V Ljubljani, na najbolj prestižni lokaciji, so spet postavili kip nekoga, ki tam ne bi smel biti. Kot ne bi smela biti tudi druga dva (Kavčič, Bučar), da o grobnici narodnih herojev, ki so narodni krvniki, sploh ne govorimo.

Srbija se pripravlja na parlamentarne volitve v razmerah, ki so nekje med grotesko, tragedijo in dramo absurda.

V Evropi ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Razloga za to sta dva, in oba sta bistvena. Prvi razlog zadeva naravo virusa samega. Virus je star štiri mesece in ga je bilo nemogoče umetno ustvariti. To pomeni, da bi umetno ustvarjen virus predpostavljal logično dejstvo, da ima njegov izumitelj nad njim oblast. Te oblasti nad tem virusom nima nihče. Drugo dejstvo, ki zadeva Evropo – o njej pa govorimo, ker je naša domovina –, je v zvezi s tem še toliko bolj zastrašujoče. Človek ima proti virusu, ki povzroča bolezen covid-19 eno samo orožje, to se imenuje karantena in izolacija.

Intervju Janeza Kocijančiča, ki je na nacionalni RTV SLO prišel v trenutku, ko se je država zatresla spričo katastrofe, ki ji ni nič, kar smo do sedaj spoznali, podobnega, je v tem smislu svojevrstna razsvetlitev.

»Sedmi december 1941, dan, ki se bo v zavest ljudi vpisal po sramoti« … Tako je Franklin Delano Roosevelt začel enega najbolj znamenitih govorov, kar jih je kdaj bilo. Ko se je dan po napadu na Pearl Harbour obrnil na ameriški Kongres s predlogom, da ta napove vojno japonskemu imperiju, je bilo jasno še nekaj. V zgodovini je bilo malo trenutkov, ko bi ena sama oseba nosila tolikšno odgovornost, kot prav on tedaj. Dobesedno je bila usoda sveta na njegovih ramenih (četudi je bil invalid in je govoril tako rekoč z vozička).

Potovanja Dimitrija Rupla skozi slovensko politiko nam odkrivajo njen silno zapleteni svet.

Vladimir Veličković je eden najbolj zaznamovanih evropskih slikarjev druge polovice 20. stoletja.

Danilo Slivnik v Kučanovem klanu (1996) popisuje, kako so v pomladni tabor nameščali Kučanove ljudi, konkretno Janka Prunka (k Jožetu Pučniku). Ker je bil Milan Zver vselej nameščenec slednjega, sledi logični sklep, da je nosilec liste za evropske volitve 2019 k Pučniku prišel po Kučan-Prunkovi direktivi. Prunk je nemudoma profitiral od razpada Demosa: v Drnovškovi vladi je postal minister. Demosov volivec se drži za glavo, vendar prepozno. Jože Pučnik pa se obrača v grobu.

Milan Kučan je vesel liste, na kateri je tesen politični zaveznik Silva Gorenca, nekdanji župan Krškega in človek, ki je SLS spravil iz parlamenta, Franc Bogovič. Lista je rojena ob vnovični izdaji Marjana Podobnika, ki je spet preklical dano besedo in podpis, kot je storil decembra 1996. Celotna Slovenija je še danes ujetnik njegove tedanje verolomnosti.

Kako sta kandidaturi Franca Bogoviča in Milana Zvera na skupni listi SDS-SLS kontaminirani s šefoma Udbe in partije – Silvom Gorencem in Milanom Kučanom, analizira dr. Boštjan M. Turk.

Pričujoči zapis ni kar tako namenjen dokazovanju nedolžnosti človeka, katerega zgodbo bodo popisale te vrstice. Zdi se nam, da si ob koncu leta bralstvo zasluži nekaj, kar še posebej pritegne: analiza je torej zamišljena kot dialog: če kdorkoli najde karkoli, kar bi ga potrdilo v (hipo)tezi, ki jo izpostavlja, naj to prijazno zapiše v pisma bralcev ali posreduje avtorju. Enako, če se mu zdijo trditve (argumenti), ki jih bo našel, nesprejemljivi.

Kadar Janez Kocijančič določa listo za evropske volitve najpomembnejše opozicijske stranke v Sloveniji, je čas udariti plat zvona.

Z največjim nelagodjem zapisujem pričujočo zgodbo, a zapisujem jo, ker je resnica prva zapoved česarkoli. 10. januarja 2019 je revija Demokracija prinesla intervju z Milanom Zverom, ki je bil v treh četrtinah namenjen grobi in osebni diskvalifikaciji mojega življenja, strokovnih dosežkov, političnega udejstvovanja v devetdesetih in mojega angažmaja v Zboru za republiko.

Avtorja analizo knjige »potegneta« skozi nepričakovano – in za potrebe vladajočega sloja na oblasti (to je novega razreda) – docela protislovno paradigmo med ustavno in zakonsko zapisanimi ideološkimi »temelji« socialistične družbe ter njeno brutalno prakso, ki je v mafijskih principih vsakodnevnega poslovanja dokaz ene najbolj dognanih kontradikcij, katere so kdadarkoli obvladovale kakšno družbo. Ta razpoka, na katero Omerza in Pezdir opozarjata skozi celotno študijo, je prav neverjetna.

Peterle je bil med prvimi, ki so ustanavljali NSI: ne zaradi prepričanja – tega je vselej prilagajal svojim instant potrebam, temveč zato, ker je v tem zaslutil svojo novo karierno priložnosti. In ni se – kot se ni nikoli, ko je šlo za njega samega – zmotil.

Demos je bil kar se da natančno prestreljen s »kadri«, ki so izšli iz partije in govorili zgolj partijski jezik: to je bil najmočnejši skupni imenovalec med Milanom Kučanom in Milanom Zverom 1989.

Niti ne en delovni dan pred skrbno pripravljeno predstavitvijo knjige Alain de Benoista Manifest za evropski preporod (dogovorjena je bila za ponedeljek, 29. 10. 2018) je knjižnica Otona Župančiča predstavitev odpovedala.

Ko levi fašizem (Mladina) začne v imenu svoje lastne ideologije označevati vse, kar mu ni pogodu kot fašistoidno, moramo udariti plat zvona.

Radovan Karadžić – pod psevdonimom 309

Montirani sodni proces (procès truqué de toutes pièces, v francoščini) so imeli skozi zgodovino, od preganjanja čarovnic naprej nekaj nezamenljivih skupnih imenovalcev. Njihov temeljni namen je bil z eksemplarično kaznijo zastrašiti pripadnike iste etnične, idejne ali verske skupine, da bi se kdo ne drznil več iti po poti tistega, ki je bil juridično justificiran.