Nedavne volitve so pokazale marsikaj, predvsem pa je postalo zelo očitno tisto, o čemer se v javnem prostoru niti ne razpravlja. Gre za to, da je levica postala izjemno nestabilna tvorba brez prave vsebine, nasičena z amaterji in nekompetentnimi kadri.

Zadnji poziv 28 intelektualcev je dodaten prispevek k slovenski politični blaznosti

Vprašanje, kdo je zmagovalec nedavnih državnozborskih volitev, je malo bolj zapleteno, kot je videti na prvi pogled.

Slavoj Žižek je Meščevo Levico označil za edini žarek upanja v parlamentu. Dejansko je ta stranka največje zlo na političnem prizorišču Slovenije.

Če bodo demonizatorji vztrajali v demoniziranju, da bi si prigrabili oblast, bomo obtičali v demonokraciji, v kateri so razdori, izključevanje, laganje, manipuliranje vrline, povezovanje, sodelovanje, poštenje in spoštovanje pa popljuvane pregrehe.

V tednu po volitvah so bile že neštetokrat preigrane potencialne koalicije, ki bi lahko sestavljale novo slovensko vlado. Ne glede na to, da je posamična zmagovalka volitev SDS, in to z veliko razliko, pa so dejanske zmagovalke (znova) levosredinske in leve stranke.

Ponekod ugibajo, ali bi bilo mogoče sestaviti vlado z SDS, ki je ne bi vodil Janez Janša. Tega filma pa najbrž ne bomo videli.

Sestavljanje vlade bo odvisno od stališč strank do preglednega poslovanje državnih organov, s čimer se manj uspešno ukvarjajo že vse vlade po letu 2008 oziroma celo prej. Tudi nasprotovanje vladanju SDS to potrjuje.

Po štirinajstih letih mu je na volitvah vendarle spet uspelo postati relativni zmagovalec. Vztrajnost je bila v nedeljo poplačana. Janez Janša bo tako zdaj prvi dobil mandat za sestavo nove vlade.

Pravkar minule volitve so nam prinesle pestro parlamentarno sliko. Devet strank in dva manjšinca! En Guliver in množica Liliputancev, ki jih druži samo to, da ne marajo Guliverja.

Volilni rezultati so ponovno postregli z nizko volilno udeležbo. Prav bi bilo, da bi naslednja vlada naslovila problem nizke volilne udeležbe tudi tako, da bi uvedla elektronske volitve.

Glede na razmerje sil bi bilo logično razmišljanje v smeri velike koalicije.

Nova Slovenija je v svojih zadnjih letih postala najbolj zaželena koalicijska stranka. Tako je svoje obžalovanje, da ni bila v njegovi vladi že izrazil odhajajoči premier Miro Cerar, prav tako je NSI najbolj zaželeni koalicijski partner Marjana Šarca, celo Dejan Židan bi jo rad videl v vladi, če jo bo sestavljal. Podobno si brez NSI svoje vlade ne more zamisliti Janez Janša, ki je z njenim novim prvakom Matejem Toninom po letih obračunavanja po družabnih omrežjih popil čaj miru.

Če bi dominantni mediji tako pristransko navijali za katerokoli drugo stranko, kot so za Meščevo Levico, bi bila vsaka druga stranka zmagovalka volitev.

Naša teza je, da bi glasovi kristjanov glede na številnost te populacije zadoščali za zanesljive zmage demokratov na vseh volitvah v poosamosvojitveni Sloveniji.

Vas zanima, kaj bi mojo neoliberalno sorto zvleklo na volišča? Denimo zaveza, da se bodo prodala vsa podjetja v državni lasti.

Židanova SD je tista stranka, ki ponuja srečo na Kučanovi vrvici.

Kaj me moti na soočenjih, ki naj bi dokončno odločila, kdo bo povzdignjen in kdo pahnjen čez prag parlamenta?

Naj ne bo pomote, SMC je postala stranka sivine, kriminala in posebnih interesov.

Spomnimo se vseh tistih, ki so na Kotnikovi v Ljubljani februarja 2016, z rdeče-črnimi zastavi in oboroženi z bodali, peli dobrodošlico nezakonitim migrantov. Prav ti bodo 25. maja organizirali na Kongresnem trgu v Ljubljani pod sloganom Nosil bom rdečo zvezdo promigrantski shod.