospravil v žep vilo v Murglah, po pokojnini pa je tako ali tako veljal za slovenskega rekorderja. Navesti ni mogoče enega samega dejanja, v katerem bi Janez Stanovnik napravil nekaj za skupnost oziroma za Slovenijo.

Nasprotno: v manirah trdorokca avnojske šole je skrbel za to, da je zveza borcev še naprej ostajala pri istem statusu (privilegijih), kot jih je imela v nedemokratičnem režimu. Razumljivo, na škodo drugih (veteranskih) organizacij. Bila je mala »država v državi«. Konec septembra 2011 je RTV objavila naslednjo novico: »Glede sestanka s Križaničem, ki opravlja tekoče posle finančnega ministra, je Stanovnik pojasnil, da mu je Križanič na srečanju predal statistično gradivo o delovanju vlade, ki bo, kot pravi sam, zanj zelo koristno za orientacijo pri njegovem delu predsednika Združenja borcev za ohranjanje vrednot NOB.« Takšno poročilo beremo lahko zgolj v slovenskih medijih – ali v Severni Koreji.

A to ni bilo vse. 13. junija 2012 je Stanovnik nastopil v oddaji Vroči stol, Info TV. Voditelju je pred pričami dobesedno dejal: »Če bi vedel, da bom v studiu s takšnimi 'gnoji', ne bi prišel.« Ker sem bil gost omizja, sem tisti čas uro in pol zrl v Janeza Stanovnika in se čudil. Šef zveze borcev je bil eden tistih, ki je revolucionarno nasilje v sebi utelešal v enaki meri, kot duševni bolnik uteleša blaznost. Ne eden ne drugi se svojega stanja ne moreta zavedati.

Stanovnikova partijska zgodovina je zgodovina sama. Slovenski narod začenja v enobeju, kjer se vzpostavi država, ki je ljudem tipa Stanovnik ponujala vse privilegije do danes. Da je utemeljena na zločinu, je nepomembno, ali pa ni res. Umori, ukradene umetnine, prisvojena stanovanja, gospodarski in politični kriminal, utaje davkov itd., vse to je malenkost v primerjavi z »avantgardno vlogo« gospodov tipa Stanovnik, ki jim je v isti sapi vse oproščeno.

In nauk te »basni«? Iz spoštovanja do vseh, katerim je ideologija, ki je omenjenim trem omogočila priti do spomenikov, odvzela življenja, tega zapisa ne moremo drugače imenovati: nauk je boleče nedvoumen: sveti prostor slovenske države – območje v neposrednem središču prestolnice – je ekskluzivno rezerviran za tiste, ki so se v zgodovino vpisali s krvavimi rokami. Bodisi oni bodisi ideologija, ki jim je ponudila nesmrtnost: resda na enega najbolj kičastih načinov, kar jih pozna človeška izkušnja.